Kokosy v Cvetličarni z norijo za peti rojstni dan

Mlada zasedba Kokosy je za svoj peti rojstni dan priredila pravi zafrkantski žur, ki so ga za svoje zagrizene oboževalce in oboževalke, ki so skoraj tri mesece nazaj brez enega samega reklamnega plakata pokupili vse vstopnice, pripravili na tokratnem glasbenem praznovanju v Cvetličarni.

Boris Kokalj, Martin Drobnič, Anže Lajevec in Izidor Valič so tako v slogu velikih zvezd, čeprav to, kot priznavajo, niso, zavzeli oder ljubljanskega prizorišča, kako priljubljeni so, pa je pričalo vreščanje njihovih oboževalk, ko so se okoli 21.30 pojavili na odru. Da so njihove pesmi večinoma poimenske, pričajo naslovi Marjeta, Leya, Damjan, Gloria, kako žurerski so, pa so pokazali, ko se je Boris s kitaro povzpel na rame Martina. Prvi sklop so končali z eminentnim gostom Vladom Kreslinom, ki je prišel zapet Eno pesem.

Drugi del so pričeli z Bejbo z Nuka in Nekje je gorelo, voščit pa jim je kot presenečenje prišla Izidorjeva mami, ki ji je seveda sledila pesem Lukatova mami, ob koncu drugega dela je prišel na oder še en "prjatuček" Gregor Strasbergar Štras, ki je v rockerskem slogu zapel Klic. Marija je pričela zaključni sklop, sledili pa so Silvo, Nočem bit srečen, Predobra zame, Bom res umrl in popularna Mislim nate.

Fantje so tudi snemali koncertni videospot za pesem Srce, ko je bilo petje občinstva še izdatnejše, skratka, četudi nezvezdniški, so pokazali, kaj je to pravi žur, saj se je poleg brezhibne izvedbe in sproščenega vzdušja Boris podal med občinstvo, celo na balkon, si privoščil "crowd surfing", za konec pa so z vsemi gosti, tudi s člani zasedb Plateau in Kiwi Flash, izvedli še pesem Plešem z obveznim šampanjcem za povrhu. Skratka, čestitke, Kokosy, za prvih pet let, pred koncertom pa nam je v naš mikrofon še več svojih misli strnil frontman in kitarist Boris.

Vaš drugi album Čustveni vrtiljak je bil eden boljših domačih albumov preteklega leta. Vaš komentar?

Od prvega albuma Hude bejbe na dopustu (2019), ko smo bili štirje "razštelani" glasbeniki, smo potrebovali kar nekaj časa. Kot smo dojeli, smo potrebovali producenta, ki smo ga dobili v Gregorju Bajcu. On nas je soočil z dejstvom, da se ne poslušamo med seboj instrumentalno, da naš miselni proces ni bil dovolj usmerjen v glasbo, zato smo za vsako pesem na drugem albumu potrebovali toliko časa kot za snemanje celega prvega albuma. Kar se seveda pozna, haha.

Kaj je zate največji čustveni vrtiljak, kaj te najbolj zadane, se te dotakne, pretrese, prevzame?

Med snemanjem smo doživeli različne scene, dva člana sta zapustili punci, eden je padel na faksu, eden celo prenehal s študijem. Vsebine za pesmi torej ni zmanjkalo. V tem trenutku, ko sem v stabilnem razmerju, nimam srčnih težav, je morda še najbližje temu koncertna izkušnja, ki je evforično doživetje, ko si s tisoč ljudmi deliš nek trenutek, ko se vsi čutimo, a seveda vsak na svoj način.

Verjameš v ljubezen na prvi pogled?

Verjamem, čeprav dvomim, da je to najbolj trajnostna ljubezen. Zdi se mi, da je ljubezen trud, da je treba vložiti veliko dela. Kot v bendu, ko se ves čas kregamo, a se nič ne zgodi samo od sebe, se je treba potruditi. Potem pa pride ven novi singel, kot bo naš novi (Srce), ki bo zares hud, ki je produkt neke ljubezni oz. truda, podobno pa je tudi v ljubezni.

Kdaj si najbolj ustvarjalen, meniš, da je treba za umetnost trpeti?

Ne vem, če je treba, seveda se rodi carska umetnost, ko trpiš, a za mojo umetnost je potreben afekt, ko se zgodi čista evforija. Nekaj se mora zgoditi, neko čustvo, ki te premakne, da se zgodi totalen "banger". Seveda pa izhajaš iz sebe, da najprej premakne tebe in šele potem ostale.

Zdi se, da generacija YZ ne potrebuje Facebooka, niti e-maila, če obstaja Instagram, TikTok, Snapchat, vam namreč brez klasične reklame uspe razprodati tako Kino Šiška kot Cvetličarno in to mesece vnaprej.

