Psihomodo pop: Da danes živiš od rokenrola, se zdi kot znanstvena fantastika

Davor, kaj je bil rokenrol pred tridesetimi leti in kaj je danes?

Včasih je bil enostavna, minimalistična forma, polna energije, brez zapletanja. In mislim, da je to tudi danes, haha. Kar pa se tiče scene, v 80. letih je bilo v "mainstreamu" precej več dobrega rokenrola in odličnih bendov. Danes je težko reči, pri nas (na Hrvaškem op. p.) je veliko "turbo" pevk, ki bolj "davijo" kot kaj drugega. Je pač tako, da imamo po tridesetih letih invazijo "narodnjakov". Vse gre v digitalni smeri, a one so ostale na nivoju kavarniških pevk, ki so postale blazno popularne in so hkrati zdaj naš "mainstream". V mojih časih je bilo ljudi lahko sram, če so to poslušali, zdaj pa to poslušajo celo mladi.

Katera je bila prva plošča, ki si jo kdaj koli kupil?

Leta 1975 sem kupil ploščo zasedbe Buldožer Pljuni istini u oči, na kateri sta igrala mladi Brecelj in Bele. Hodil sem v peti razred, hotel sem imeti ploščo, na kateri človek bruha na stranišču (smeh). Blues gnjus. Celo sem znal na pamet, to mi je bilo všeč, bila je kot neka različica Franka Zappe. Še danes jo imam doma.

Lemmy je nekoč rekel, "smo Motörhead in igramo rokenrol" ... Poleg pankrokerjev ste vedno bili malo "psiho" in malo "pop" ...

Da, jaz pa zdaj na koncertih dodam še: ne pozabite nas, ha-ha. Moja prva zasedba je bila Klinska pomora, takrat sem hodil v sedmi razred osnovne šole in sem bil panker. Moja prva tuja zasedba, ki sem jo vzljubil, so bili Beatlesi, potem pa je uletel pank in vse se je spremenilo. Najprej sem slišal Sex Pistolse, ploščo Never Mind the Bollocks, ki mi jo je prinesel kolega iz Trsta, in ko sem prvič poslušal, se mi je zdelo, da ves čas poslušam samo eno pesem. Nato sem slišal še It's Alive od Ramonesov in se zaljubil vanje, še danes mi je to najboljša koncertna plošča, ki jo poznam.

Kakšni so bili občutki pred tridesetimi leti, ko ste izdali prvenec Godina zmaja, in zdaj, ko ste pred izdajo enajstega albuma Digitalno nebo?

Še naprej smo v rokenrolu. Spremenili smo se, postali smo nekoliko zrelejši in malce starejši. Smo izvedbeno boljši, idejno pa smo ostali tam nekje, v bazičnem rokenrolu. Nimamo hudih potreb po eksperimentiranju, nikoli ne bomo igrali elektronskega reggaeja ali rapa (smeh).

Digitalizirali ste se, kot pravi že sam naslov albuma, vas kaj daje nostalgija?

Ovitek za album Digitalno nebo nam je naredil Milivoj Ćeran, moj someščan, ki že dolga leta dela za Američane, je svetovno priznan. Zadnjih par plošč so za nas delali sami odlični risarji, Igor Kordej, Esad Ribič in tako naprej. Imamo nekakšno tradicijo, zato sem takoj rekel Ćeranu, naj nam naredi ovitek. Sicer pa slika Vikinge in zmaje, zato smo se tudi odločili, da bi to naredil v tem slogu, da se vzpostavi ta kontrast, naredil je odličen ovitek, na katerem smo v čudni perspektivi v slogu slovitega M.C. Escherja.

Uporabljate Facebook, Twitter, Instagram, nasploh svetovni splet?

To ima rada naša menedžerka (smeh). Le poglejte Stonese, imajo več objav na Instagramu kot moderne vplivnice, ha-ha.

Česa so vam največ, razen manj zob in več sivih las, prinesla zrela leta?

