Glava na vratih: 35 let albuma, ki je The Cure poslal v svet

Kultna britanska zasedba The Cure je svojo diskografsko pot začela z albumom Three Imaginary Boys konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je ponudila svojo vizijo post punka, nadaljevala s Seventeen Seconds (1980), nato se je z Boys don't cry (1980) predstavila še čez Lužo ter ponudila naslovno himno in Killing an Arab, vižo, tematsko vzeto iz Camusovega Tujca.

Frontman in pevec Robert Smith je svojo osamljenost, depresijo, frustracije in ljubezensko zmedenost "zdravil" tudi na naslednjih dveh mračnih albumih Faith (1981) in Pornography (1982), sploh slednjega si je za svojega vzela "goth mladež" osemdesetih, enako pa ga privrženci temačnega rocka cenijo tudi dandanes.

Lahkotnejša faza The Cure se je začela, ko je Smith ostal sam z Lolom Tolhustom in sta svetu ponudila humorno poskočnico Let's got to bed in podobno, nekoliko orientalsko zvenečo The Walk, kar sta zbrala na kompilaciji Japanese Whispers (1983), na kateri so podobno lahkotne The Dream, Just on kiss, The Upstairs Room, Speak my language, sploh pa "mačjeljubcem" všečna The Lovecats.

Da je Smith padel v svojo psihadelično fazo, kažejo albumi njegovega stranskega projekta The Glove Blue Sunshine, Hyaena (kot član Siouxsie and the Banshees) in The Top (1984), ki je prijetno "odštekan" s pesmimi, kot so The Caterpillar, Piggy in the Mirror, Bananafishbones ali Give me it, resnejšimi, bolj eksistencialistično-fatalističnimi v Shake Dog Shake, The Empty World in The Top, ter nežnejšimi v Bird Mad Girl, Wailing Wall in Dressing Up.

Leta 1985 se je postava The Cure formirala v svojo najboljšo različico, ko se je izgorelosti ozdravljenemu Smithu in Tolhurstu spet pridružil basist Simon Gallup, kitare je prevzel odlični Porl (zdaj Pearl) Thompson, za bobne pa se je usedel vrhunski Boris Williams, ki je prej igral v Thompson Twins.

Šesti studijski album so številni kritiki opisali kot "zbirko pop pesmi". In res sta oba singla, četudi ima tovrsten potencial praktično vseh deset pesmi na plošči, In Between Days in Close to Me, neverjetno spevna, saj gresta hitro v ušesa. Avgusta leta 1985 je tako izšla plošča The Head on the Door, ki je daleč od mračne trilogije Seventeen Seconds, Faith in Pornography. Album je postal njihova najbolj uspešna plošča do tedaj, saj je septembra skočila na sedmo mesto britanske lestvice, po zaslugi videospotov, ki ju je posnel Tim Pope, pa so jih v letih MTV-ja in "video dobe" sredi osemdesetih spoznali tudi drugje po svetu. Kdo si ne bi zapomnil (s trikom) pobarvanih obrazov v prvem in izvirnega Close to Me, ko jih je Pope "stlačil" v omaro, ki potem zdrsne v prepad in potone z njimi vred in kupom cunj v njej. The Cure so s tem albumom poskrbeli, da se je njihova glasba približala splošnemu občinstvu, kar morda niti ni bil njihov namen, zagotovo pa je Smithu pop kamuflaža njegove duše uspela z odliko, saj je avtor prav vseh pesmi na plošči.

Album ponuja eklektično mešanico slogov, od orientalske melodije v Kyoto Song do flamenko kitare v The Blood, Six Different Ways malce "cikne" na Swimming Horses, ki jo je Robert pomagal spisati za Siouxsie and the Banshees, hkrati pa je simpatično popovsko razigrana. Push, The Baby Screams in A Night Like This ponudijo odlično delo Thompsona na kitari, kot je nemogoče spregledati Gallupov bas v In Between Days, Sinking in Close to Me. Sploh slednja je zgodba zase in zagotovo ena najbolj edinstvenih pesmi v njihovi karieri. Pa naj jo ima kdo za malce neumno poskočnico, v njem namreč lahko slišimo tako vzdihovanje kot ploskanje, hkrati pa ima bas linijo in melodijo, ki takoj zlezeta pod kožo in se ju človek nikoli ne naveliča. Vsakič, ko jo kje nenapovedano slišiš, pa poskrbi za nasmeške in nemajhno število pokončnih kocin.

To je bil prvi mednarodni uspeh za skupino, ki je veljala za vse prej kot "veselo" zasedbo, hkrati pa so mnogi opazili, da so "pogubo in malodušje" zamenjali za "plesno popularnost", z dobrim muziciranjem in mešanjem slogov pa so poskrbeli za globino in raznolikost, ki so ju mnogi pogrešali v njihovih prejšnjih izdelkih. Toplo so jih sprejeli tako britanski kot svetovni kritiki, v ZDA je plošča zlezla med prvih 75, kjer je imela zlato naklado, kot tudi na Otoku in v Franciji.

Zbirka desetih pesmi je naravnost obvezno poslušanje za vsakega resnejšega ljubitelja glasbe ali začetnika z opusom pričujoče zasedbe. K temu lahko prida še zbirki singlov Staring at the sea in Galore in je že dobro na poti, da odkrije, kaj so svetu v dobrih štiridesetih letih dali The Cure. Pravzaprav vsak album od trnajstih izdanih, morda z izjemo zadnjih dveh, ponudi nekaj trenutkov, ki jih pač ne moremo najti na "površnih" kompilacijah, jih pa lahko izkoplje vsak, ki se malce bolj potopi v njihovo diskografijo.

The Head on The Door zveni popovsko in hkrati dovolj raznoliko in rockersko, da jih je približno leto dni po izidu poslal v francoski amfiteater Théâtre antique d'Orange, kjer so v treh dneh pred polnim avditorijem navdušenih oboževalcev posneli kultni živi koncertni dokument The Cure in Orange pod taktirko režiserja Tima Popa. Na novi album The Cure čakamo že dvanajst let, medtem so postali nesmrtni z vstopom v Dvorano slavnih rokenrola, kamor jih je marca lani z govorom sprejel Trent Reznor iz Nine Inch Nails.

Smith in kompanija so medtem imeli nekaj zgodovinskih nastopov, tako za 30-letnico albuma Disintegration v sydneyjski operi, kot tudi tistega v londonskem Hyde Parku, s katerim so obeležili 40-letnico delovanja. Novi album naj bi bil "nekaj najboljšega, kar so naredili do zdaj", smo lahko prebrali v glasbenih občilih, Smith pa je pred koronakrizo obljubil, da bo plošča luč sveta ugledala še letos, četudi se mu zdi "idiotsko napovedovati kar koli". Ko bo, kadar bo, pa seveda komaj čakamo.