DJ Umek: Družbena omrežja se mi zdijo grozna

Uroš Umek je DJ, ki je svojo kariero profesionalno začel pri 17 letih, ko se je moral odločiti med šolo in glasbo. Izbral je drugo in kaj kmalu dokazal, da je bila odločitev pravilna. Pot je bila trnova in zadnja leta najstništva ter prva leta svojih dvajsetih let je preždel v studiu, v katerem je pilil svoj slog in znanje, zato pa se lahko skoraj 30 let kasneje pohvali, da se je uvrstil med največja imena tehna na svetu.  V soboto, 21. maja, DJ Umek v Ljubljani po dolgem času nastopa pred številčnejšo množico v okviru dogodka Technogym.

Uroš, prišel si iz Amerike, in to predčasno, ker si zbolel. Sem prav slišala?
Ne, prišel sem pravočasno, samo opravil nisem tistega, kar bi moral. Zaradi bolezni sem moral odpovedati tri špile – Atlanto, Miami in Dallas. Na žalost.

Dallas!
Ja, en dan prej so imeli tekmo.

Si hotel iti?
Ne, ker mi ne bi uspelo priti pravi čas, seveda pa sem gledal, kdaj bodo oziroma ali so karte še dostopne, vse sem pogledal.

Kako se počutiš zdaj?
Dobro se počutim, ja.

Smo tik pred poletjem in predstavljam si, da imaš kot DJ v tem letnem času največ dela.
Ja, dela je kar vedno veliko, mogoče ga je le januarja malo manj. Poletje je polno. Zdaj sem bil v Avstraliji, Ameriki, Evropi ... Vedno je kaj. Moram reči, da je vedno kaj.  

Kaj te čaka v mesecih, ki so pred nami? Zdaj namreč končno ni več protikoronskih ukrepov.
Čakajo me žurke brez omejitev in zelo sem vesel. Ni pa še povsod vse sproščeno. Pri nas bomo pa videli, kaj se bo zgodilo čez vikend. Bomo vsi ohranjali razdaljo? Se bomo držali stran drug od drugega? Bodo vsi zbežali, če bo kdo zakašljal? Bomo videli, kakšne posledice so ostale. Se pa vsekakor veselim poletja in open air žurov, klubov. Vsega po malem bo.

Pa je nocojšnji dogodek prvi v Sloveniji po sprostitvi ukrepov?
Ja, tu bo večje število ljudi, imel pa sem en tak malo manjši skriti set s svojim malo bolj darkerskim projektom. Je pa to prva malo večja festivalska zadeva. Se veselim.  

Kaj pa, ko je nastopila korona? Kako se je tvoje življenje spremenilo? Kako se je bilo ustaviti, ko si se moral?
Nisem se kaj dosti ustavil, v studiu sem zelo veliko delal. Moja žena celo pravi – oziroma je takrat rekla – da se vidiva manj kot pred korono, čeprav sva ždela skupaj (smeh). Delal sem v studiu, učence sem učil produkcije. Nekaj zelo uspešnih fantov, tudi kakšna punca se je našla. Pri meni se ni veliko spremenilo, razen da petke, sobote in nedelje nisem bil na letalih, kar je velika sprememba glede na to, da sem ravnokar rekel, da se ni veliko spremenilo.  

Lokacijsko si bil tukaj.
Tako. Bil sem tukaj, od ponedeljka do petka sem delal glasbo, tako kot sem delal prej, imel sem veliko časa za te stvari. Ne vem, bilo je kar zanimivo.  

Omenjal si učence, imel si neke delavnice, bil si mentor, če sem prav razumela?
Imel sem srečanja z raznimi producenti, ki so želeli izvedeti, kako izvajam produkcijo in kaj počnem v studiu. Kar nekaj zelo uspešnih umetnikov se je razvilo, ki so redno med najboljšimi 10, 20 tega žanra, in jaz sem v teh točno določenih spletnih trgovinah. Zelo sem ponosen nanje, zelo so veseli, dobivam zelo lepa sporočila in moram reči, da mi zelo gode.

Aha, si se kar našel v tej mentorski vlogi?
Ja, za ta čas sem se našel v tem, bilo mi je zelo všeč, mislil sem, da bom to lahko nadaljeval naprej, ampak vidim zdaj, da s tem prenatrpanim urnikom to ni lahko. Tudi samo en dan v tednu, da bi to lahko delal naprej. Mogoče sem bila malo prevelik optimist, da sem mislil, da bom to lahko delal. Ampak je bilo pa zadovoljstvo neverjetno, ko vidiš njihove rezultate, ko rastejo, ko vidiš ime, ko se ti zahvalijo. Nor občutek.  

