Osebna izpoved voznika tovornjaka: V žarišču je občutek srhljiv!

“Strah me je, da bi virus prinesel domačim”

Ponedeljkovo jutro. Miha Ledinšek, voznik tovornjaka iz Šentjurja, kjer živi z družino in ženinima staršema, se s polnim tovornjakom soje odpravi na pot proti Gradcu, jo tam raztovori in natovori koruzo za italijanski trg. Zvečer je že v Veroni, na eni izmed ogromnih italijanskih farm z 10 tisoč prašiči. Po raztvoru spet natovori sojo in jo odpelje nazaj v Avstrijo. Tako se vrti njegov vsakdan, njegovi povsem običajni tedni, od ponedeljka do petka. Vajen, že 16 let je tako. A zdaj se je svet obrnil na glavo. 

“Srhljivo, moreče, panično je,” opisuje svoje občutke s poti, ki jo doživlja zadnje tedne. Sam je poskrbel za razkužila, maske, rokavice. Razkužilo in dve maski je dobil tudi od slovenskih policistov na Škofijah. Dosledno razkužuje ne le roke, ampak vsaj enkrat na dan tudi tovornjak, kljuke, armaturo, volan. “To ni garancija, da sem varen,” v obupu in strahu pove. “Strah me je, da bi virus prinesel domačim, tašča je sladkorna bolnica, saj smo previdni, ločeno jemo kosila, se sploh ne družimo, ker ne upamo tvegati, a vseeno me skrbi.”

Že večkrat je resno razmišljal, da sploh ne bi šel domov zaradi varnosti domačih in vikend preživel kar v kabini tovornjaka nekje v Avstriji. Da bi prenehal voziti, si ne more privoščiti, dela je ogromno. V Italiji je povpraševanje izjemno, mlini delajo ogromne zaloge, “če smo pred epidemijo dostavili tri tovornjake žita na dan, jih danes 10”.

Če bi lahko, “bi bil takoj doma mesec dni z družino, brez strahu in nervoze, da jih ogrožam.”

Hrane ob avtocestah ni mogoče kupiti

Vajen je vsega, a zdaj se sooča s popolnoma novimi dimenzijami. Od morečih kolon, kjer pač obtičiš in ne moreš nikamor, do merjenja temperature na mejah, na avstrijski tovornjake celo preusmerijo na parkirišča, da tam izmerijo telesno temperaturo voznikov, pa do nenehne opreznosti, “imam masko, kje je razkužilo, kam bom šel na stranišče, kje bom kupil hrano?!” To je postal resen problem, pravi Ledinšek. Mimogrede navrže, da je v Avstriji občutek neprimerno boljši, saj se zdi, da imajo vse pod nadzorom, v Italiji še vedno prevladuje občutek kaosa.

“Ob avtocestah so zaprte restavracije, na črpalkah je mogoče kupiti le gorivo in kakšno sladkarijo, druge hrane preprosto ni. Do trgovin s tovornjaki ne moremo dostopati zaradi višinskih omejitev na parkiriščih. Da o topli prehrani sploh ne govorim.” 

Hrano si tako priskrbi doma, žena mu pripravi obroke, kakšno enolončnico, golaž za pogreti, pravi, sicer “jem bolj suho hrano, kruh, salame, jajca, maslo, kakšno konzervo in domač kruh, ki zdrži tri dni. Imam težave z želodcem, saj veste, vozniki imamo že pregovorno slabo, neredno prehrano, ampak sem vseeno poskrbel, da sem vsaj enkrat na dan pojedel topel obrok, to zdaj ni več mogoče.” To je bilo mogoče tudi v podjetjih, kamor je pripeljal tovor, pravi, danes pa, “samo sanjam lahko, da bi nas pod določenimi pogoji, varno, stran od drugih, spustili v menzo, kjer bi si privoščili obrok, na avtomatih ne moremo dostopati niti do kave.”

Sanitarije so še ena velika težava. Tiste ob bencinskih črpalkah že prej v Italiji niso slovela po čistoči, zdaj jih že nekaj časa sploh ne čistijo več, pripoveduje Ledinšek. “So iz zdravstvenega vidika celo nevarne, razkužil pa tako ali tako ni nobenih.”

Stranišča so za voznike zaklenjena tudi v podjetjih, na farmah, kamor pripeljejo surovino. “Čakaš pet ur na raztovor, potem te pa ne spustijo na stranišče. Počutim se razčlovečenega.” 

