4 SWING: Štirje Štajerci, dober jazz – to je zagotovljeno!

Ideja za album se je porodila med pogovorom kitarista Matjaža Dajčarja in bobnarja Jožeta Zadravca, ki sta želela ustvariti skupni projekt. Glasbena vizija je bila že od začetka jasna – združiti tradicijo in sodobne pristope v duhu 'straight-ahead real jazza'. Da bi ta vizija zaživela, sta se pridružila dva mlada, a izkušena glasbenika – pianist Arsenije Krstić in basist Tjan Šoštarič, ki sta v projekt prinesla svežino. Album združuje avtorske skladbe Dajčarja in priredbe izbranih jazzovskih standardov. Rezultat je glasbena zgodba, ki povezuje preteklost z inovativnim pristopom in nagovarja tako ljubitelje tradicije kot sodobne poslušalce.

Kako je prišlo do tega, da ste se združili prav vi štirje glasbeniki?

Jože: Z Matjažem sva se pogovarjala že nekaj časa, da bi posnela album skupaj. Oba imava enako predstavo, kako se lotiti takega projekta. Prvo in najpomembneje je izbrati 'sound' in vizijo glasbe. Ideja je bila takoj zastavljena, da se posnamejo avtorske skladbe in nekaj standardov, ki imajo lepe melodije, in da jih lahko podpremo s plesnimi swing ritmi. Ko je to dorečeno, je potem zelo enostavno izbrati ekipo. Midva z Matjažem sodelujeta že mnogo let, jaz sem tudi kar pogosto nastopal z Arsenijo Krstičem in vedeli smo, da je Tjan Šoštarič 'naš', ker podobno kot Arsenije pleza po karierni lestvici na jazz sceni kar navpično navzgor. Toliko se glasbeniki po Sloveniji poznamo, da vemo, koga vsaj približno kaj zanima v glasbi, tako da je lažje potem izbirati ekipo. Pa še Štajerca sta. To je pa itak še dodaten plus. Štirje Štajerci, dober jazz; to je zagotovljeno! (smeh)

Na albumu je 10 pesmi, nekatere so avtorske, druge priredbe standardov. Po kakšnem ključu ste izbirali pesmi?

Jože: Od projekta do projekta je izbira, koliko skladb in ali samo avtorske ali samo priredbe, zelo različna. Ni nekega recepta. Enako kot pri nas. Matjaž je imel nekaj avtorskih skladb, za katere je bilo jasno, da bodo s tem projektom zazvenele, kot je treba. Jaz sem imel že nekaj časa pripravljenih par aranžmajev za nekaj standardov, za katere sem si želel, da se posnamejo. Takoj sem vedel, da je ta zasedba prava za to. Seveda, ko začnem delati seznam, je ta ponavadi kar dolg, potem pa se začne reduciranje. Ob tem je, ko se odpravljamo v studio, treba upoštevati tudi, kako dolgo bomo snemali in koliko skladb lahko posnamemo v določenem času. Pa zdelo se nam je, da je razmerje med avtorskimi skladbami in priredbami takšno, kot je treba.

Jazz ni glasba množic. Kako prepričati več ljudi, da ji dajo priložnost in na svojih predvajalnikih preposlušajo še kakšen jazz komad?

Jože: Če bi vedel odgovor na to z rešitvijo, bi bilo tudi nam veliko lažje. (smeh) Tisti, ki poslušajo, tako poslušajo, da pa bi pridobili nove poslušalce, pa mislim, da je naloga nas glasbenikov, seveda ne samo v Sloveniji, ampak globalno. Seveda se ne moremo primerjati in biti naivni, da bo našo glasbo poslušalo enako število kot komercialno uspešnejše žanre. Ampak osebno verjamem, da gore lahko premikamo korak po korak. Tudi pri tem albumu sem opazil, da se je odzvalo večje število poslušalcev, kot sem pričakoval. Tudi osebe, za katere ne bi rekel, da si bodo vzele čas za takšen album. Ne mislim v slabem smislu, ampak prav presenečen sem bil. Največji problem vidim v tem, da jazz zajema ogromno nekih podžanrov in ljudje imajo predstavo oziroma nek strah pred določenimi podzvrstmi. Mogoče so bili izpostavljeni situaciji na kakšnem koncertu ali so kje slišali kaj, kar mogoče ni po njihovem okusu. Se pravi: rešitev? Moje osebno mnenje je, da bi ljudje morali več poslušati. Če bo to jazz, še toliko bolje za nas.

