Potato Mushroom: Z nastopom na Punk Rock Holidayu so se nam uresničile sanje

Potato Mushroom niso festivalski novinci, kljub temu, da so na oder Punk Rock Holidaya praktično stopili prvič. V Tolminu so prvič nastopili pred dvema letoma na Punk Rock Campu, že od takrat pa je v njih tlela želja, da bi se pevec in kitarist Mario Potočnik, bobnar Boštjan Slavič, kitarist Tomaž Hojnik in basist Luka Gomboc predstavili na enem najboljših punk rock festivalov na svetu, ki kljub svoji majhnosti vsako leto že ob ponujenih prvih vstopnicah razproda ponujeno kapaciteto mest obiskovalcev. S četverico smo se pogovarjali dan po njihovem nastopu, ko sta navdušenje in vnema v njih še tlela, v kampu pa so jih že poiskali novi navdušeni oboževalci. 

Kašni so bili začetki skupine Potato Mushroom in kako se jih spominjate?

Mario: Na maratonu leta 2015 sem se pogovarjal z enim prijateljem, da sestavljamo band, manjkal pa nama je samo še bobnar. V tistem trenutku se je obrnil Boštjan, ki je vprašal, če potrebujem bobnarja, in povedal, da on igra bobne in bi lahko skupaj poskusili kaj zaigrati. Vprašali smo ga, kakšna zvrst ga zanima, in izkazalo se je, da točno takšno glasbo želiva ustvarjati tudi midva s prijateljem. Ujeli smo se in tako preprosto, brez posebnega truda je nastala skupina.

Zagotovo ne moremo mimo imena vaše skupine, za njim pa je zagotovo neka zgodba. Od kod Potato Mushroom?

Mario: Na začetku smo bili skupina Long Story Short, po približno pol leta delovanja pod tem imenom pa smo ugotovili, da je to ime že zasedeno, saj je v tistem času nek drug bend s tem imenom objavil video na YouTubu. Po tem smo bili vsi člani depresivni, ker to ime že obstaja, med seboj pa smo se zmenili, da do naslednjih vaj vsak poišče novo idejo za novo ime. Ker sem na enih vajah malo 'popenil', sem začel kitarista in bobnarja zmerjati. Enemu od njiju sem rekel, da zelo čuti in raste z glasbo in svojim inštrumentom kot neka goba, drugemu pa, da igra slabše, kot če bi krompir nastavili pred kitaro. Na naslednjih vajah je naš bobnar Boštjan imel kar nekaj idej za ime banda, narisal pa je tudi logotipe. Med temi je bila tudi perfektna oblika krompirja s kapo gobe, eno od imen pa je bilo Potatoes and Mushrooms, kar smo potem zgnetli v Potato Mushroom. Bilo je tako perfektno, da smo bili vsi mnenja, da se tej gobi ne da povedati 'ne'. 

Kakšna je vaša povezava s punkom? Kako ste prišli do te glasbene zvrsti?

Mario: Najlažje je. (smeh)

Boštjan: To smo najraje poslušali in delamo muziko, ki nam je najbližje.

Tomaž: Mario ima osnovo. Njega je mama zelo izobrazila glede glasbe. Pokazala mu je blues in druge glasbene zvrsti. On je na pol metalec in na pol punker, ampak ta se ga drži. Je oče našega banda, on nas je povezal in nas spodbuja. Mi pa smo se našli prav zaradi punka.

Izdali ste že prvi album.

Mario: Ja, imamo ploščo, ki se imenuje Time to Panic. Izšla je leta 2021, dobi pa se jo samo pri nas – zaenkrat. Zaradi korone je nismo imeli možnosti predstaviti v celotni obliki oziroma v stilu nekega dogodka ob izidu plošče.

Tomaž: Ampak to še pride.

Mario: Mogoče nekega dne res to predstavimo javnosti na klasičen način, čeprav je album star že dve leti.

V bistvu pa ste ga predstavili pravkar na Punk Rock Holiday.

Mario: Res je, preigrali smo celoten album, odziv publike pa je bil neverjeten. Koncert je bil takšen, kot smo si ga verjetno vsi v sanjah predstavljali in s tem smo odkljukali eno veliko poglavje v našem življenju. Zdaj pa gremo eno stopnico višje, če se le da.

