Nekoč je bil v Kranju KLG ...

Klub ljubiteljev glasbe (KLG) v Kranju je pravzaprav "moj letnik", kar pomeni, da njegov nastanek sega v leto 1975. Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil brez dvoma čas, ko je Slovenija skozi velika vrata vstopila v nove smernice glasbe, pa naj gre za punk, ko so leta 1980 Pankrti izdali svoj prvenec Dolgcajt, kantavtorje tipa Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer ali Jani Kovačič  ali jazz, v katerem je kraljeval saksofonist Tone Janša s svojim kvartetom, hkrati pa je bil to tudi čas, ko so se pojavile bolj alternativne zasedbe tipa Srp, kjer je bil vokalist Gojmir Lešnjak - Gojc in igral tudi na fagot, pa prog-rock, jazz-rock zasedbe tipa Predmestje, Izvir, Begnagrad oz. folk-rock duo Sedmina z Melito in Venom Dolencem ali posebneži Kladivo, konj in voda, v kateri se je kalila izvrstna pevka Damjana Golavšek.

Da je bila glasbena ponudba pred štirimi desetletji pestra in je prišla med ljudi, ki so bili dovolj odprtih glav in umov, je s svojim delovanjem zagotovo skrbel tudi kranjski KLG. Ta je med svoje člane posredoval vse od klasike, folka, rocka, do avantgarde, hkrati pa so se v eni od legendarnih kranjskih kleti odvili številni tematski večeri, dogodki, na nekaterih drugih prizoriščih pa tudi nastopi domačih in tujih glasbenih veličin, ki so se zgodile v njihovi organizaciji.

V najplodnejših letih, med letoma 1977 in 1984, so izdajali tudi glasilo KLG, sicer pa velja poudariti, da so se pod njihovo organizacijo odvili koncerti zasedb, kot so Pankrti, Buldožer, Srp, Begnagrad, Šarlo akrobata, in Breclja in Fea, Domicelja, Šifrerja, Mežka. KLG je bil unikaten v svojem prispevku h klubski kulturi na Slovenskem in v širšem prostoru, v glasilu pa je prve stripe objavljal tudi pozneje eden najboljših slovenskih striparjev Zoran Smiljanić, ki je tam med drugim objavil kulten strip Hiša Metoda Trobca.

Kot v spremni besedi pove urednik zbornika Boris Bogataj, gre za "izjemen pomnik časa, ki opominja in hkrati zavezuje", saj nas spomni na čas, ko je bila klubska glasbena scena drugačna kot je danes, ko je bila (pred korono), praktično na "škrgah", sloneča na entuziazmu nekaterih posameznikov, ki so bili večni boj z lokalnimi oblastmi. Medtem ko je bilo pred toliko desetletji po Bogatajevih besedah "vse drugače, od razumevanja pa do dejanj in zvedavnosti in odločnosti, da bi karkoli spremenili in obogatili in tako nehote zaznamovali tisti čas".

Zbornik je torej zgovorno ogledalo tistega časa, ko sta bili porajajoča se domača glasbena scena in kultura tudi precej pod vplivi iz tujine, ki se je s pomočjo peščice mladih kranjskih zanesenjakov, med katerimi so bili aktivnejši Franc Kuzma (inovator in izdelovalec vrhunskih hi-fi gramofonov in ročic, ki v zborniku strne začetke KLG), Simon Uršič, Marko Jenšterle, Stane Sušnik (dolgoletni glasbeni novinar in urednik), Aleš Pogačnik, Roman Pavlin (avtor tematskih večerov in lastnik ene največjih zbirk gramofonskih plošč v Sloveniji), preselila tudi med Slovence, v tem primeru, menda pregovorno škrte, Gorenjce.

V Kranju se je dogajanje poleg klubskih prostorov odvijalo še v diskoteki hotela Creina, v dvorani Kina Center, v Delavskem domu (ki ga je premierno odprl zloglasni koncert Pankrtov leta 1979, ko so nastopili skupaj z Buldožerji), Zadružnem domu na Primskovem ter pozneje tudi preddverju Prešernovega gledališča. V primerjavi z danes, ko se je večina dogodkov, dokler je to bilo mogoče, odvila v Klubaru, Trainstation Subartu in Layerjevi hiši.

Na dvesto straneh zbornika se tako lahko seznanimo s številnimi zgodbami, povezanimi s KLG, med uglednejšimi pisci pa se najdejo kantavtorji Domicelj, Kovačič in Šifrer, rockerja Pero Lovšin in Borut Činč (Buldožer), filozof Peter Mlakar in drugi. Gre za pomemben, tudi vizualen dokument o času, po katerem se mnogim kolca, saj gre za čas velikih premikov, tako v glavah ljudi kot tudi glasbenih in družbenih logih.

Sicer pa najbrž drži tudi, da se je z duhom KLG "okužil" tudi zgoraj podpisani, saj imam točno v spominu, ko sem s pokojnim očetom obiskal slovito klet, kjer so noro naglas "šopali rock muziko". Kar pri še ne 10-letnem otroku zagotovo naredi vtis. Kot tudi doma narejeni zvočniki, dober gramofon in na njem Status Quo, The Doors, Janis Joplin ali Jimi Hendrix. In če se imam, tudi po zaslugi takih prigod, zahvaliti, da je moj odnos do glasbe in vsega z njo povezanega, tak, kot je, podpišem, da je bil tudi zame obisk legendarnega KLG pomemben košček v mojem odraščanju.