Anja in Klinči: Dokler nas AI ne bo povozil, je dobro, da se dela, kar se čuti

10 let nazaj smo rekli, da si napisal okoli tisoč avtorskih pesmi, koliko jih je nastalo v zadnjem desetletju?

Klinči: Majčkeno popuščam, čeprav ves čas ustvarjam, haha. Prej je bilo eno obdobje, ko se je snemalo pesem ali dve, pa se je potem naredil cel album, zdaj pa so se stvari malce spremenile. Albumi niso več toliko odraz izvajalca, saj je bolj poudarek na singlih, torej posameznih pesmih.

Pa ti je všeč, da se je pozornost mladine toliko zmanjšala in redko kdo še prisluhne celotnemu albumu, raje 30 sekundam na Tik Toku ali čem podobnim?

Klinči: Tehnologija je pripeljala mlajše generacije do tega, da je vse dostopno na spletu, kjer so dosegljivi tudi starejši albumi, praktično vse, če jih zanima. Kar se pa nove glasbe tiče, pa je zelo potrošniško naravnava, tudi generacije zdaj manj intenzivno spremljajo in podoživljajo glasbo, kot se je to počelo včasih. Skratka bolj površinsko, vseskozi preklapljajo in begajo sem ter tja s pozornostjo. Stare generacije smo plošče obravnavali kot relikvije, jih poslušali od začetka do konca, albumi pa so bili tudi konceptualni, so imeli rep in glavo. Zdaj pa izdelka ni več, vse je pač v oblaku.

Lahko našteješ nekaj svojih pesmi, pri katerih si najbolj ponosen, da si avtor ali soavtor?

Klinči: To sicer ponavljam skozi leta, a rad izpostavim tiste, ki so dobile neko zimzeleno patino. To so Od višine se zvrti Martina Krpana, Samo milijon nas je Agropopa ter Lep je dan moje partnerice Anje Rupel.

Anja, kako pa je s tem pri tebi? Meni najprej pridejo na misel Odšla bom še to noč, Sanjam te, Življenje je kot igra ...

Anja: Jaz jih imam še nekaj v malih možganih, trenutno jih treniram za koncert 8. decembra v SiTi teatru (smeh). Zagotovo je ostalo nekaj skladb, ki ji tako moja kot generacija 40+ še vedno poznajo, seveda pa so tu še Plašč ljubezni, Ključ do srca, duet s Tošem Proeskim itd. Od Aleša bi sicer lahko naštela še kaj, npr. Himna ljubezni (Agropop), Še je čas od Krpanov ali To ni političen song, katere priredbo je posnel tudi Parni valjak. Najpomembnejše so tiste pesmi, ki ostanejo, in oba sva pustila nek pečat v slovenski zgodovini popularne glasbe. To je za glasbenika največje priznanje. Presenetilo pa me je, da je tudi nova pesem Srce že ve ljudem zelo všeč, saj se mi zdi, da se glasba ne posluša več tako kot včasih. A sem dobila veliko pozitivnih odzivov, da gre za "tipično" mojo skladbo.

Se pravi, se to nabira v tebi, da potem izbrusiš in daš na plan, ali zgolj popustiš Klinčijevem "teženju", da je treba narediti kaj novega?

Anja: Točno to zadnje, popustim, omagam (smeh).

Klinči: Anja potrebuje včasih kakšno brco, haha. V življenju večkrat spodbujam koga, za katerega vem, da zna ali da bi bilo dobro, da kaj naredi, posname ali izda. Ko to steče, pa nastane tudi kaj dobrega. Pri Krpanih je bil vrhunec Od višine se zvrti, pri Agropop tretji album Za domovino z Agropopom naprej! glavni, pri Rock Partyzanih imamo pesem Yugo, ki opeva vse, kar smo imeli v Jugoslaviji in se posluša še danes po vsej Jugi in diaspori ter je aktualen tudi po 15 letih. Tudi pri Anji sta bila Lep je dan in Odšla bom še to noč pesmi, ki sta ujeli pravi trenutek, hkrati pa je bila njena samostojna kariera nov izziv, zagotovo.

Anja: Obenem tudi drži, da je Aleš pobral veliko nagrad pri komponiranju skladb za druge. Recimo, meni je zelo ljuba pesem Bodi z mano do konca Tinkare Kovač, ki je prejela prvo nagrado leta 2019 na MMS-u, ali pa od Alenke Godec Rada bi znova poletela, Sončen dan, Ni me strah, ki sva jih delala skupaj z Alešem. Tudi pesmi za Samuela Lucasa, Nuško Drašček ali Pojdi z menoj Rebeke Dremelj, ki je skoraj zmagala na Emi.

Pri Agropopu so bile ključne besede Slovenci, Slovenke, žur, svoboda in alkohol, pri Anji pa ljubezen, čustva, dan, oči ...