To ni bil vaš prvi koncert na Punk Rock Holiday festivalu. Tukaj ste že nastopali.

Mario: Igrali smo na Punk Rock Campu, ki je bil manjša različica Punk Rock Holidaya – spet zaradi pandemije. Takrat so skušali zbrati čim več bendov iz bližnje okolice. Takrat smo tudi mi prišli na vrsto preko glasovanja, letos pa smo se odzvali povabilu organizatorja.

Kako pa vi doživljate punk sceno v Sloveniji in bolj lokalno, v Pomurju, od koder prihajate?

Tomaž: V Pomurju, kar je v našem koncu, mogoče ni tako močne scene, kot je tukaj in v tujini. Ampak mislim, da se vračajo stari časi, ko je bila ta scena bolj močna. 

Mario: Jaz osebno pa menim, da celotna zadeva malo ugaša, ker je trenutno najbolj popularna glasba tista, ki jo ljudje slišijo po radiu in kar nam Balkan z veliko lopato meče v Slovenijo. Gasilske veselice in podobne zabave so definitivno bolj pomembne kot pa neko bolj realno sporočilo, ki ga daje punk. Ljudem je lažje držati roke pred očmi in se pretvarjati, da se stvari ne dogajajo, po drugi strani pa vsi vemo, da je realnost drugačna. Resnico je težje sprejeti. Lažje je peti pesmi o ljubezni in alkoholu, kot pa o stanju v družbi.

Kako pa potem vi kot skupina najdete prostor, kjer se predstavite? Je težko dobiti koncerte in svojo publiko?

Mario: Leta 2016 smo se predstavili prvič in takrat smo edinokrat potrebovali zveze, da smo prišli do prvega koncerta, ki je bil na kuhanju kisle 'župe' v Radencih. Potem pa se je začela kotaliti ena taka majhna kepa in so nas najprej povabili sem in potem drugam. Vse je bilo zelo spontano, da nam ni bilo treba nikoli prositi za koncerte. Za Punk Rock Camp, ko smo se prijavili na glasovanje.

Tomaž: Takrat so imeli glasovanje preko Facebooka, vključenih pa je bilo več evropskih in ameriških bendov. Dvema skupinama z največ glasovi so potem omogočili nastop. Takrat smo zmagali in bili na prvem mestu. Takrat so se nam uresničile sanje.

Okusili pa ste že tudi malo tujine. Kako je nastopati preko slovenske meje?

Mario: Dejansko nam je uspelo enkrat priti na Madžarsko. Zadeva je bila nenormalno zakon. Organizatorji so bili super, pripravljeni na vse. Sporočili so nam, kaj potrebujemo, kaj in kje se dogaja. Vse je bilo idealno. Ko smo prišli na oder, je bila publika neverjetno pripravljena sodelovati z nami. Bila je nepozabna noč, ker smo prvič nastopali nekje v drugi državi, ljudje pa so nas sprejeli, kot da nas poznajo že vsaj pet let. Res super izkušnja.

Kakšni so vaši načrti oziroma želje za naprej?

Luka: Snemanje drugega albuma.

Tomaž: Že delamo na novem albumu, delamo nove komade. Želja vsakega punk benda v Evropi je, da nastopa na Punk Rock Holidayu, kar smo dosegli, in upamo, da nas še večkrat povabijo. Želimo si tudi v tujino.

Luka: Ja, tudi drugi festivali po Evropi nas zanimajo, lepo bi bilo nastopati v Nemčiji, Češki, Slovaški.

Je nastop na Punk Rock Holiday za vas odskočna deska? 

Tomaž: Definitivno.

Mario: Spoznali smo kar nekaj ljudi, ki so nam rekli, da nas lahko predlagajo naprej različnim organizatorjem oziroma prijateljem, za katere pravijo, da bi nas želeli povabiti nastopati k njim. Predvsem gre za Nemčijo. Že to nam je dovolj, da nas je tukaj slišalo veliko ljudi, ne samo iz Slovenije, ampak iz celotnega sveta, ki prihajajo na ta festival. Po našem koncert smo dobili komentar na Instagramu, da nas je človek gledal iz Kanade in je zelo užival. To je zelo lepa in prijetna pohvala, ki je ne dobiš vsak dan.