Kot prvič, imam zelo drage zobe in nimam sivih las, kar se lahko vidi (smeh). Nekateri mislijo, da sem pokovec pri štiridesetih, a jih imam petinpetdeset, haha. Zdi se mi, da igramo bolje kot kdaj koli. Poglej, če vadiš 36 let, se moraš v vseh teh letih tudi nekaj naučiti. Nismo bend za na poroke, potem bi lahko vklopili taksi meter (smeh). Igramo svoj repertoar, imamo pesmi, ki jih moramo zaigrati, kar oboževalci tudi pričakujejo. Na koncu je okoli osemdeset odstotkov pesmi, ki jih igramo, uspešnic.

Kaj bo ponudil novi album Digitalno nebo?

Po prvih treh singlih bo naslovna pesem prvi singel po izdaji albuma, na katerem bo šestnajst pesmi. Plošča bo izšla v novembru. Producent Srđan Sekulović – Skansi je naredil dobro delo, zadovoljni smo, naš prijatelj Stewart Martin je v Washintonu zadevo lepo izpopolnil, album je moderen, a zopet retro. Nikoli nismo imeli tehnično bolje posnete plošče, saj smo imeli najboljše pogoje do zdaj. Dve pesmi je posnel tudi Steve Albini, ki je poznan po delu z Nirvano. Preprost človek v delovni obleki. Rekel je, da je samo zvočni inženir, da samo prenaša zvok, a moram reči, da mu gre zelo dobro. Vse je snemano na analogne trakove, vsepovsod je postavil mikrofone in zares ve, kaj dela.

Pred leti vas je nepričakovano zapustil bobnar Tigran Kalebota – Tigi, ki je bil z vami kar 34 let. Kakšno luknjo je to pustilo na sceni in v bendu?

Tigi je žal imel srčni napad, kar nas je v trenutku za vedno spremenilo. Celo življenje smo bili skupaj, tudi naše družine. Doživeli smo šok, a na srečo je prišel na njegovo mesto moj sosed, Tin Ostreš, ki je sodeloval tudi s Haustor, jaz pa sem delal tudi umetniške razstave z njegovim očetom, tako da se poznamo. Prva dva meseca, ko je odšel Tigi, dva meseca nismo vedeli zase, saj si prej vsak dan z nekom, potem pa ga kar naenkrat ni več.

V pesmi Deja Vu je slišati sitarja kot v pesmi Beatlov Norwegian Wood, ki so vam bili, kot ste dejali, všeč že v mladosti ...

Da, tudi jaz sem se spomnil na to. Imeli smo pesem, a ji je nekaj manjkalo, potem smo se domislili sitarja in dojeli, da je to to. Najprej ni bila prav popularna, ko smo jo izdali kot singel, nato pa je naenkrat poskočila na 180 tisoč ogledov na YouTubu, kar nas je prijetno presenetilo. Kar ni nam bilo jasno, kako in zakaj se je to zgodilo.

Pa se ti zdi, da ko poslušaš današnjo glasbo, da je vse skupaj nekakšen "deja vu" (že videno, slišano)?

Radislav Jovanov – Gonzo nam je naredil videospot, v katerem sem kot Iggy oz. Bowie, na koncu pa je še poklon Floydom, kar je namerno, a so hkrati to vse bili naši vplivi in na sceno osemdesetih.

Lansko leto ste na zagrebški Šalati obeležili 30-letnico prvega albuma Godina zmaja, zdaj boste spet nastopili v Sloveniji, kakšen je odnos z našim občinstvom?

Vedno sem rad nastopal v Sloveniji, vedno ste poskrbeli za nas in imate dobro opremo (smeh). Imamo svoje občinstvo in imeli smo že nekaj posebej odličnih koncertov.

Imate Frido, Donno, Milo, Ramono, katera bo naslednja ...?

