Anže Škrube: Ko delam s hollywoodskimi zvezdniki, moram ostati prizemljen

Anže Škrube je plesalec in koreograf, ki se v zadnjih letih podaja tudi v režiserske vode. Enega izmed njegovih zadnjih takih projektov smo lahko spremljali kar na domači sceni, saj je združil moči z Zlatkom v njegovem zadnjem videoizdelku. Za nas si je vzel čas tik pred odhodom v Los Angeles, kamor se je vrnil zaradi dela. Razkril nam je, da se bo še to poletje vrnil v Evropo, saj ga čaka projekt s hrvaško zvezdnico Severino. 

Spoznali smo te pred več kot desetimi leti, starega 19 let, pod tvojim okriljem pa je skupina fantov, oblečena v moške slavnostne obleke, plesala ulične plesne stile na odru šova Slovenija ima talent. Kako se danes spominjaš te izkušnje?

Odločali smo se, ali bi šli na Talente ali ne. Takrat smo bili trikratni svetovni prvaki, pozneje pa se je izkazalo, da je bila to najboljša odločitev, kar sem jih sprejel v življenju. Ravno zadnjič sem srečal Branka Čakarmiša in rekel sem mu , da mi je dal res dobro priložnost. Takrat se nisem zavedal, da bi lahko s tem šovom premikal gore. V dveh letih po Talentih smo z Maestrom naredili več kot dvesto petdeset televizijskih oddaj. Ko smo nastopili na Talentih, je bila to evforija. Spomnim se, kako smo šli na prvo avdicijo in smo čez noč dobili 40.000 oboževalcev. V tistem času je bilo to za Slovenijo zelo veliko, sam pri sebi pa sem razmišljal, da nekaj že delamo prav. Potem smo prišli v polfinale in finale, a nismo zmagali. Ampak to je bilo super, saj se mi zdi, da so nas ljudje potem še bolj podpirali. Večina celo misli, da smo zmagali, pa nismo. Smo pa dobili veliko povabil in nastopali po Evropi. Začeli smo plesati tudi z romunsko zvezdo Inno, ki je bila takrat zelo aktualna. To je nekako ta zgodba Talentov. 

V Ameriki živiš že skoraj vse desetletje. Zakaj si se odločil prav za Los Angeles, če si imel možnost oditi kamor koli?

Za Ameriko sem se odločil, ker sem v Sloveniji dosegel vse, kar sem lahko, Los Angeles pa je Meka plesa in priložnosti. Tam je največ avdicij in največ priložnosti, pa tudi največ konkurence. Lahko bi se odločil, da grem v Pariz ali London, ampak sem se odločil za L. A. Ko sem bil še v Sloveniji, sem se počutil pomembnega, ko pa sem prišel v Ameriko, sem začel od začetka, saj me nihče ni poznal. Pri 21 letih sem tako znova začel hoditi na avdicije, po nekaj mesecih pa sem doživel preboj, ko sem bil izbran za Usherjev nastop na podelitvi nagrad lestvice Billboard. Takrat sta me pod okrilje vzela Rich in Tone, ki sta zelo znana koreografa, in od njiju sem se res ogromno naučil. Z njima sem potem delal še Michael Jackson Tributes in vse te velike šove. Delal sem tudi z Justinom Timberlakom in plesal sem za Princea, kar je velik dosežek za plesalca. Leta 2014 sem šel na avdicijo Chrisa Browna in prišel med najboljše štiri. To je bila prelomnica v moji karieri. Sedem let pozneje še vedno delam s Chrisom, sicer pa se bom kot plesalec verjetno počasi začel umikati. Ples bo zmeraj del mene, ampak ne moreš plesati vse življenje. Zdaj se bolj posvečam koreogarfiji.

Sodeloval si s Princeom, Justinom Timberlakom, Chrisom Brownom in nekaterimi drugimi zvezdniki. Kako je sodelovati s svetovno znanimi ljudmi?