Stiska prevoznikov je izjemna

Stiska je izjemna, tudi pri kolegih prevoznikih, pravi Ledinšek. “Virusu smo neposredno izpostavljeni vsak dan večkrat, tvegamo veliko, tudi življenja.” Čeprav so Italijani izjemno prestrašeni, pravi, se po drugi strani še vedno gnetejo v skupinah. Ledinšek pove primer. Na bencinskih črpalkah so bifeji še vedno odprti. “Za šankom je natakarica, nasproti nje pa se gnete 50 ljudi brez mask.” 

Podjetja, tovarne še vedno delajo, kljub sobotni napovedi italijanskega premierja Giuseppeja Conteja, da bodo proizvodnjo ustavili za vse nenujne dejavnosti. Ledinšek pravi: “Moj sodelavec je nakladal železo za Slovenijo. Se pravi, da še vedno obratujejo vse tovarne. To je problem, v tovarnah je na kupu po 100, 200, 500 ljudi, tam je šele žarišče prenosa virusa, čisti kaos.” Ob tem pove slikoviti primer, kako se v Italiji navkljub vsej moriji, resnosti situacije še vedno ne zavedajo dovolj. “V Šentjurju je zaprto popolnoma vse, ne morem zamenjati niti pnevmatik, v Italiji teh težav nimam.” 

In kako izgleda raztvor? “V Avstriji nimaš stikov z nikomer. Ob vstopu v podjetje si razkužiš roke, maska je obvezna, dokumentacije ne odneseš v pisarno, ampak jo pustiš na pultu. V Italiji pa se pri računalniku za vnos podatkov gnete tudi 50 voznikov, eni brez mask, drugi z maskami, razkužil sploh ni, kaos."

Najhujši pa je občutek pravi Ledinšek, ko prideš v Italijo in “te imajo za najbolj okuženega, oni pa za nas ne storijo ničesar, da bi nas zaščitili.”

Vozniki tvegajo okužbo, življenja, bodo plačani bolje?

Vozniki ne bodo plačani bolje, ker prevozniki ne bomo imeli od česa vzeti, zaskrbljeno poudari predsednik Sekcije za promet pri Obrtni zbornici Slovenije (OZS) Peter Pišek, sicer sam lastnik podjetja Pišek in HSF Logistics iz Celja s 34 letnimi izkušnjami in 120 zaposlenimi. 

“Promet bo zagotovo prepolovljen, niti pomisliti pa ne upamo, da ne bi delali, ker bi v treh mesecih propadli.”

Tovorni promet zaenkrat še teče, a s težavami, delajo s polovično energijo, na mejah so čakalne dobe, vozniki stojijo, zato so nervozni, “v našem podjetji bi potreboval tri psihologe, ki bi jim bili v moralno podporo”. Nekateri vozniki, ki so vozili v Italijo, so sicer že dali odpovedi, pravi Pišek, “ne žellijo tvegati, ali pa ne zmorejo psihično zdržati teh pristiskov.” Situacija je izjemno težka, ljudje so v stiski, saj so vozniki ob zdravstvenem osebju, policistih, gasilcih, zagotovo najbolj izpostavljeni, opozarja Pišek. 

Podjetja se soočajo s številnimi težavami. Eden izmed prevoznikov je že parkiral 12 tovornjakov in tako šel v karanteno. “Če mu bo sledilo še veliko drugih, bo to velik problem.” Težave se kar vrstijo. Med večjimi je odrejanje karanten voznikom v tujini, pravi Pišek. “Zadnji moj primer je bil v Nemčiji, ko so vozniku izmerili temperaturo, ga odpeljali v bolnišnico na teste, tam pa je nato obstal tovornjak z mesom. Drugod ostajajo tudi tovornjaki z zdravili in drugim za Slovenijo "urgentnim tovorom". V karanteni bi lahko zaradi stikov voznikov z okuženimi obstalo tudi po 40, 50 tovornjakov, nove voznike pa bo izjemno težko najti. “Vse to ogroža oskrbo države.”

Če vozniki zbolijo, Slovenija ostane brez oskrbe

“Če transport obstane in logistične službe prenehajo delovati, propademo”, opozori Pišek. “Treba je ohraniti ta vitalni del, sicer se ustavi oskrba, ki temelji na voznikih in prevoznikih – hrana, derivati, zdravila, tudi maske, plini, kisik …"

Slovenija je samooskrbna le z mlekom, mesom – govedino, perutnino, skoraj tudi z jajci, pri zelenjavi in sadju je delež samooskrbe izjemno nizek – med 39 in 48 odstotki. 

