ZVEZDE PLEŠEJO: Miha Krušič – Človek iz ozadja

Plesni šov Zvezde plešejo je na TV ekrane prišel preteklo leto in v hipu navdušil gledalce. Letošnja sezona podira rekorde gledanosti, tako zvezde kot profesionalni plesalci pa imajo v zaledju nekoga, ki vse to producira. Miha Krušič, svetovno znani plesalec in koreograf je, lahko rečemo – stric iz ozadja. Človek, ki se ne mara izpostavljati javno in ne pobira sadov tujega dela. Človek, ki kljub družinskim obveznostim daje svoj maksimalni vložek v oddajo in je svojim sodelavcem tako šef kot prijatelj. Plesni producent najbolj gledane plesne oddaje letošnje pomladi je z nami spregovoril nekaj besed o svojih plesnih začetkih, težavnih življenjskih obdobjih in dogajanju znotraj oddaje Zvezde plešejo.

Si plesni koreograf letošnje najbolj gledane plesne oddaje Zvezde plešejo. Kdaj si se prvič seznanil s plesom in kakšni so bili tvoji plesni začetki?

Moji plesni začetki segajo v čas, ko sem bil star 11 let. Mama je želela, da se začnem ukvarjati s plesom, meni pa misel na to ni bila pretirano všeč ... ples mi je deloval preveč dekliški. Potem me je prijatelj nagovoril z besedami: ''Stari, a ti sploh veš, koliko punc je v plesni šoli?'' In tako se je začela moja plesna kariera (smeh). Prvi dve leti sem torej plesal zgolj zaradi deklet. Že v obdobju od 11. do 13. leta starosti smo namreč delali na tem, da se jim prikupimo. Ko je moj prijatelj nehal plesati, sem opazil, da dejansko ne plešem več toliko zaradi punc, temveč me je resnično zagrabila vročica latinskoameriških in standardnih plesov. Izhajal sem sicer iz 'kulture ceste' – živel sem v Trnovem, precej časa smo preživeli na ulici, zato smo videli in spoznali veliko različnih stvari. Ta hip-hop kultura je bila pri meni vedno prisotna, do nje gojim posebno vrsto ljubezni, ki traja že celo življenje. Če torej zaključim, sem 'otrok hip-hop kulture', latinskoameriške in standarne plese pa sem začel plesati pri 11 letih.

Kako so se intenzivne plesne vaje in zgodnji interes za dekleta odražali pri tvojih učnih obveznostih?

Ples mi je zagotovo dal veliko mero discipline v življenju in zmožnost kontrole lastnega telesa v nekem prostoru. Moram priznati, da sem v šoli velikokrat izkoriščal določene prioritete, ki so mi pripadale zaradi treningov in posledično popustil pri učnem procesu. V tistem trenutku so vmes posegli starši in me postavili pred dejstvo, da bo ples dovoljen, dokler bodo ocene sprejemljive. No, pri 15. letih sem prišel do točke, ko sem v šoli res popustil, starša pa sta rekla, da plesa ne bosta več podpirala. Zato sem začel delati in si plačevati vse sam. To je bila neke vrste življenjska šola, saj sem ugotovil, da je pomembno zaključiti šolanje in se potem posvetiti svojim sanjam.

Je ples res tako zahteven, da je težko usklajevati šolske obveznosti s treningi, ali pa je šlo bolj za to, da si se že takrat enostavno želel ukvarjati zgolj s plesom?

To je res odvisno od človeka. Mene so določeni predmeti močno zanimali, imel sem tudi učitelje, ki so me znali dobro motivirati. Ampak ne vsi, seveda. V osnovni šoli sem imeli učitelja za zgodovino, ki me je toliko naučil, da se v srednji šoli zgodovine praktično nisem moral učiti. Manjkal sem na večini predavanj, obiskoval pa sem ure profesorja Rota, ki nam je predaval pravo. Mislim, da ga nikoli ne bom pozabil, pa je bilo to že dobrih 20 let nazaj. Vsakič, ko sem prišel k uri, me je vprašal: ''Ali zapišem, da si bil na predavanju?'' In vsakič sem odvrnil, da ni potrebno – lažje sem dobil opravičilo za cel dan, kot, da bi se moral zagovarjati, zakaj sem prišel samo na eno predavanje. Na njegove ure sem prihajal zato, ker so bile tako dobre ... ker nas je toliko naučil. S tega stališča bom torej zaključil, da sem stvarem, ki so me zanimale in so se mi zdele uporabne, posvetil 1000 odstotkov. Tisto, kar smo vsi morali delati kot neke mravljice, pa me nikoli ni pretirano zanimalo. Verjamem, da smo na svet poslani, da bi dosegli nekaj več.

