Tinkara Kovač po novem tudi igralka v gledališču

Ene najprepoznavnejših izvajalk slovenske popularne scene Tinkare Kovač ni treba posebej predstavljati. Gre za primorsko pevko in flavtistko z dušo ter po novem tudi igralko. Gledališče in literatura sta bila od nekdaj prisotna v njenem domu. Do konca osnovne šole je nastopala v šolskem dramskem krožku in tako odigrala različne vloge, med drugim je bila Muca Copatarica. Tudi pozneje v srednji šoli je hodila v dramski krožek in nastopala v predstavi Orfeja in Evridika.

Profesionalno se ni nikoli ukvarjala z igro, šele po dvajsetih letih kariere se je znašla na gledaliških deskah. Pred letom in pol je začutila, da prihaja nekaj novega. "Verjetno imam tako močno avtosugestijo ali kvantno fiziko, da znam pričarati, da začutim pri sebi, da prihaja neko novo ustvarjalno obdobje, ki se preprosto mora zgoditi, da se kot ustvarjalka počutim živa," je za 24ur.com dejala Tinkara in imela je prav. Pred dobrim letom ji je režiserka Katja Pegan ponudila vlogo mame v predstavi Kdo je napravil Vidku srajčico, ki so jo na oder postavili v Prešernovem gledališču Kranj. In Tinkara jo je sprejela.

"Če prideš v druščino vrhunskih ustvarjalcev in če si tudi sam odrski človek, moraš v bistvu samo razumeti, kako vstopiš v lik. Ker ostalo kot pevka že znam. Razložili so mi, da to, kar sem na odru, sem jaz v tisti neki dani situaciji, kot bi bila tudi sicer v življenju, in naj nič ne razmišljam, da igram, ampak bodi to, kar si, če bi bila to, kar si. Na premieri, ko sem pela uspavanko, sem jokala. Zato ker sem se res počutila tako kot tista mama v zgodbi, ki ima šest otrok in je sama, živi v revščini, gara ves dan. In edino, kar ji ostane, je ta njena brezpogojna ljubezen do svojih otrok. In to, kar jaz vedno razlagam, da primanjkuje v današnjem svetu, ta bližina. Beseda bližina je najpomembnejša stvar v življenju in odnosih, brez bližine ne obstajamo in smo lahko tudi roboti. In ko sem to začutila, so mi tekle solze, kar mi v glasbi na odru še nikoli niso. Razen ko sem ustvarjala v studiu in pisala besedila," je iskrena Tinkara, ki je imela pri pripravi na vlogo pomoč hčerk, saj sta ji pomagali pri učenju besedila. "Naučili sta se zgodbo Kdo je napravil Vidku srajčico, in potem smo skupaj doma ponavljale besedilo (nasmeh)."

Njeni hčerki, 11-letna Gala in 6-letna Alma, sta jo na odru v omenjeni otroški predstavi tudi gledali. Obe obožujeta mamin poklic, še posebej Alma, ki si želi iti po maminih stopinjah in se mami rada pridruži pri ustvarjanju: "Zadnje čase govori, da bo pevka in igralka (nasmeh)."

Otroci so zelo zahtevno občinstvo in tega se zavedajo tako profesionalni igralci kot Tinkara: "Pri otrocih imam več treme kot pred odraslimi. Kar je tisto, kar je težko zame, da me gane, je pa tista njihova čistost. Tudi pri predstavi Mehurčki Otona Župančiča, ki jo je režiral Jaka Ivanc, so se otroci na premieri tako smejali in bili veseli, da me je to ganilo. Na srečo prepevam za kuliso, da se me ne vidi in sem komaj zadržala solze (nasmeh)."

Nedavno je imela premiero predstave Gola, ki je namenjena odraslemu občinstvu. "Predstava Gola je bila zame nova izkušnja, ker igram žensko, ki je glasbenica in ki se pripravlja na koncert. Tako da sem se prav smejala, da ko grem od doma, imam iste stvari s sabo kot lik na odru: flavto, kitaro, note … (smeh). Počaščena sem, da se je režiser Vladimir Jurc odločil, da bodo v predstavi samo moje pesmi. Veter z juga, Spezzacuori, Bodi z mano do konca in vsa moja besedila, ki sem jih napisala ali pa Drago Mislej - Mef. To je zame takšno darilo, nagrada."

V naslednjih dneh jo čaka nekaj povsem novega. Letos mineva 500. obletnica smrti italijanskega slikarja Leonarda Da Vincija. V poklon velikemu umetniku se pripravlja posebna glasbeno bogata predstava, ki je zastavljena, kot je bila grška teatralna postavitev, torej zbor in solisti. Tinkara v predstavi govori italijansko in slovensko, prepeva pa v furlanščini, slovenščini in angleščini.

"Pripovedujemo zgodbo Leonarda Da Vincija, ko je prišel za časa svojega življenja na obisk v Furlanijo - Julijsko krajino in potem je tudi na malce šaljiv način prikazano, kako bi bilo, če bi bil Leonardo Furlan," opiše predstavo, v kateri igra lik iz slovenskega ljudskega izročila Krivo peto. "To so čarovnice, ki so bile doma v Reziji in na Slivnici. Kriva peta pa zato, ker ima čarovnica peto zadaj obrnjeno in ima zvite pete. Tam v peti je največja čarobna moč, ona vidi pravilnosti in nepravilnosti sveta, čara in prinaša tudi navdih. Ko pridem na oder, začaram Leonarda in ga hipnotiziram s svojim glasom in besedami, povem nekakšno poezijo in razlagam o sebi, kdo sem, in potem je on tako močno hipnotiziran, da pade v trans in nariše svoje največje načrte."

Čeprav jo zadnje mesece veliko srečujemo v gledališču, je zelo dejavna tudi v glasbi. Naslednji mesec jo v prestolnici čaka novoletni koncert z violinistko Anjo Bukovec. Marca naslednje leto bo imela koncert v Cankarjevem domu, hkrati pa bo izšel tudi njen novi album Škatlica vžigalic: "Prispodoba albuma je zato takšna, ker je 12 mojih starih pesmi predrugačenih, prearanžiranih. Da jih imam vedno s sabo, jih spravim v eno škatlico vžigalic tako kot vžigalice in vsaka pesem je ena vžigalica, ki prižge ogenj."