Klinči: Pač, ženski pogled na svet in ljubezen. Agropop je bila bolj ljudska zgodba, saj smo opazovali slovenski narod in to opisovali, Anja pa je šla v globlje podrobnosti, osebnost, ljubezen in tako naprej.

Nekatere pesmi smo si zares zapomnili, vsaj tiste v 80. ali 90. letih, zakaj mislita, da je tako?

Anja: Včasih je bila ena nacionalna radijska postaja in ena zasebna in se je zares veliko vrtelo teh pesmi, če bi nastale zdaj, pa če bi bile enako dobre, jih ne bi nihče poznal, ker jih radijske postaje praktično ne vrtijo, ker raje vrtijo tujo glasbo.

Klinči: Je pa tudi res, da je danes vrednost neke pesmi ali izvajalca število ogledov na YouTubu. Včasih se je uspešnost merila tako, koliko se je vrtelo po radiu in po prodaji plošč, saj so si ljudje, ko jim je bilo všeč, šli kupit ploščo ali kaseto. Zdaj pa si lahko nekdo "sheka" ali kupi oglede na YouTubu ali na pretočnih platformah, kar nima zveze z realnim stanjem, a so na to začeli gledati tudi organizatorji nastopov, kar pa je po svoje neko vzporedno virtualno vesolje, ko je možno s tehnologijo marsikaj prikrojiti in diktirati neko sceno v smislu, kdo je "in" in kdo ne. V resnici pa je tako, da tisti, ki je v živo dober, bo dobil nova vabila, če pa ne, ne dobi pravega odziva ljudi, ne glede na virtualno slavo, ga ne bodo več klicali.

Čemu modernemu rada prisluhneta, da vaju zanima in da ni iz 80. ali 90. let?

Anja: Jaz sicer poslušam veliko nove produkcije, saj delam kot glasbena urednica na radiu. Tudi Dua Lipa mi je všeč, čeprav mi malce diši po 90. letih, imam pač rada pop glasbo, tudi disko, všeč mi je Pink. Zanimivo pa je, da so zdaj novo pesem objavili Beatli, kot bi se vrnili za 50 ali 60 let nazaj.

Klinči: Tudi jaz skušam slediti novi glasbi, da ne poslušam samo staro dobro glasbo kot kak 'star prdec'. Dela se ogromno dobre glasbe, a pop in rock se je zgodil npr. od 60. let do leta 2000, 40 let se je tako hitro zgodilo, da je zdaj mešanica vsega, veliko dobrega se ustvarja tako po svetu kot pri nas. Zadovoljen sem, da prednjači človeški faktor, dobro je, dokler nas AI ne bo povozil, da se dela, kar se čuti. Seveda pa si tudi rad zavrtim staro dobro glasbo, ki jo imam v DNK-ju, kot seveda vsak, s čimer je odraščal, ko se je glasba delala bolj s srcem.

Delaš pesmi danes drugače kot včasih, z drugimi orodji?

Klinči: Najhuje mi je, da ko se pride nekdo dogovarjat za kakšno skladbo, da bi jo naredili in posneli, ga najprej zanima, če imamo kakšne zveze po radiih, pa kako jo bomo lansirali po medijih. Torej ga izdelek sploh ne zanima, samo vse tisto okoli. Tukaj je dostikrat problem.

Anja: Žal je zdaj najbolj pomemben marketing, sama glasba še najmanj ...

Klinči: Včasih ni bilo toliko računalnikov, telefonov, računalniških igric, glasba je bila tako zabava, plesalo se je, poslušalo se je in razglabljalo o njenih besedilih.

Anja: Opazila sem tudi, da so skladbe vse krajše, redko katera je daljša od treh minut, saj ljudje preprosto nimajo več pozornosti, koncentracije poslušati pesmi več kot toliko. Mularija torej ne posluša konceptualnih Pink Floydov po sedem minut, preprosto ne gre več.

Klinči: Svet se je spremenil. Tipičen primer je bil, ko so ljudje na nekem koncertu poslušali neko pesem do minute in pol, kolikor se jo je vrtelo po družbenih omrežjih, a so jo potem prenehali peti, ker je niso znali, čeprav je bila seveda daljša. Danes to diktira tehnologija, ki je posledično kriva, da ni fokusa na eno stvar več kot dve minuti.

Torej si vesel, da se je proces bolj digitaliziral in najbrž tudi poenostavil, ali rad posežeš tudi po pravih instrumentih, ki jih zaigra kak kolega, studijski glasbenik?

Klinči: 'Stari prdci' delamo pesmi iz baze. Se pravi ali akustika in melodija ali pa refren, tekstualna ideja za refren in potem to razvijamo naprej. Ali pa s klaviaturo, šele potem pride na vrsto aranžma in kako bomo vse zapakirali. Tehnologija pa omogoča, da se dela na aranžmaju in slogu, potem pa se na to obesi pevsko melodijo, kar pravzaprav ni pomembno. Pomembna je prej obleka kot pa duša.

