Iztok Mlakar, tisti odličen igralec, ki je izvrsten kantavtor

Ob 30-letnici s(m)o zbiratelji lahko doživeli posebno poslastico, saj lahko mojstrovini Iztoka Mlakarja, prvencu Štorije in baldorije izpred treh desetletij, prisluhnemo na 180-gramski vinilni plošči, restavriranem posnetku, posebnem LP-masteringu, vse skupaj pa je izšlo v omejeni nakladi 740 izvodov. Pravzaprav bi se spodobilo, da bi bilo teh plošč več, saj bi si brez dvoma zaslužila, da se je proda na tisoče, sploh zdaj, ko imajo ljudje več časa, ki ga preživljajo sami s sabo, "vinilna manija" pa je že nekaj let precej v vzponu po prodaji širom po svetu. Menda so še hipsterji začeli plošče dejansko poslušati in ne več zgolj nositi ovitkov pod pazduho ali jih lepiti na stene svojih sob.

Če smo po diskografsko natančni, potem je dejstvo, da je prva Mlakarjeva kaseta izšla še v Jugoslaviji, spomladi leta 1990. Poleg črne tudi na prelepi rumeni in beli kaseti, vse pa so bile hitro razprodane, saj so jim sledile še nove izdaje na prozorni kaseti ter nekaj ponovnih izdaj potem v samostojni Slovenji, leta 1992 in 1995, ko je Mlakar končno doživel tudi prvo kompaktno izdajo. Ko so bile sredi devetdesetih zgoščenke na vrhuncu priljubljenosti, so mnogi svoje kasete vrgli proč ali jih shranili kot "narodni zaklad" za naslednje rodove, nekaterim izmed njih pa je medtem vrednost krepko narasla, četudi zanimajo samo najbolj vnete zbiralce.

Mlakarja je, počasi, a vztrajno, vzljubila vsa Slovenija. Drži, da se je predvsem njegov prvi album še v času kaset prodajal kot vroče žemljice in so ljudje okoli hodili z walkmani na kasete, katerim so (pre)hitro crkovale baterije, kar je bilo leta pred prenosnimi CD-predvajalniki (ki so imeli podobno težavo s prekratkim obratovalnim časom) in desetletja pred raznoraznimi MP3-predvajalniki, prenosniki in pametnimi telefoni. Ja, dandanes je vse na klik, pardon, na dotik, je pa seveda vprašanje, če ima to še čar tistega, kar si lahko občutil nekoč, ko si vstopil v kako prodajalno plošč in se zakopal med police zgoščenk, stojala z vinilnimi ploščami ali pač v košare kaset, ki so bile močno znižane na razprodaji.  

Zagotovo to danes pogreša marsikdo, ki je to kdaj koli doživel iz prve roke, zdaj pa si to lahko privošči samo kje v tujini. Pa še tam so velike trgovske verige zaprle svoja vrata (Virgin Megastore, HMV) in se raje posvečajo digitalnim ali drugačnim vsebinam, medtem pa industrija videoiger še vedno služi milijarde, tudi s fizičnimi nosilci, saj je veliko zbiralcev, čeprav se zadnja leta leta igričarstvo prav tako počasi seli k digitalni prodaji in uporabi ter k igranju prek oblaka (cloud gaming). In, če tega nisi izkusil iz prve roke, je težko pričarati vtis, ko sveže odviješ zgoščenko ali vinilno ploščo, jo daš prvič na gramofon ali v predvajalnik in si natanko ogledaš in prebereš vse, kar ponuja priložena knjižica ali pač zunanji ter notranji ovitek.  

Danes je v bistvu več možnosti, da to doživiš iz "druge" roke, saj so bili pred korona časi, tudi v Sloveniji, precej popularni bolšji sejmi rabljenih plošč, predvsem vinilnih, ter delno tudi zgoščenk in kaset. Občutek sicer ni isti, čeprav se prodajajo tudi nove plošče, veliko večjih trgovskih verig pa ima v zadnjih letih v svoji ponudbi tudi veliko LP zadev, saj te spet dosegajo lepo prodajo, pravzaprav vedno boljšo. Sploh če upoštevamo, da so v zadnjih letih npr. v Veliki Britaniji beležili boljšo prodajo na vinilnih ploščah kot v digitalnem formatu, kar je spodbudno in za marsikoga tudi precej nostalgično, saj ga najbrž spomni na čase, ko je kupoval plošče v svoji mladosti. Kdor jih ni vseh prodal ali komu podaril, ima lahko zdaj, ko so mnogi ugotovili, da se da tovrstno robo tudi dobro (pre)prodajati, doma pravo malo bogastvo. A nekaj je ljubezen do glasbe in strast do vinilnih plošč in (pra)starih fizičnih nosilcev, drugo pa navadno mešetarstvo, povezano s hitrim zaslužkom.