Sem hotela vprašati, ali boš nadaljeval in hkrati, kako boš to kombiniral s svojim življenjem ...
Nemogoče je to peljati naprej. Zdaj sem zbolel ravno zaradi tega, ker sem si po koroni rezerviral preveč špilov, začel sem preveč hlastati po nastopih. Telo te hitro opozori, da nimaš več 20 let, ampak da se približuješ 50. letom in je treba malo bolj pametno razmišljati. Ne vem, mogoče bom šel nazaj v to vlogo, ko se naveličam špilati, kar pa verjetno ne bo tako hitro.  

Namesto pokoja, mentor.
Penzija mentor! (smeh)

Če sva ravno pri mentorstvu mladim. Kako se ti spominjaš svojih začetkov?
Pri sedemnajstih sem začel že profesionalno. Takrat sem pustil šolo in košarko in sem se začel z glasbo preživljati. Bilo je zelo težko, polena so letela od vsepovsod pod noge. Tipična slovenska zgodba oziroma kar svetovna. Ni da se to dogaja samo v Sloveniji, umetniki to doživljajo vsepovsod. In mislim, da je pravilno tako. Enostavno je to del tega, ali si pravi ali si iz pravega testa ali boš ob prvi prepreki začel jokati in ne bo nič iz tebe. Moral sem požreti veliko dreka, da sem se izpili, da sem prišel sem, kjer sem danes.

Pa si ti pogrešal to neko roko, ki bi te vodila, ti pomagala, nekega mentorja?
Sem pogrešal, ampak ne vem, če bi se pustil voditi. Zelo nadobuden, vihrav mladenič sem bil, kar se tega tiče, pameten kot sto hudičev. Nisem si pustil govoriti stvari. Vedel sem, kaj hočem, videl sem svojo pot in vizijo. Seveda sem pa kasneje dobil mentorja na nek način, lahko bi tukaj omenil Iztoka Turka, ki ga premalokrat omenim in na tem mestu bi se mu rad zahvalil za potrpežljivost, ki jo je imel z mano, ker je seveda moral vso to mojo 'pamet' prenašati. (smeh) Sem se pa od njega veliko naučil, tudi seveda od koga drugega. Na nek način sem imel roko nad sabo. Ja, sem dobil pomoč.

Imaš kakšnega takšnega vajenca, v narekovajih, ki je tako 'pameten' kot si ti, da se moraš soočiti z enakim karakterjem?
Vsi vajenci so pametni. To je, ko pride, jaz zdaj kot izkušen na tem področju moram vzeti v zakup in pametno speljati. V bistvu, kar naredim, je, da jim povem stavek ali dva in rečem, naj si ga zapomnijo in jim rečem, da mi ga bodo pokomentirali čez kakšne pol leta, eno leto. Potem pa se skupaj smejimo, ker točno vem, kaj se bo zgodilo. In potem se vedno nasmejijo in me sprašujejo: 'Kako si vedel?' Kako ne bom vedel! Zanimivo pa je, kako so od vseh teh ljudi izstopali Italijani. Več njih. Oni so res odstotkovno izstopali. Prišli so, naredili sliko z mano in jih nisem več videl. Vsaj pet takšnih Italijanov je bilo. Zanimivo, res. Niti en ni resno vzel dela, vsi so samo prišli po selfi, zato da bodo objavili na Instagramu. Imaš pa take, ki so res zagrabili, nenehno spraševali, zdaj mi pošiljajo svoje komade, jaz vrtim njihovo glasbo, komentiram vse. Res so zagrizeni.

Povedal si, da si pustil šolo in košarko in če prav vem, si bil tudi v košarki zelo dober in si bil sprejet v mladinsko reprezentanco ...  
Sprejet v mladinsko reprezentanco, ja, bil sem v nekih naborih, pripravah. Ko bi se moralo zares začeti, sem šel v glasbo. Lep spomin na košarko, vedno spremljam košarko, ne spim zaradi naših junakov, zaradi NBA-ja. Ne vem, če bi bilo kaj iz mene, vprašanje. Ampak saj tega nikoli ne veš. Lahko si perspektiven pri šestnajstih ali sedemnajstih letih, tisti preskok v člane pa je potem nekaj čisto drugega. Tam se potem plača ogromen davek in ogromno igralcev se ne prebije naprej. Vprašanje, kaj bi bilo z mano.

Saj pri glasbi je bilo enako. Tukaj ti je uspelo, morda bi ti tudi tam.  