Kako si doživel svoj prvi preboj na plesni sceni?

Prvi, osebni preboj, sem doživel leta 2003 kot koreograf na koncertu Siddharte. Takrat sem združil vse plesalce iz različnih plesnih šol in požel ogorčenje s strani starešin v plesnem svetu. Plesne šole so se namreč na vse pretege branile tega, da bi plesalci sodelovali pri takem projektu. Pomoč so mi ponudili nekateri pogumni koreografi s plesnih šol. Takrat sem prejel tudi številne očitke, da sem projekt na Siddhartinem koncertu dobil zaradi poznanstva z njimi, kar je bilo daleč od resnice. Prijateljevali smo že od 10. leta starosti, projekt pa sem dobil zaradi dobrega poslovnega sodelovanja z njimi. Na podlagi tega preboja sem potem odprl svojo plesno šolo, začel delati v Južni Afriki in gostoval v 26 državah v Evropi. Tega takrat nisem želel nikomur povedati. Ni mi bilo do izpostavljanja in nisem želel razlagati ljudem, kdo sem in kje vse delam – kar pa je v nasprotju z današnjim trendom. Bolj si aktiven na družbenih omrežjih – bolj si prepoznaven in aktualen. Na Instagram sem se prijavil komaj dva meseca nazaj, naloženi imam dve fotografiji in že razmišljam, da bi se odjavil. Hvaležen sem, da sem uspel ujeti tisti vlak, na katerem se je nagradilo pravo delo in ne priljubljenost ali količina objav.

Tudi v šovu Zvezde plešejo se držiš v ozadju – nikjer se ne izpostavljaš, na TV ekranih te ne vidimo ...

Ob koncu prve sezone so me sicer omenili – še to na Perotovo pobudo. Moje stališče glede tega je takšno, da želim biti v ozadju. Ljudje, s katerimi delam, vedo, kaj delam. Če bo kdo kdaj vprašal, kdo sem jaz, jim bodo oni vedno znali povedati več o moji vlogi pri projektu. Plesne točke gradim s plesalci, povem jim, kaj je prav in kaj ne, iščem glasbo, primerno koreografijo za skupinski ples – kjer mi velikokrat pomagajo tudi plesalci ... zato vedno pravim, da je to timsko delo.

Ali to pomeni, da dovoliš, da nekdo poseže v tvojo koreografijo, da ti morda pove: ''Miha, jaz bi pa to drugače naredil ... ?''

Ja, seveda. Osnutek je moj, ideja je moja ... Všeč mi je, da imam proste roke in sem lahko ustvarjalen. Koraki so samo en element, ki je lahko plus ali minus. Jaz vem, kakšen korak potrebujem – je pa toliko različnih vrst in dopolnitev. Dovolim popravek, ker smatram, da smo ekipa. Pri celotnem procesu torej pustim, da so tudi plesalci dejavni, ker se tako tudi oni počutijo bolj domače. Dobijo usmeritve za koreografijo, ki jo potem sestavijo sami, skupaj pa naredimo popravke, če so potrebni. Imamo torej odnos, v katerem sta prisotna tako podpora kot nadzor. Rad bi izpostavil težavo, ki je bila še pred kratkim aktualna – plesalci so se namreč precej težko sprijaznili s tem, da jim 'hip-hoper' dela koreografijo. Tudi določeni ljudje v latinskoameriškem svetu plesa so bili na začetku glede tega precej kritični – bilo je veliko različnih komentarjev, tudi negativnih.

Zakaj točno?

Večina ljudi sploh ni vedela, da sem sedem let plesal latinskoameriške plese, da sem bil dejansko latin A ali B standard. Najprej sem moral vzpostaviti sistem zaupanja – moral sem jim na nek način pokazati, da pri šovu ne sodelujem zato, da bi sebe kitil, ali pobiral sadove njihovega dela ... da tega ne počnem zato, da bi si dvignil prepoznavnost, ceno ali morda pobiral projekte, ki bi pripadali njim. Ko so ugotovili, da se dejansko nikjer ne izpostavljam, da me nikjer ni – so mi začeli bolj zaupati. Jaz sem samo orodje ... če me ljudje znajo uporabiti, sem jim lahko v veliko pomoč.

Kakšni so kriteriji, na podlagi katerih izberete profesionalne plesalce za šov Zvezde plešejo?