Ne vem, bomo videli, Frida je stara stvar Steva Blentona, Donno je Neven Kepeski napisal pred tridesetimi leti, pa sem jo jaz potegnil iz naftalina, jo malce spremenil in je postala velik hit. Mila sploh ni bila mišljena kot ime, a so jo vsi tako vzeli, haha. Nisem imel namena pisati pesmi z ženskimi imeni, a se je pač tako izšlo (smeh).

Z Massimom Savićem sta sodnika v šovu The Voice Hrvaška. Kaj rečete mladim pevcem, ki želijo uspeti in se ukvarjati z glasbo?

Svetujem jim, naj gredo in se vpišejo v šolo, da jim bo bolje (smeh). Ali naj si kupijo harmoniko, haha. Ne, pravzaprav sem zelo zadovoljen, kako vse skupaj poteka, nekateri zares odlično pojejo, imam nekaj kandidatov, ki so zares dobri.

Nekoč ste začenjali v garažah, danes pa mladina v tovrstnih šovih?

Očitno, a tudi mi smo igrali na maturantskem plesu, haha. A to ni imelo zvezo s televizijo.

Kako danes vidite rock sceno na Balkanu?

Rokenrola sicer nekaj je, a je bila scena precej močnejša v 80. letih, ko je bilo tudi več rock bendov. Zdaj je vse skupaj zašlo v nekakšen "underground", sicer pa, kaj pa vem, bomo videli. Žal mi je, da ni nekega mladega benda, da bi tako "razturil", da bi ga poznali po vsej nekdanji Jugi. Je nekaj dobrih imen, a so v "undergroundu", mi smo za njih Rolling Stonesi. Mi že 36 let kopljemo po tem in zadovoljen sem, da smo preživeli in nam gre dobro. Da imaš v teh časih rokenrol bend in da od tega živiš, to je zares znanstvena fantastika.

Igrali ste pred svojimi idoli Iggyjem, Ramonesi, Billyjem Idolom, ste se družili z njimi, kaj ste si povedali?

Stooges so nas v Ljubljani pohvalili, da smo imeli dober nastop, nato smo se jim pridružili v zaodrju po njihovem nastopu, Iggyja Popa ni bilo, so ga takoj odpeljali v hotel, ker je imel težave z nogo. Ena ura druženja z njimi je bila zares super. Enako smo v 90. letih v Ljubljani in Zagrebu spoznali Ramonese. V veliki dvorani Doma sportova so prodali 12 tisoč vstopnic. Družili smo se v Ljubljani, čeprav nas Vidmar ni želel povezati z njimi, dokler ni po nas prišel Johnny in nas povabil k njim, da smo se spoznali. Ramonesi so nas gledali ves nastop, nato pa smo govorili o tem, kako je bilo v Rusiji, saj so tudi oni dobili ponudbo, da bi tam igrali, za kar se potem niso nikoli odločili. Joeyja pa so zanimala samo dekleta, haha. Zares smo uživali, Johnny je bil kot nekakšen njihov menedžer, vsi so ga imeli za "težaka", a je lepo poskrbel za oboževalce, za predskupine, da smo se spoznali in se dobro imeli.

Kateri najboljši nasvet si dobil od kakšnega glasbenega kolega in kaj je to bilo?

Od Vedrana Božića, ki je z Dadom Topićem igral v zasedbi Time, ki je dejal: "Fantje nič se ne sekirajte, samo igrajte, ne razpadite, vztrajajte." Kar je resnica. Nam je uspelo, čeprav smo izgubili Tigija.

Kaj imate za največji uspeh svoje kariere?

Da nikoli nismo imeli direktorja ali gospodarja. Vedno smo bili pes, ki je sam sebe vodil na povodcu. To je naš največji uspeh, da smo ostali neodvisni. Sam nimam enega dneva delovne dobe. Zares mi je žal, da nisem šel delat v pisarno (smeh).

Česa si še želite?

Želim si peti do smrti in da bo to uspešno. In da posnamem še kakšen album. Vedno sem si želel, da bi posnel dvajset albumov, za zdaj jih imamo enajst. Morda nam uspe, če bomo pohiteli (smeh).