Ali iz ljubezni do košarke izhaja tudi tvoja ljubezen do superg, ker jih imaš menda kar veliko.
Ja, superge so del mojega življenja. Spet mislim, da imamo vsi z območja bivše Juge oziroma Slovenije, kjer živimo, spomine iz časov, ko nismo mogli priti do superg a la Jordan in podobnih zadev. Ni jih bilo ali pa so bile predrage. Ko si to lahko privoščiš, si to privoščiš na s ta veliko 'šeflo'. (smeh) Na polno! Ta ljubezen do superg je bila vedno velika. Spomnim se, da sem superge prvič preveč plačal leta 2006, to blazno zbirateljstvo pa se je začelo tam okoli 2012, tako da zdaj to traja nekih 10 let.

In koliko parov imaš?
Okoli 200 do 250. Imel sem jih že veliko več. Se umirjam.

Ko sva še pri košarki, kdo je bil še kaj v tvoji generaciji? Bilo je kar nekaj znanih imen.
Ja! Ravno zadnjič sem gledal posnetke Marka Milića iz Phoenixa. Neverjetno, kaj je ta fant delal. Neverjetno, vsaj v mojih očeh, kakšna krivica se mu je zgodila, da mu niso dali priložnosti. Kako je on zabijal koše, kot temnopolti. Fizično je bil neverjeten, kako je skakal, zabijal. Res je škoda, da mu niso dali večje priložnosti. Kakšen atlet! Uau, kaj je delal! Seveda je naredil noro dobro kariero, kdo pa ne ve, kdo je Marko Milić, ampak mi ga je vseeno žal, ker mislim, da si je zaslužil še toliko več. Igral sem še z Rašem Nesterovićem, s Simonom Petrovim, ki je bil prav tako v reprezentanci. Bilo je še nekaj igralcev. Tudi Grega Hafner. Bilo je zelo luštno. Imel sem priložnost igrati tudi z Borisom Gorencem, s Klemnom Zaletelom. Noro lepi spomini.

Rekel si, da je glasba pretehtala in da si imel nek talent, tako si se sam izrazil. Kaj je bil ta talent, ko si ti začenjal in kakšno opremo si ti sploh imel?

Kot sem izvedela iz svojih dobro obveščenih virov, ne samo da je bil Carl Cox tvoj idol, ampak da ti je v zgodnji mladosti uspelo priti do nekega zaodrja k njemu po nastopu v Nemčiji ...
Ja, na žurki, zdaj pa ne vem, ali je bila Technomanija ali Rave nekaj ali nekaj, ne vem, kaj, ker je bilo to vse v istih halah. Mi smo se takrat uspeli znajti, da smo neki novinarji. Zaradi nekih poznanstev in smo celo dobili akreditacijo, jaz pa še trije nadebudneži smo se 'ušunjali’ v zaodrje in tam sem uspel spoznati Carla Coxa. Seveda je bil prijazen in mi dal roko, a takrat še nisem imel nekih znanih plošč, se mi je pa zdelo grozno fajn. Kasneje pa me je povabil, da sem bil rezident na njegovem ibiškem večeru, kjer sem blazno užival tiste dve, tri sezone, ko sem bil tam prisoten skoraj vsak teden.

Se pravi, da je bil to začetek vajinega odnosa, nato sta sodelovala poslovno, kam je to vodilo?
Pripeljalo je do tega, da sem bil na njegovi agenciji, kjer sva imela istega menedžerja in booking agenta – zastopali so njega in mene. Imeli smo lepa leta, z njim sem veliko vrtel, ga uspel spoznati. Zanimivo je, da sem se iz tega mladega nadobudnega mulca uspel na te odre potem tudi prebiti in sem danes z njimi prijatelj, ko se srečamo, tudi debatiramo.

Kdo so še ta imena, s katerimi se družiš?
Veliko sodelovanj je. Nekaj zelo velikih sem tudi zavrnil, še posebej zdaj med korono. Ker je moja produkcija zelo uspešna zadnja leta, me je kontaktiral velik odstotek zelo uglednih DJ-ev, ki prihajajo tudi iz drugih stilov. Sem pa moral sodelovanja žal zavrniti. Je pa še ena druga stvar, ki bo kmalu obrodila sadove, a še ne smem povedati. Bo se pa zgodila čez približno pol leta, mislim, da se bo zgodila ena zelo odmevna stvar.  

Stvar, ki sem si jo najbolj zapomnil je, da sem delal remix za Depeche mode. Ta remix je bila neka zelo zanimiva stvar, ker preden sem naredil techno remiks, sem naredil en tak pop miks in takrat sem dobil klic od Daniela Millerja, on je lastnik Mute Records. Rekel mi je: 'Škoda, da nisi tega posnetka poslal tri tedne ali mesec prej, ker bi bil to uraden singel od Depeche mode'. Tako je bil navdušen, a je padlo v vodo. Verjetno je bilo še več takih stvari, a jaz to pozabim, se mi zdi, da ni tako pomembno.