To je proces, ki nastane v sodelovanju s kreativno ekipo. Oni si vzamejo malo več kot tri mesece časa, da opravijo teste z zvezdami in plesalci. Imeli smo srečo, da se je samo pred prvo sezono zgodilo, da smo imeli preko 40 profesionalnih plesalcev, ki so se odzvali na avdicijo. Takrat sem pripravil test, pri katerem so se morali izkazati tako fizično kot psihično. Vsi so vedeli, kaj in kako znajo plesati. Potem sem jim postavil izziv, da s svojim znanjem v 45 minutah pripravijo minuto in pol dolgo plesno točko in v tem času naučijo nekega zvezdnika plesati – takrat še nismo imeli zvezd v studiu, zato smo si pomagali z našimi ljudmi s POP TV. Ta izziv je vsem predstavljal težavo, a so ga izpeljali bolj ali manj uspešno. Psihološki test je bil po mojem mnenju tisti, ki je vsem ostal najbolj v spominu. Mislim, da sta le dva od vseh kandidatov test rešila pravilno ... jaz sem ga sestavljal, pa sem imel vseeno nekaj napak. Hudomušnost testa se je kazala v tem, da so vsi pričakovali neke vrste plesni test, dobili pa so vprašanja, kot je bilo na primer: ''Ali se lahko vdovina sestra poroči z njenim možem?'' Tako smo dobili njihove pristne odzive v stresnih situacijah. Opazovali smo jih, medtem, ko so reševali test – nekateri so si grizli ustnice, nekateri so bili čisto izven sebe ... Dobili smo odgovor na najpomembnejše vprašanje: kako se bodo znašli pod pritiskom?

Ali je bilo zahtevno ples naučiti nekoga, ki ima sicer 'dve levi nogi' in se prvič sooča s plesnimi koraki?

Profesionalni plesalci so z razlogom profesionalni – pri njihovem delu je nekako samoumevno, da znajo delati z ljudmi, ki še nikoli niso plesali. Kar se tiče samega poučevanja plesa, imam ogromno izkušenj, saj sem to počel praktično od svojega 15. leta dalje. V Sloveniji sem s poučevanjem zaključil pred približno tremi leti. Za mano je torej 20-letna pot, ki se je pričela s poučevanjem Hip-hop mam – poučeval pa sem tako starejše kot otroke.

Je kdaj prišlo do trenutka, v katerem bi tudi sam podvomil v izvedljivost plesne točke?

Mislim, da se je to zgodilo dvakrat. Takrat smo razdrli celotno točko in jo postavili na novo. Letos se je že enkrat zgodilo, da sem ustavil celoten proces, ker nič ni izgledalo dobro. Točko smo razdrli in jo potem kot puzle sestavljali nazaj – nekaj smo dodali, nekaj pa odvzeli.

Kako je delati s slovenskimi zvezdami? Imajo morda kakšna pričakovanja?

Menim, da dobijo vse potrebno. Do njih se obnašamo kot do zvezd, pridejo pa trenutki, ko jim je zaradi dela potrebno malo stopiti na prste (smeh).

Ali sodeluješ tudi pri stiliranju plesalcev?

Ne, tukaj se izvzamem.

Kako gledaš na sodniške ocene in ali si se s katerim izmed sodnikov kdaj sprl zaradi nestrinjanja o oceni?

Priznam, da sem bil v prvi sezoni oddaje nekoliko subjektiven – oddaja je bila nekaj novega tako zame kot za plesalce in vse sem si jemal k srcu. Vedel sem, kako trdo so delali, da so lahko na odru odplesali tako, kot so. Čez čas sem ugotovil, da gre vseeno za šov, v katerem je pomembno, da se vsi zabavamo. Letošnje ocene in komentarji sodnikov me ne presenečajo – zdi se mi, da tudi sodniki znajo bolje argumentirati svoje odločitve. V tej oddaji nisem prišel do spora z nobenim izmed sodnikov, se je pa to zgodilo v oddaji Znan obraz ima svoj glas – takrat smo se tudi usedli skupaj in se pogovorili o oceni in razlogih zanjo.

Ali misliš, da je oddaja Zvezde plešejo dobrinesla k večjemu zanimanju za ples?

Oddaja je definitivno doprinesla k večjemu zanimanju za gledanje plesa. Ljudje lahko spremljajo, kako nekdo pleše, lahko pa tudi primerjajo svoje favorite z drugimi, tako, da so tudi sami neke vrste sodniki pred TV ekrani. Ali se je pojavila tudi povečana udeležba v plesnih šolah, pa ne bi mogel z gotovostjo potrditi. Na periferiji verjetno da, v sami Ljubljani pa dvomim. Sicer menim, da so naše plesne šole standardnih in latinskoameriških plesov kar nekaj let v zaostanku za drugimi evropskimi in svetovnimi plesnimi šolami – upam samo, da bodo znale izkoristiti tako dobro promocijo plesa, kot je plesna oddaja Zvezde plešejo in storile korak k izboljšavi.