Matjaž: Mislim, da je smiselno potencialnemu poslušalcu ob glasbeni vsebini ponudi tudi vizualno. Torej video. Od časa MTV smo na to navajeni.

Pravite, da z albumom nagovarjate tako ljubitelje tradicije kot sodobne poslušalce. Kdo so prvi in kdo drugi?

Jože: Najti neko sredino, ki lahko zadovolji različne okuse, po moje ni tako težko. Razumemo želje in okuse poslušalcev. Eni imajo res raje glasbo, jazz, ki je bolj tradicionalen. Tukaj gre za ljubitelje big band glasbe, swinga, ki se že pojavlja več kot 70 let. Seveda pozabimo, da je tukaj tudi vedno nekaj novega. Tudi sama tehnologija je šla s časom, kar pomeni, da so na primer posnetki veliko kvalitetnejši in enako je pri modernih poslušalcih. Pozabljamo, da se je mnogo tega, kar sedaj poimenujemo moderno, pojavilo tudi že 50 let nazaj ali celo več, tako da sta si oba poslušalca zelo blizu, le priznati si morata. (smeh) Enako velja seveda za glasbenike.

Matjaž: Ko sem v vlogi poslušalca, imam rad tako tradicionalno jazzovsko glasbo kot tudi glasbo, ki je bila posneta v bližnji preteklosti. Verjetno nisem edini. Kar nekaj nas je, ki imamo radi in to in ono. Verjetno vsi štirje člani benda.

Avtorska glasba je delo Matjaža Dajčarja. Kako je je nastajala in kdaj? Od kod navdih za pesmi?

Matjaž: Skladba Mr. J. Z. je nastala maja 2024 na morju, na Murterju. Spomnim se, da sem imel osnutek pesmi v glavi, pel sem si ga. Kasneje sem sedel s kitaro na klopi ob morju, žena Lucie in otroka so se kopali. Poklical sem Jožeta in mu povedal, da pišem skladbo, ki bo poimenovana po njem. Zdi se mi, da sem mu jo tudi zaigral. Idejo za basovsko figuro pri skladbi Šumik sem dobil na obisku družine v Pragi – na taščinem pianinu. Posnel sem jo na telefon in nanjo pozabil. Dve leti kasneje sem jo izbrskal, napisal sem melodijo, akorde. Poimenoval sem jo po Pohorskem slapu Šumik. Skladbi Someday John in Peter sta 'contrafacts'; na dano zaporedje akordov sem napisal novo melodijo, aranžma. Prva je posvečena saksofonistu Johnu Coltranu, druga mojemu učitelju kitare Petru O'Mari.

Kaj vama pomeni jazz?

Jože: Jazz za mene predstavlja most med vsemi glasbenimi žanri. Brez jazza ni hip-hopa, brez countryja ni jazza, brez hip-hopa ni alternativne glasbe, brez klasike ni jazza. Vse je v bistvu povezano. In jazz je tak jezik, s katerim lahko vse povežemo.

Matjaž: Zame predstavlja svobodo. Kreativno svobodo izražanja.

Jože in Matjaž sta že uveljavljeni imeni slovenske jazz scene, Tjan in Arsenije pa sta pripadnika mlajše generacije. Ali zaradi razlike v letih in izkušenj drugače gledate na glasbo? Kakšnega pristopa se poslužujete?

Jože: Meni sta Tjan in Arsenije predvsem zaradi tega zelo blizu, ker nam je všeč veliko skupnih izvajalcev, ki jih poslušamo. Saj tako je tudi pravilno. Če se želim ukvarjati z nekim žanrom, so na začetku albumi in artisti, ki jih enostavno moraš poslušati, če se želiš ukvarjati z določeno glasbo. To bo tudi vedno povezovalo mlajše in starejše generacije na odru, v studiu in kot poslušalce.

Matjaž: Arsenje in Tjan sta odlična. Ne samo, da znata RES dobro igrati, ob tem znata tudi poslušati! Zato je igrati z njima užitek. Neverjetna sta! Enako velja za Jožeta.

Jazzeriji veljate za vsestranske, pogosto se pridružite glasbenim zasedbam, ki ne izvajajo te zvrsti. Zakaj je temu tako?

Jože: Odvisno od posameznika. V veliki večini je res tako. Mislim, da se lahko ogromno naučimo od drugih žanrov, učimo pa se celo življenje. In če le imaš možnost, da se lahko kaj naučiš in greš iz cone udobja, je še toliko bolje.