Dejansko je naše edino resno orodje Instagram, saj smo dokazali, da klasične reklame ne potrebujemo in da če navdušimo mlade z našimi zgodbami na Instagramu, bodo kupili vstopnice, četudi jim glasba ni nujno najbolj všeč.

Kako vam uspe, da ste na tako lahkoten način tako izvirno raznoliki, a hkrati neustavljivo privlačni svojim privržencem?

Bistvo je v tem, da se vidi, da se ne pretvarjamo. Četudi imamo morda kakšno besedilo malo bolj baročno obarvano, je očitno, da ne igramo nekaj, kar si želimo biti, temveč to enostavno smo. Zato so pesmi tudi samoironične. Kar ljudje tudi najbolj čutijo in jim je blizu. Ni hudih metafor, je vse bolj pragmatično.

Kako pa vas gledajo vaši starši, generacije 40+ let?

Naše mamice so kar fenice, moja mama Nada nas ves čas posluša. Izidorjeva starša sta zelo prisotna, praktično sta del naše ekipe. Skratka, nas poslušajo in nas zelo podpirajo. Na koncertih smo imeli krepek porast količine Lukovih mamic, dejansko nas 40- do 50-letne mame pridejo poslušat in nas želijo srečati po koncertih in nas strastno zapeljevati (smeh).

Pesmi se zdijo samozavestne; ali veliko zapletate, ko jih ustvarjate?

Včasih, ko zadeve dobro stečejo, imamo vse narejeno v dveh urah, včasih pa traja dva meseca. Glasbenemu delu se zadnje čase intenzivneje posvečamo in si želimo, da je to proces. Najbolj se to zgodi v studiu, kjer delajo vse štrene in gre za nekakšen demokratičen proces, potem pa skupaj z našim producentom pridemo do končnega produkta, s katerim smo zadovoljni. Četudi se kreativno prerekamo, se imamo na koncu dneva še vedno radi, saj tako uživamo v ustvarjanju glasbe, kar premaga vsak spor, ki ga imamo.

Mene ste najbolj prepričali, ko ste pokazali, kako dobri ste v zafrkanciji, znate pa biti tako funky kot tudi žgati na polno. Se pravi, se vse to skriva v vas in na koncertih to spravite na plan; brez prehude preračunljivosti, kaj bi po vaše vžgalo?

Dejansko eksplodiramo na odru, ko se ne oziramo na nič in pademo v največji afekt. Veliko improviziramo in smo spontani, računamo na ta afekt. Tako kot tokrat: za petletko se še nismo pripravljali in to se bo, upamo, pokazalo tudi na odru.

Koliko se trudite, da ste zavestno drugačni, ni se vam treba izdajati za kar koli, saj ste preprosto, kar ste?

Točno tako, najboljši del tega pa je, da je vse skupaj docela nonšalantno in brez pretiranega truda, ker pač emuliraš, kar imaš v sebi, niti ne potrebuješ posebne vaje, ker si to ti, ni treba, da si izmišljuješ zgodbe, ki jih zgolj oblikuješ. Vse pa črpaš iz sebe, saj se že vse nahaja v tebi. Če pa bi se delali neke carje in rokenrol zvezde, pa bi potrebovali še veliko časa in truda, da bi vse skupaj izpadlo verjetno, haha.

Dejali ste, da je za vami pet let dobrih komadov in slabih for, a večini se zdi, da vam gre v obeh primerih kar dobro?

Malce smo morali biti samokritični, da se ne bi zdeli preveliki ego manijaki (smeh), tako da smo morali reči, da je nekaj slabo, bolje šale kot skladbe. Sicer pa se ne pretvarjamo, živimo stvari, ki so nam kul in se ne obremenjujemo z novimi trendi, če že, jih raje postavljamo sami, haha.

Prva petletka je za vami, kaj pa druga petletka, načrti, tretji album?

Smo kot dojenček, ki se rodi, v teh letih smo se precej opotekali, a se naučili hoditi in zdaj so stvari postavljene na osnovni ravni. Kot petletnik, ki že zna tvoriti stavke, pri 10 letih pa bo že prebral kakšno knjigo in se še kaj novega naučil. Neiskreno bi bilo od nas, če bi še naprej furali žalostne balade, če smo duševno v kulskem stanju, ker smo nahajpano srečni, tako da lahko pričakujete več plesnih "bangerjev". Sicer pa ne načrtujemo več kot pol leta vnaprej. Pričakujete lahko ne nujno boljše pesmi, zagotovo pa bodo drugačne. Ker je v tem tudi poanta, da se nenehno razvijaš, da nikoli nisi isti, nikoli ne stagniraš, hkrati pa ne smeš misliti, da si odkril magično formulo. Lahko za eno pesem, a ne bo nikoli enaka za naslednjo pesem, zato je treba nenehno iskati dalje. Torej pričakujte pet let novih "bangerjev"!

Kateri izdelek, sladico, derivat kokosa imate najraje?

Kokosova potica. Tudi kokosov rum Malibu ni slab (smeh).