Usher in Chris Brown imata zelo težka karakterja, ljudje do njiju čutijo strahospoštovanje in se ju celo bojijo. Oba sta perfekcionista, kar pa meni ustreza, saj sem tudi sam tak. To me pritegne in zato lahko delam z njima. Zanima me res ekspertni nivo plesa, torej nekdo, ki ima znanje, da se lahko tudi jaz učim od njega. Onadva točno vesta, kaj hočeta, oba pa se plesu posvečata že vse svoje življenje. Trenutno delam kot koreograf v šovu America's Got Talent, ampak to ni tako zahteven projekt. Moje delo je, da ples zapakiram tako, da je gledljiv, in to mi je v veselje. Veliko delam tudi s skupinami K-popa, to so zahtevnejši projekti. Delam tisto, kar me zanima, in imam srečo, da lahko zdaj že izbiram projekte, ki jih bom delal.

Praviš, da se počasi umikaš s plesišča. Si želiš še s kom plesno sodelovati, preden se popolnoma umakneš?

Delal bi še s Chrisom Brownom – če me on pokliče, se bom seveda odzval. Imava nek prijateljski odnos in spoštujeva drug drugega. Dal mi je priložnost, hkarti pa se je tudi on učil od nas, plesalcev, koreografov in kreativnih režiserjev. Tukaj gre za neko zvestobo in spoštovanje, ki ga imamo drug do drugega. On je eden najbolj umetniških, razvitih in pametnih umetnikov našega obdobja. On je res pravi umetnik in malo je takih, ki lahko pišejo svoje komade, plešejo in pojejo hkrati, in to na najvišji ravni. Na žalost je na slabem glasu zaradi stvari, ki so se zgodile v preteklosti, ampak jaz se osredotočam na njegovo umetnost, zato imam tak odnos z njim. Sva prijatelja, ampak še vedno morava ohranjati neko distanco.

Kje in kako si preživel pandemijo in zaprtje?

Ves čas zaprtja sem bil v Los Angelesu in se učil novih stvari. Trenutno me zelo zanima režija, s katero se ukvarjam že zadnjih pet let. Takrat sem ugotovil, da lahko tudi sam produciram ves spot, saj točno vem, kako se to naredi. Posnel sem že nekaj videov z največjimi hollywoodskimi režiserji, ki sem jih opazoval pri njihovem delu, in to je najboljša šola. Potreboval sem tehnično znanje in to izpopolnjujem že dve leti. Postal sem celo rahlo obseden s tem. Večinoma sem se v tem času izpopolnjeval v novih stvareh, imel pa sem tudi srečo, da sem še zmeraj malo delal, saj sem sodeloval v Mask Singer Showu. Vem, da je bilo večini ljudi zelo težko, jaz pa sem pravzaprav potreboval ta kreativni odmor, saj nikoli ne neham razmišljati. Dobro, da sem se malo umiril. 

Pred kratkim si delal z Zlatkom in slovenskimi umetniki. Zlatko je v intervjuju z našim novinarjem dejal, da si zelo zahteven režiser. Kaj praviš na to?

Rad premikam gore, žal pa je Slovenija tako majhna, da je zvrst glasbenih videospotov zamrla. Režiserji bodo sicer jezni name, ampak tukaj ni pravih videospotov. Ko snemam video, točno vem, kako bo ta na koncu videti. Spot z Zlatkom sem imel v glavi že dva meseca pred snemanjem. V Sloveniji proračuni niso tako visoki in tega se ne da spremeniti. Meni je ta projekt predstavljal izziv, zato sem ga sprejel. Z Zlatkom sva šla v to skupaj in hkrati vedela, da naju bo to nekaj stalo. Ampak podpora slovenskih umetnikov je bila res velika. Moj cilj je bil približati hollywoodsko produkcijo slovenski sceni. Odločil sem se za enajstsekvenčni video, ki je posnet v enem poskusu. Sestavil sem tudi svojo ekipo, ki drugače sploh ne dela spotov. Katja Getov je super producentka, ki mi je veliko pomagala. Takega spota v Sloveniji že nekaj časa ni bilo, želim pa si, da bi jih bilo še več. Tudi komentarji na YouTubu kažejo, da je ljudem to všeč. V Sloveniji je res veliko talenta!

