Grammyjevska glasba lepotcev, ki nista pela

Girl You Know It's True je biografski film nemškega režiserja Simona Verhoevena, ki je evropsko premiero doživel že konec lanskega leta, pripoveduje pa zgodbo o kontroverznem uspehu in škandalu okoli dua Milli Vanilli. Osrednja lika sta zaigrala Tijan Njie in Elan Ben Ali, ki sta genialno upodobila Roba Pilatusa in Fabricea Morvana, Matthias Schweighöfer pa je v vlogi glasbenega producenta Franka Fariana.

Kot morda že vemo ali pa ne, gre zgodba nekako tako, da sta bila Rob in Fab mlada in perspektivna plesalca iz Münchna, ki ju je našel producent Frank Farian, ki je po uspehu Boney M iskal naslednjo veliko stvar. Kot se je izkazalo, je našel pesem Girl You Know It's True zasedbe Numarx iz ameriškega Marylanda, ki jo je genialno predelal (oz. ukradel), zapela pa sta jo studijska pevca Brad Howell in John Davis ter pomožni vokalisti Charles Shaw, Jodie Rocco in Linda Rocco. Sledile so pesmi Baby Don't Forget My Number, Blame It on the Rain, Girl I'm Gonna Miss You ter All or Nothing, kot se je imenoval tudi debitantski album. Pesmi so v Evropi postale neverjetne uspešnice, film pa pokaže, kako sta bila Rob in Fab presenečena, ko sta v bistvu dojela, da ne bosta pela, temveč bosta samo obraza dua, ki so ga poimenovali Milli Vanilli po Farianovi prijateljici. Ko so njun uspeh opazili tudi čez lužo, pa so se zadeve začele zapletati, saj so bili najprej presenečeni nad njunima naglasoma, nato pa je sledil še grammy za najboljšega debitanta ter posledični škandal, ko jima je med nastopom v oddaji Club MTV preskočil posnetek s plejbekom in so vsi dojeli, da ne pojeta v živo, čeprav je bila to takrat že usklajena praksa.

Film spremlja njun meteorski vzpon, preselitev v Hollywood, pokaže hijene, ko so se začele zbirati in prežati nanju, škandal, prelom in posledice, ki sta jih morala sprejeti tako eden kot drugi. Rob je bil večja žrtev, saj je zapadel v odvisnost in leta 1998 umrl, Fab pa je iz vsega izšel močnejši ob kupu izkušenj s šovbiznisom. Ponudi nam dostojen vpogled v središče enega največjih škandalov v zgodovini glasbene industrije, od pritiska slave do osebnih tragedij, ko sta se morala soočiti z izgubo vsega, za kar sta garala.

Pod črto se velja spomniti, da je glasba, ki jo je produciral Farian, bila predvsem v Evropi zelo uspešna, sploh če v obzir vzamemo Boney M in Milli Vanilli. Producent se je v obeh primerih poslužil enakega trika, v prvem primeru je uporabil (precej spremenjen) svoj glas, na katerega je usta odpiral Bobby Farrell, v drugem primeru pa studijske glasbenike, ki so zapeli pesmi, na katere sta plesala in jih predstavljala Rob in Fab. Ko se jima je zalomilo, je sledil pogrom v ZDA, zaradi česar sta izgubila grammyja za najboljšega debitanta.

Dejstvo pa ostaja, da je Farianova glasba dobila grammyja in da megahiti še vedno ostajajo v ušesih milijonov ljudi po svetu, saj so preprosto rečeno vrhunske pop skladbe, ki jih je spretno sproduciral nekdo, ki je dobro vedel, kaj dela, četudi se na svoji poti ni ravno oziral nazaj. Farian je umrl v začetku letošnjega leta, star 82 let. Pilatus ni zdržal pritiska in je svojo pot končal že leta 1998, Morvan živi na Nizozemskem in še zdaj nastopa ter dokazuje, da pravzaprav zna peti. Danes podobne zadeve pravzaprav niso več škandalozne, saj v veliko primerih pesmi nastajajo v studiih, predstavlja pa jih nekdo povsem drug. Zagotovo pa je bil primer Milli Vanilli specifičen, čeprav nekateri podobne "grehe" očitajo tudi producentu Dietru Bohlenu in njegovemu "petju" v Modern Talking.

Film so v Nemčiji in tudi drugod lepo sprejeli, saj je večplasten in spoštljiv do vseh strani, ne skuša moralizirati, glavna igralca pa sta tako dobro izbrana, da doživimo zanimiv deja vu, ko se nam med gledanjem zazdi, da sta prava Rob in Fab skoraj boljša od originalov. Soliden film za tiste, ki se jim toži po glasbi s konca 80. let in si še vedno občasno prepevajo njune pesmi.