Goran Bare: Najboljša droga je, ko si z bendom na odru

Mnenja o 57-letnem Goranu Baretu so deljena, za nekatere je samodestruktiven nekdanji narkoman, za druge rokenrol velikan, ki mu na Balkanu ni para, njegova dela pa so rezultat bolečih ljubezenskih in življenjskih izkušenj.

Bare je bil, kot nam je zatrdil, v mladosti perspektiven nogometaš, ki bi moral iti igrat k Hajduku, a mu je pot prekrižala poškodba. A tako morda nikoli ne bi osnoval zasedbe Majke, ki obstaja od leta 1984 naprej. Čeprav je bil odličen učenec, ni imel možnosti, da bi študiral, a je že v mladosti vedel, da bo glasbenik. Menda je pri dvanajstih videl posnetek Stonesov v Parizu in zanj je to bilo to.

Majke so izdale sedem albumov, Bare nekoliko manj uspešni dve samostojni plošči, a vse skupaj priča o nesluteni kreativnosti, zadnja dva, s porini ovenčan Teške boje (2011) in Nuspojave (2018), mnogi uvrščajo med boljše rockerske izdelke v novem tisočletju.  Kot nam je povedal tokrat presenetljivo razpoloženi rocker, bo vse dobilo nov smisel, ko bodo drugo leto dokončali in izdali prihajajoči album.

Goran, ob najinem prejšnjem srečanju si mi dejal, da je bilo najbolj noro v 80. in 90. letih, največ svobode, največ rokenrola. A kaj bi dejal za zadnjih dvajset let?

Predvsem v 80. letih, ne v 90. letih. V 90. letih je bila vojna in je hotela družina Tuđman narediti dinastijo. Zadnjih dvajset let pa smo bili malo razočarani nad tem, za kar smo se borili. V bistvu kar precej. Životarimo. V času Tuđmana je bila avtokratska oblast, nato pa se je zbrala skupina kulturnikov, glasbenikov in režiserjev, ki je to nekako "razhajkala". Slovenija me je med vojno prehranila, za kar vam hvala. Vsaj mene. Igrali smo v vsaki vasi, mestu, skratka, precej se je igralo.

Kako si se takrat počutil?

Grozno, vojna je grozna stvar.

Hrvaški mediji so precej pisali o tem, da si izgubil prijatelje, da si se skregal s člani zasedbe. Kaj je bil pravi razlog za kreganje, spopad egov ali kaj drugega?

Naj ti povem celo zgodbo. Skratka, Vinkovci so majhno mesto, velikosti Kranja. Že takrat sem želel delati glasbo, kot jo delam zdaj, a nisem mogel najti glasbenikov, samo kitarista, sam pa sem bil prvotno bobnar. Nihče ni hotel pisati besedil in peti, saj je bilo večino sram. Nato sem jaz stopil na to mesto, čeprav sem bil soliden bobnar. A tam zgolj sediš in si v ozadju, biti spredaj pa je nekaj povsem drugega.

A kot sem te prvič videl na odru z Majkami, se mi je zdelo, da je to tisti naravni element, v katerem si ti lahko ti, kaj meniš o tem?

Moj vzornik je bil Ian Curtis iz Joy Division. On je pokazal, kako se stvarem streže, da vedno govoriš in pridigaš samo resnico. In nič drugega.

Kdaj ti je bilo najtežje v življenju, ob smrti žene? Ali meniš, da te ljubezen še vedno nekje čaka?

Seveda mi je bilo težko, ostal sem sam z enoletnim otrokom, ostala sva sama. Moj posel je tak, kot je. Vozil sem se v kombiju, v katerem so se drogirali in zvijali marihuano, jaz pa tega preprosto nisem zdržal. Pustil sem ga pri materi, ki mi ga je vzgojila, ob kateri je odraščal, za kar ji vsa čast. Izšolal se je, končal dve fakulteti, a sem ga izgubil. Za mene skoraj ne ve, zgolj to, da sem njegov oče. Zapustil sem ga, nisva v stikih, za kar mi je žal ...

Kaj je zate tista prava droga, ki jo odobravaš, je najboljša droga rokenrol?

Najboljša droga je, ko greš s svojim bendom na oder in narediš svoje. In rečeš: Dober večer, ljudje!

Sredi pandemije je bilo moč prebrati, da si iskal delo, ponujal si se celo, da bi pobiral krompir, da bi bil natakar, si se torej moral prekvalificirati ali si nekako prebredel te koronske čase?

Nobeno delo ni sramotno, a moraš imeti neke prihodke, da živiš karseda normalno. Ne potrebujem nobenih posebnih stvari, hrane, žensk, samo da normalno živim. To je vse. Tako je vedno bilo, odkar obstaja svet.

Kako se ti zdi zdaj, ko spet lahko igrate? Je korona kaj spremenila?

Fantastično, imam najboljši bend v Evropi, morda celo na svetu. Brez heca. Prepričan sem. Igrajo tako, da zares ubijajo, vsi po vrsti. Korona je spremenila svet. Nikoli več ne bo enak. Nekoč je bilo drugače, bolj veselo. Ljudje so se smejali. Danes pa je tako, kot je. Zafrknili so nas. Veliko j**enih let bo potrebno, da pridemo na prejšnje stanje. Poglejte, kaj se dogaja v Ukrajini. Nimam komentarja. V 80. letih so bili koncerti nabito polni in ljudje so poslušali glasbo, uživali v njej. Če je glasba dobra, so bili navdušeni, sicer pa so te poslali v tri krasne. Na srečo jim je bila naša glasba všeč.

Katero glasbo poslušaš, katera glasba ima zate dušo?

Vsaka, ki se dotakne mojega srca. Težko je to pojasniti. Ko jo slišiš, si rečeš: J**em ti srce krvavo. Poslušam vse od sevdaha, flamenka, narodne glasbe vsega sveta, rokenrola pa do resne glasbe. Skratka vse, in ko se me nekaj dotakne, me to "zadane". Nekdo mi je podaril vseh devet Beethovnovih simfonij in so fantastične. Človek je bil genij.

Torej Beethoven in ne Mozart?

Kakšen Mozart ... To je tako, kot bi dal na tehtnico Joy Division in Beatle.

Kateri je zate bil ultimativni "high" (zadetek), od glasbe ali česa drugega?

To je bil kilogram morfija, ki sva ga med balkansko vojno ukradla Kilmister in jaz. Imela sva ga celo leto in bilo je noro.

Kaj ti je najbolj pomembno v življenju, rokenrol?

Ni dileme, misliš, da bi sicer bil tukaj? (smeh)

In kaj imaš za smisel življenja?

Smisel življenja mi je, da bi bil naposled zadovoljen z življenjem, ki sem ga preživel. Zaenkrat še nisem. Ko bom, bo to smisel življenja. Še malo. Po novem albumu.