'Ko sem žalosten, pišem pesmi, če sem srečen, se vozim z motorjem'

Kako ste kaj v času, ko se koronakriza počasi izteka?

(vzdih) Najbrž tako, kot vsi drugi. "Trčen" sem od vseh informacij, s katerimi nas zasipavajo.  

Morda smo bili vsi nekaj časa zamorjeni in nekoliko razočarani. Kdaj je potem v vas vzklila misel, da je treba nekaj narediti, da so se stvari potem začele dogajati?

Mislim, da je trajalo kakšne tri mesece, ko se še nismo znašli. A potem so se začele kazati neke dobre stvari. Kar naenkrat sem imel proste vikende, kar se mi prej ni zgodilo dvajset let. Kar ni mi bilo jasno, kaj početi doma ob koncu tedna. Začel sem hoditi na izlete, zagrabila me je motoristika, ko greš sam, ko nikogar ne ogrožaš, voziš se počasi, uživaš, pot je pomembnejša od cilja. Tako smo prišli tudi do ideje, da posnamemo nove zadeve. Prej smo bili ves čas zasedeni zaradi koncertov, preganjal nas je čas, zdaj pa smo se lahko bolj osredotočili na svoje delo.

Sta pritisk ter določanje rokov in datumov kreativno spodbudna ali prej obratno?

Po mojem mnenju je to ravno tisti potrebni sprožilec, roki so vedno dobri. Ugotovili pa smo, da smo si sami postavili rok, očitno zato, da bi prišli v bolj domače okolje.  

A prav cilj, da posnamete "živo" ploščo, je postal prava epopeja. Prvega koncerta, ki ste ga hoteli imeti, niste posneli, potem ste posneli tri, vmes je ponagajala tudi tehnika ...

Nismo nameravali objaviti enega koncerta, saj bi tako ali tako izbrali najboljše trenutke, ker je dejstvo, da se mora uskladiti 75-članska ekipa. A načrt je propadel, obstali smo, dokler se nismo vprašali, kaj bomo zdaj, kako naprej. Ko smo naredili nov načrt, nam je vse lepo steklo in posneli smo super ploščo. Šli smo v studio Metro in posneli ploščo v živo. Kakšno stvar smo imeli možnost tudi ponoviti, a smo poskušali čim manj nasnemavati, da smo ohranili to idejo o plošči v živo. Ker pa ni občinstva, je to "skorlajv". Jaz to primerjam z življenjem v koronačasih – je življenje, ampak je "skorživljenje".

Album se ob poslušanju zdi nekoliko melanholičen, ne preveč vesel. Je žalosten ali obstajata tudi upanje in luč na koncu tunela?

Pesmi so sicer nastale pred koronačasi – moje plošče so vse malce žalostne, ker pišem pesmi takrat, ko sem žalosten. Ko sem dobre volje, se vozim z motorjem (smeh). Vsaj v zadnjem času. Tečnoba je boljše stanje za ustvarjanje kot neka pretirana sreča. Tolažim se, da je na svetu še Nick Cave, ki je še bolj depresiven kot mi – v primerjavi z njim smo "žur bend", haha.  

Te je korona vseeno dregnila, da si začel na kakšne stvari gledati ali jih doživljati drugače?

Čas s svojimi ljudmi, družino in najbližjimi je postal pomembnejši in to bom poskušal nadaljevati, kar je vsekakor pozitivno. Kar zadeva glasbo, pa res ne bi pisal o tem, kajti ko bo konec, tega ne bo hotel nihče več poslušati. Sem pa na primer užival v čistem zraku, ko je bilo na cestah manj avtomobilov, kar pa ti da misliti, da lahko naredimo kaj, da bi naši otroci dihali čistejši zrak. Upam, da je ta čas pri kom porušil kakšno prepreko v glavi – pri meni jih je ogromno.

Je bila izštekana različica plošče na listi želja? Najbrž velja, da generacije iz 90. let prejšnjega stoletja zelo dobro poznamo serijo in albume MTV Unplugged.

Ja, spomnim se tistih časov. Večkrat si zavrtim "izštekanega" Erica Claptona, si natočim viski ter igram kitaro z najboljšim bendom na svetu (smeh). Res sem si želel to posneti, saj imam fante, ki so tega sposobni – in zato smo se odločili to narediti. Seveda bi bilo še boljše, če bi imeli občinstvo, ki je naš šesti član. Korone bo konec, koncerti bodo in pravo "live" ploščo imamo še čas posneti. Smo še mladi in prožnega duha.

Prvi koncert načrtovane turneje ste imeli v začetku lanskega leta v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Za koncert ste dejali, da je bil eden najlepših v vaši karieri, čeprav je bilo menda tudi kar nekaj treme, kajne?