Zaradi svoje narave dela zelo veliko potuješ. Kateri je tisti kraj v tujini, kamor se najraje vračaš?

Si pa vseeno glede na to, kako veliko ime si, se zelo rad vračaš v Ljubljano, v Slovenijo. Zakaj nisi eden tistih, ki se odseli in ostajaš drugje, zakaj  ostajaš v naši lepi mali Ljubljani?
Ravno danes sem gledal 15 destinacij, kjer naj bi se ljudje radi upokojili in je bila Slovenija na 15. mestu. Se pravi je tukaj nekaj lepega. Všeč mi je to, da nimamo take gneče v prometu. Všeč mi je, da z ženo živiva na obrobju Ljubljane, pa imava praktično sedem minut do centra, vse je tako hitro dostopno, zeleno. Na morju si hitro, smučat greš hitro in ljudje se ne zavedajo, koliko to pomeni in dejansko moraš iti v velika mesta zaživet te stvari, da ceniš potem to, kar imaš doma. Ljudje se ne zavedajo, jaz z mojimi izkušnjami lahko povem, da je tukaj kakovost življenja res neverjetna. Vračam se k hrani. To je tako smešno. Ampak zdaj sem bil dvajset dni v Ameriki, kjer je hrana grozna. Vse je brez okusa. Zrak je slab, veliko je brezdomcev, vidiš, v kakšni bedi živijo. Ko prideš sem, si rečeš, fajn je, res nam je fajn.

In katera je tista hrana, h kateri se najraje vrneš?
Vseeno, domače kar koli, vse ima okus, vse diši, sadje diši, različno je videti. Ni vse enako, kot da bi bilo škropljeno z lakom. Tam, kar koli ješ, nima okusa, moraš iti v top restavracije, kjer pa so računi tako vrtoglavi, da se ti zmeša.  

Si v tujini kje živel ali je vse, kamor hodiš, zaradi dela?
Nekaj mesecev sem živel prav v Los Angelesu, od koder sem potem letel po Južni, Severni in Centralni Ameriki. Tam sem preživel kar nekaj časa in saj je luštna Amerika, obljubljena dežela … Imajo svoje prednosti, ki jih mi nimamo. Možnost je res neverjetna, veliko večja kot v Sloveniji, ampak za moj posel – da lahko letim v tujino in se vračam nazaj, je meni Slovenija res prekrasna. Ponosen sem, da sem Slovenec, to povem na vsakem koraku.

Tvoje delo je povezano z družbenimi omrežji, kako gledaš na to? Ti je to v breme ali fajn?

Uspel si v času, ko ni bilo družbenih omrežjih. Kaj meniš za mlade, je to dobro ali preveč prenasičeno?
Danes je veliko lažje delati glasbo. Spromovirati se je pa zelo težko, ker je veliko preveč tega, ker je glasbo danes delati lažje, vsem dostopno in potem danes, vsaj tako kažejo rezultati, če si uspešen na družbenih omrežjih, potem imaš večjo možnost, da si narediš kariero. Danes je tako, da svoje glasbe ne rabiš veliko delati in izdajati, lahko si samo maneken ali manekenka s seksi pojavo in igraš na to noto in imaš zagotovljeno kariero.

S tem porastom tehnologije je lažje ustvarjati glasbo ...
Lažje jo je, pa je več je je. Danes, ko mi kakšen 'mulc' reče, kako pa naj jaz delam glasbo. Kako pa je ne? Če danes ne veš, kako, sploh ne bi preživel v tistih časih, ko smo bili mi. Ko ni bilo podatkov, ni bilo revij, nisi imel informacij, da si sploh do česa prišel, da si sploh vedel, kaj se dogaja. Danes greš na YouTube in imaš vse. Hočeš pogledati, kako nekdo dela glasbo ali pa kako jo ustvarja Umek? Greš na YouTube in ti vse tam piše.

Moraš pa imeti talent, da se vidiš?
Tukaj pa pride dilema talenta, ki ga jaz ne vidim kot talent. Želim se znebiti teh predsodkov, pa si reči, da je talent, da je nekaj na tem, da zna nekaj več kot jaz.

Kako vidiš prihodnost elektronske glasbe?
Elektronska glasba se bo naprej razvijala, kot se je, vedno več pa bo produktov, ki so narejeni na ključ, na naši sceni. Ker biti DJ je fajn, kul in dobičkonosno, s tem pač služijo veliko denarja, tako da vidim veliko 'fejk' artistov v naslednjih letih.