A če ostanemo pri Mlakarju, je zagotovo zanimiva njegova štorija o tem, kako se je pred izdajo kasete konec osemdesetih let dobil z od nedavnega pokojnim Mojmirjem Sepetom, ki naj bi, v slogu Bojana Adamiča in Brecljevega Cocktaila obogatil Iztokove preproste akustične pesmi. A mu je Mojzes po premisleku odgovoril, da so pesmi "najboljše take, kot so", in da naj posname tako, kot se je namenil, saj se mu zdi, da pesmim nič ne manjka. "Bolj kot razmišljam o tej njegovi odločitvi, bolj ga občudujem. Dandanes so ljudje, ki bi naredili aranžma še za konjski prdec, če bi le dobili honorar za to. Da stopiš, ko je to prav, korak nazaj in se umakneš, moraš biti ne samo velik umetnik, ampak tudi velik človek," je o tem srečanju in Sepetovi odločitvi povedal kantavtor.

Tudi to, da so pesmi v primorskem narečju, da "ga ne bo nobeden razumel", da "ne govorijo o ničemer" in da bi moral vse skupaj prilagoditi splošnemu okusu, so stvari, katerim se marsikdo, sploh pa Mlakar sam, lahko upravičeno muza in se krohota, saj je čas pokazal, kako prav je imel ne samo Mojmir Sepe, temveč tudi Iztok sam, ker se ni pustil, da bi mu kdo diktiral, kaj sme in česa ne, kaj se "spodobi" in kaj ne. Tako kot je Kreslin Sloveniji dal Prekmurje in prekmurščino, tako je Mlakar Slovenijo in Slovence prepričal, da je primorščina "ful kul", kot je naslov tudi eni od njegovih pesmi. Enako si bržčas misli tudi Rudi Bučar, ki nekako nadaljuje primorski melos, četudi vemo, da so od tam tudi odlični Avtomobili, Slavko Ivančič, Anika Horvat, Drago Mislej Mef, pred tem pa tudi pokojni Danilo Kocijančič in vsa druščina, zbrana okoli njega.

Če so Primorci lahko že nekaj desetletij upravičeno ponosni na Mlakarja, ki je z avtentično iskrenostjo in poetično iskrivostjo prepričal Slovenijo s svojimi songi, ki temeljijo na ljudskosti, lokalnih posebnežih ter tudi delavskem razredu, je dejstvo, da se je njegova popularnost kmalu razlila po vsej deželi. Deset tisoče kaset so ljudje pokupili, prav tako zgoščenke, četudi so ga le redki lahko videli na njegovih koncertih, ki so bili vedno nekoliko ekskluzivne narave, zato ga je bilo moč prej ujeti na kakem televizijskem nastopu ali na kakem festivalu kot pa dejansko na koncertnem odru. Vedno je namreč zagovarjal tezo, da je koncert intimna izkušnja, za morda 50 do 70 ljudi, ki jim Iztok rad pogleda v oči, jim nalije domačega vina, postreže z narezkom in se z njimi podruži ob svojih pesmih in pripadajočih anekdotah. Te so bile po navadi tudi začinjene s teatralično hudomušnostjo, saj je Mlakar vendarle igralec, po drugi strani pa so ti mini koncerti in dejstvo, da je bilo zelo težko priti do vstopnic, še dodatno pripomogli k sami mistiki fenomena po imenu Iztok Mlakar. Slednje pa je v Sloveniji dokaj redka stvar. Mlakar si je svoj monument postavil že s pričujočim prvencem, s katerim se je usedel v srca mnogoterih Slovencev, sicer pa v treh desetletjih izdal pet odlično sprejetih in kakovostnih albumov.

Da ima Mlakar svoj čar in žar, ni treba poudarjati, sicer pa je z vsako stvarjo, ki je drugačna, že tako, da ima svoje izrazite podpornike in oboževalce ter tudi nasprotnike. Njegove pesmi zrcalijo slovensko ljudsko nrav oz. narodni značaj. Njegovo goriško narečje smo tako nekateri ponotranjili in lahko v tem neskončno uživamo in se oplajamo s tem, kar lahko vsakič posebej podoživimo ob njegovih pesmicah, medtem ko drugi hitijo preklapljati radijsko postajo, saj njegove glasbe ne prenesejo. A si kljub temu, morda celo nezavedno, priznavajo, da poznajo njegove ponarodele songe in z njimi Karleta Špacapana, Pepija Žbaradorijo, Štefano in Bartolina in tako naprej. Ali pa, kot je izjavil Mlakar sam: "Ni treba kaj dosti razmišljati, treba je iti in igrati in probati biti ljudem v veselje!"