Absolutno. Nič kaj dosti se ne da "blefirati". Okoli 280 ljudi sedi zelo blizu tebe, meter in pol za teboj ter tri metre pred teboj so ljudje. Ne moreš se "izmazati", če si nekaj "zafrknil" in te vsi v skupini pogledajo, hkrati pa je to videla tudi vsa dvorana. In prav to naredi "špil". Prav napake imajo svoj čar. Zato rad poslušam Stonese, ki so jih polni. Takšno je pač življenje, ni perfektno.

Ste torej pod pritiski, da je vedno treba ušpičiti nekaj novega, ali izkušnje delajo svoje?

Greš proti nečemu, v kar si prepričan. Saj tudi eksperimentiramo, a približno vemo, kaj bo to povzročilo. Ampak ne na silo. V resnici ni treba "pogruntati" česa novega, glasba je za to, da se imamo "fajn". Tako mi na odru kot ljudje pred njim. Če pa se je že zgodilo nekaj novega, je to samo dodatna prednost.

Obstaja bojazen, da si v svojem delu preveč podoben svojim vzornikom, ali prej ta, da se ponavljaš?

Verjamem klišeju, da se ob pravem trenutku vesolje nekako odpre in da te ideje in pesmi samo zapišem. Težko rečem, da sem naredil nekaj novega, ker obstaja možnost, da je nekdo nekje naredil povsem isto stvar. Avtorji smo prevajalci nečesa, kar nam je ponujeno. Narediti pesem na silo, po naročilu, to pač ne gre. Ne bo dobro. Sicer se da naučiti, da delaš obrtniško, a potem ne bo spontano. Mora se torej zgoditi nekaj, na kar nimaš vpliva, in to potem samo še zapišeš.

Imaš pri pisanju pesmi še kaj "rezerve"?

Ogromno (smeh). Napišem ogromno pesmi, a je vprašanje, koliko jih pride do benda. V tem pogledu napredujem, saj imam filter, kaj jim posredujem – sprva sem jim namreč serviral čisto vse. Nekatere zadeve razvijamo skupaj, da postanejo skladbe dobre, tega smo se naučili z leti.  

Torej zdaj natančno veste, kdaj je pesem dobra?

Včasih kaj poskusimo 47-krat, da je kaj drugače, da ugotovimo, kaj potrebuje pesem. Naučil sem se, da je pomembno vedeti, kaj potrebuje pesem, in ne, kaj potrebujem jaz. To je napredek. Mi pa se potrudimo, da bo zvenela kar najbolje. Včasih uspe, včasih pa tudi ne (smeh). Morda bomo čez pet let posneli kaj na novo, če bomo dobili boljšo idejo.

Je rokenrol še egotrip ali je postal bolj skupinska demokracija?

Oh, seveda je egotrip, še vedno. Člani benda so dobri za rokenrol, a obvladovanje egov, da so vsi zadovoljni, je harmonija, ki se sliši na plošči. Zdaj tekmujemo v tem, kdo bo koga bolj užalil (smeh), kar verjetno sploh ne bi bilo sprejemljivo za ljudi zunaj studia.  

Kdaj torej izide izštekani akustični album Iz4Kani skorlajv?

Spodobi se, da plošča izide na dan koncerta, ki bo 19. maja v Tobačni v okviru festivala Urbano dejanje, da ljudje pridejo in jo kupijo, mi pa jim jo podpišemo. Sicer pa rad vidim, da ploščo "prodajajo" singli – če so nekomu všeč, potem kupi tudi album. Če ti mediji pograbijo vse pesmi, pa se lahko zgodi, da je vse preveč razdrobljeno, hkrati je konkurenca vedno hujša, urednikov pa je manj kot včasih. Tudi za nas single izbirajo drugi, saj sam nisem ravno objektiven pri teh zadevah.  

Pred vami so zdaj pravi koncerti, konec lanskega leta pa ste imeli tudi spletni koncert ...

Edini spletni koncert smo imeli v Kinu Šiška, kjer smo imeli umetne aplavze in efekte, ki jih je Denis predvajal na klaviaturah, da smo se počutili domače. Pomagal mi je še brat, ki je povezoval koncert. A tako je bilo enkrat, po eni strani je bilo zanimivo, po drugi pa precej neponovljivo, kajti čez štirinajst dni ne moreš imeti še enega enakega koncerta. Vse skupaj je kot obliž, a potrebujemo ljudi, ki se odzivajo vsakič drugače, kar naredi vsak koncert drugačen. Včasih povem kak vic in kak večer učinkuje odlično, potem pa poskusim z istim vicem še kak drug večer in je čisti poraz, haha. Zato mi modrost veli, naj tega ne počnem več. Kar si izmisliš na mestu samem je v redu, sicer je bolje biti tiho. Ljudje pa seveda pridejo poslušat glasbo, moji vici so samo mašilo, če nastopijo tehnične težave (smeh).