Kako vidiš Slovenijo, ko gledaš z razdalje in ko sodeluješ s Slovenci?

Talenta je tukaj res veliko. Malo pa je deloholikov. Zlatko je deloholik, zato je na sceni že nekaj časa. Če greva na Balkan – tudi Severina je deloholik, zato je na sceni že več desetletij. Sedaj je v obdobju, ko bi rada svojo produkcijo dvignila na višji nivo. In to je razlog, zakaj sem prišel v Slovenijo. Bil sem tudi na Hrvaškem, kjer sva razglabljala, kako in kaj. Moji koncepti niso najbolj jasni, zato vsak potrebuje nekaj časa, da jih dojame. Ampak tukaj vidim res veliko talenta, je pa treba biti tudi zelo kreativen, glede na to, da nimamo takih možnosti. Ampak vse se da. 

Si zelo delaven človek in jasno je, da res veliko delaš. Kaj pa počne Anže, ko ne dela? Kaj počneš v prostem času?

V bistvu nimam prostega časa. Za svojo dušo se rad ukvarjam s športom, rad tečem. Zdaj sem se začel malo ukvarjati tudi s fitnesom. Zelo rad raziskujem stvari, pa ni nujno, da so povezane z umetnostjo. Berem o kakšnih novih pojmih, gledam dokumentarce, preučujem različne stile režije. To mi je v veselje. Rad grem na morje, če imam prost dan. Kot otrok sem živel sam z mamo in na morje sva odhajala z družino, v kateri so bili potapljači. Kot otrok sem si vedno želel postati potapljač, čeprav si tega nisem mogel privoščiti. Zdelo se mi je osupljivo, kako se potopijo pod vodo. No, in končno sem se pred nekaj leti na Jamajki odločil, da naredim izpit. Ko sem prost, se grem torej potopit v vodo. To me popelje v nek drug svet, kjer se sprostim in nimam nadzora. Sem človel, ki ima zelo rad nadzor, in točno vem, kaj delam. Nisem pa organiziran, zato imam veliko asistentov in menedžerjev, ki mi pomagajo s temi stvarmi. Sem kulinarični navdušenec, zelo rad dobro jem. Poznam vsako restavracijo v Los Angelesu, od japonske in indijske do italijanske, mehiške in španske. Kar malo obseden sem z dobro hrano. Če imam čas, grem na kakšno večerjo ali kosilo v restavracijo, in to je to. V prostem času se rad tudi usedem, spijem kavico in se pogovarjam. Takrat se slišim tudi z mamo.

Kje se vidiš čez, reciva, deset let?

Še zmeraj tukaj, kjer sem, ampak na višjem nivoju. Predstavljam si svojo produkcijsko hišo, Maestro Creatives, ki bo v naslednjih desetih letih ena od desetih največjih produkcijskih hiš na svetu. Čez deset let se vidim tudi, kako že režiram svoj film. Za sabo imam vsaj 60–70 videospotov. Vidim se, da sem bolj umirjen. Takega se vidim. Sem malo raztresen, moj cilj pa je, da se enkrat umirim. Sedaj se lahko že lažje umirim in delam, ker moram varčevati z energijo. Delo v kreativnem svetu je pač tako in veliko ljudi ima potem duševne težave. Moj cilj je tudi to, da ostanem zdrav v glavi in skromen – ker sem tega navajen, mama me je naučila. Moram ostati prizemljen, predvsem ko delam z vsemi temi zvezdniki.