Že od časa Agropopa se ukvarjaš in živiš od glasbe, si kdaj delal kaj drugega, si imel službo ali nimaš nobenega delovnega dne? Si bil kdaj pod pritiskom, da moraš delati za golo preživetje ali tega po uspehu Martina Krpana in Agropopa ni nikoli bilo?

Klinči: Slovenski profesionalni glasbeniki, mogoče nas je 10 do 20, živimo zelo povprečno, s čimer ni nič narobe. Živimo solidno življenje, a smo tudi celo življenje v to vlagali. Se pravi, za nas ni urnikov, službe, dopusta, regresov in podobnega. So pa dostikrat celi dnevi, tedni, meseci, ko smo nepretrgoma delali, igrali smo na koncertih. Skratka, veliko nekega odrekanja, da preživiš kot profesionalni glasbenik. V Sloveniji ni nobenega, ki bi rekel: dvakrat sem "prdnil" v glasbi in imam vsega dosti do konca življenja.

V času Juge si ni bilo težko sposoditi kakšne viže, tudi Agropop si je marsikaj sposodil, a vseeno ste zadeve naredili za svoje in to nobenega ni posebej motilo, kot tudi ni bilo težav z avtorskimi pravicami? Si imel kdaj koli, prej ali kasneje, kakšne težave v tem smislu?

Klinči: Jugoslavija je bila črna luknja. Agropop je bil zafrkantski projekt, podpisali smo prave avtorje, čeprav nas ni nihče nič vprašal, smo posneli in je to bilo to. Ti si moj sonček smo se pozanimali, pa smo videli, da je to pač ponarodela ljudska skladba, po nekaj letih pa smo ugotovili, da obstajata dva avtorja, pesem naj bi nastala okoli 1920, potem so se avtorske pravice prenesle na ne vem koga. A Američani so imeli že ves čas urejene pravice, vse od Chaplina naprej, ki je ugotovil, da je dobro kaj imeti od tega, če tvoje izdelke vrtijo po vsem svetu. Komu pa je še danes težko dojeti, da če vzameš neko avtorsko delo ali ga uporabiš, da je normalno, da plačaš določeno odškodnino oz. nadomestilo.

Zanimiva stvar pri Martinu Krpanu je bila, da sta z Vladom Kreslinom narazen kar 10 let, kako je to funkcioniralo?

Klinči: Vsi smo bili mlajši, razen šefa Tomaža Sršena. Zanimale so nas žurke, punce, zabave, Vlado pa je bil že skoraj 30 in nas je vse miril in bil resnejši. A smo se glasbeno poklopili in je dobro funkcioniralo.

Zanimivo je dejstvo, da se z Anjo vmes bojda nista videla skoraj desetletje, nato sta se spet srečala pri projektu Svobodno sonce leta 1991. Kaj cenita eden pri drugem?

Anja: Jaz sem bila vedno fascinirana nad njegovim talentom, da ne rečem vztrajnostjo (smeh). Predvsem talent, čeprav se morda smešno sliši, bila sem njegova "fenica", haha. Še zdaj mi je zanimivo, ko ga kdaj opazujem na kakšni žurki, kako igra, s kakšno lahkoto, recimo kakšno pesem, ki jo sliši prvič v življenju, pa jo takoj zapopade. Taki ljudje me privlačijo in fascinirajo.

Klinči: Torej, če ste talentirani, se oglasite pri Anji (smeh) ... Jaz bi rekel, ne bom dejal, da sem fasciniran, a neka zgodba, ki se je začela, še ni imela pravega konca, se je nadaljevala po tem, ko sva bila bolj zrela. Čeprav se morda malce smešno sliši, nama je bilo očitno usojeno. Pri Svobodnem soncu je Anja vseeno prišla, čeprav je imela druge obveznosti, očitno je bilo usojeno, da se spet srečava in zaživiva skupaj ...

Aleš, pokazal si širino Rockerji za Šank Rocke in še nekatere druge uspešnice, kasneje si delal tudi za Alenko Godec, Vilija Resnika, Moniko Pučelj itd. Je bil kdo, da te je kdaj zavrnil, ali je kdo, s katerim bi še rad naredil kaj skupnega na domači sceni?

Klinči: Ponavadi delam z ljudmi, s katerimi se razumem in so mi generacijski blizu, plus minus 10 let, in večinoma nastane kaj dobrega. Tisto, kar je namenjeno, se je vedno tudi zgodilo. Mladi imajo svoje sceno, jo 'furajo' in imajo svoj pristop, kar je tudi prav.

Koliko je bilo nevoščljivosti pri kolegih, ko je bila prava "agro revolucija", glede na to, da ste prodali toliko, kot ste, imeli razprodane koncerte in ste verjetno tudi krepko zaslužili?