“Prekmurje ima vse pogoje, da bi postalo Vojvodina, vrelce imamo, izkoristimo to.”

”Agroživilstvo in farmacija sta zdaj ključna”, pravi Pišek, jutri je lahko oskrba hitro motena, kljub temu, da imamo zaloge v blagovnih rezervah. “Teh blagovnih rezerv brez prevoznikov ni.” In pove hipotetični primer. V Nemčiji imajo zdravilo proti covidu-19, ki ga je treba pripeljati v Slovenijo. “Brez logistike in prevoznikov tega zdravilo v Slovenijo ne bo.”

Država bi morala pomagati prevoznikom z nepovratnimi sredstvi, krediti z moratorijem

To je ena velika katastrofa, obupano Pišek, ki pravi, da ne spi cele noči. “Nikoli več ne bo tako, kot je bilo, saj smo že na kolenih, padel bo promet, porušili se bodo finančni tokovi. Strah me je, če bo to trajalo.” Ne glede na to pa je zdaj najprej treba poskrbeti za varnost voznikov, jih zaščititi. V Piškovem podjetju se izogibajo stikom, če le gre, sicer delajo na razdalji najmanj dveh metrov, imajo posebna stranišča, pripravljeno prikolico za primere karantene, skrbi za zaščitno opremo.

Država nam mora prisluhniti, pravi Pišek, s konkretnimi ukrepi. Pomoč države o ugodnih posojilih so dvorezen meč, "če ne poslujem več, mi ne pomaga niti brezobrestno posojilo." 

Pišek je prepričan, da bi bilo najbolj realno in pošteno pomoč oblikovati na podlagi poslovanja iz lanskega leta, torej po bilancah 2019. “Država naj povrne delež izpada prihodkov v primerjavi z lanskim letom. S tremi načini: nepovratna sredstva, krediti z moratorijem dveh let in reprogramiranje kreditov.”

Minister Vrtovec imenoval Delovno skupino za koordinacijo aktivnosti prevoznikov

Za zdaj torej še ni jasno, ali bo država prisluhnila prevoznikom. Je pa minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec imenoval Delovno skupino za koordinacijo aktivnosti sektorja prevozništva, ki jo vodi Andreja Knez, generalna direktorica Direktorata za kopenski promet. Člani so iz več ministrstev, OZS-ja in GZS-ja.

Glavne naloge Delovne skupine so med drugim informiranje prevoznikov, usklajevanje izvajanja ukrepov, priprava odprave omejitev vožnje tovornih vozil med vikendom, odobritve odstopanja časov voženj za nujne prevoze, registracija novih tovornih vozil, problematika poteka delovnih dovoljenj. 

Ali, kot pravi Ledinšek, zdaj nekje na poti med Italijo in Avstrijo: “Če se ustavi transport, se ustavi cel svet! Če ne bi bilo tovornjakov na cesti, ne bi bilo v trgovinah za jesti, na bencinskih črpalkah ne bi bilo bencina, nafte, v lekarnah zdravil."

** Odziv Neodvisnega sindikata delavcev Slovenije: Plače voznikov so mizerne

Na izpoved voznika Mihe Ledinška so se odzvali v Neodvisnem sindikatu delavcev Slovenije, v katerem je, kot trdi predsednik Vincenc Gajser, včlanjenjenih veliko voznikov. “Vse navedeno, kar je izjavil voznik  Miha Ledinšek, je čista resnica. Peter Pišek zavaja javnost z neresničnimi izjavami o premoženjskem stanju avtoprevoznikov in da bodo podjetja propadla.”

Gajser, ki je bil tudi sam, kot pravi, prisiljen voziti tovornjak po celi Evropi zapiše, da Pišek, kot predsednik Sekcije za promet pri OZS “izsiljuje voznike z namenom, da morajo izpostaviti svoje zdravje in življenje v tej krizni situaciji za svojo dejavnost ne glede na žrtve. V kabini preživijo tudi po več tednov ali mesecev brez povratka domov in ne vidijo svojih družin. Delodajalcev ne zanima Pravilnik o zdravju delavcev, temveč samo dobiček. Plače voznikov so mizerne, saj jih ne plačujejo po zakonu, temveč imajo svoje obračune.”