Klinči: Štos je bil v tem, da nikoli nismo delali strogo zaradi denarja, saj nismo bili odvisni samo od glasbe. Zafrkancija, ki je bila sprva projekt, se je nato prelevila v mašinerijo, ki je "harala" naokoli in smo šli tudi marsikomu tudi na živce v smislu: kaj se pa ti zdaj gredo, kaj so to za ene maškare in kakšne so to pesmi, zakaj jih ljudje hodijo poslušat in podobno. Vedno, ko nekomu uspe, je pri nas veljala uravnilovka, da če glava pokuka, jo je treba potolči, da pade nazaj v povprečje.

Vendar pa ste imeli tudi sponzorje: od viskija, brivnikov do celo mesne industrije. Kaj je nekoč pomenilo imeti sponzorja, kje oz. kako se vam je to poznalo?

Klinči: Po pravici povedano smo vedno iskali sponzorje, da smo sploh lahko speljali projekt, založba je sicer nekaj dala, tudi za videospote smo porabili precej, od plakatov in vsega. S tem denarjem smo torej pokrivali naše stroške, saj niti ena marka ni šla v naš žep, temveč je šlo vse v produkcijo.

Po čem ti je ostala najbolj v spominu Šerbi? Njena zgodba se je končala dokaj žalostno.

Klinči: Najbolj mi je v spominu ostala po tem, da je bila pri njej doma za Bežigradom nekakšna baza, kjer smo se dobivali že pred Agropopom, kjer so se stalno dobivale družbe. Tudi starši in tako naprej, ona pa je vse vlekla naprej, pri njej doma je bilo vedno veselo, veliko ljudi in veliko dobrih idej, ona je bila ena taka matrona, zelo gibčna, ki pa je po drugi strani s svojim šarmom skrbela za dobro zabavo, za dober krog ljudi, kar je potem prenesla tudi v zasedbo in na nastope.

Nekje si dejal, da si vesel, da si tukaj, relativno zdrav, in da lahko spiješ še kak viski, katera tegoba, ki pride z leti, ti gre najbolj na živce?

Klinči: Ljudje so vedno bolj nervozni in izmozgani od strahu za preživetje, strahom pred izgubo službe. Marsikdo, ki je bil pred leti še sproščen, je zdaj ostal v krču, v vrtincu, kar se pozna v odnosih, komunikaciji in tako naprej. Ne vsi, je pa veliko tega pri moji generaciji, jaz pa vseeno grem naprej, sem zabavljač, rad zabavam ljudi, to je moje poslanstvo in 'guram' do konca.

Kako drugačen bo tvoj koncert za 60 let v primerjavi z abrahamovim koncertom?

Klinči: Bo nekaj novih elementov, ker bodo tudi malce drugačni zanimivi gostje, ne vsi, seveda, eni so stalnica, koncept pa bo drugačen, saj sem pred 10 leti predstavil del plošče 63 Special, zdaj pa bomo dejansko predstavili "the best of" od Martin Krpan naprej, prek Agropopa in kar sem pisal za druge. Na koncu pa bomo pa tudi nekaj pesmi "vžgali" tudi vsi skupaj. Skratka, dober prerez mojega glasbenega udejstvovanja, ki bo trajal najmanj dve uri in pol, maksimalno tri.

Pride tudi Tilen Artač, ki je bil glavni že v muzikalu Alpska saga 2017. Kreslin, Lovšin, kmalu tudi Predin imajo svoje dokumentarce, Agropop ste imeli Od prašiča do rakete, zagotovo je bilo tudi tvoje življenje dovolj zanimivo za film ali knjigo?

Klinči: Ne bom se branil, če bi se kdo lotil česa takega, saj je dokumentacije dovolj, zagotovo smo živeli vsaj za dve življenji, zgodilo se nam je veliko stvari, da se izpostaviti veliko, ne zgolj glasbo. Dejstvo je, da se je tudi družbena klima spremenila, doživeli smo raznorazne zasuke in premike in je bilo absolutno zanimivo.

Jani Kovačič je rekel, da "leta ne naredijo iz ljudi modrecev, leta naredijo iz ljudi le starce". Kaj praviš ti?

Klinči: Z modreci je ponavadi tako, da stari radi pametujejo, mladi pa jih ne poslušajo. Skratka je bolj stvar tega, koliko se počutiš starega, sam se številk na tak način ne zavedam. To ni nobena starost, včasih so to že bili upokojenci, zdaj pa so ljudje v mojih letih še krepko aktivni. S tem se res ne obremenjujem.

Torej bo glasba živela in se delala tudi po 60. letu?

Klinči: Absolutno, dokler imamo ideje, voljo, pogoje za delo, se bo to veselo nadaljevalo.