22-letna Olga je v Slovenijo prišla šestega marca. Tri dni je sama, visoko noseča iz rojstnega Krivoj Roga potovala do poljske meje. Tam jo je pričakala teta Ljudmila, ki se še danes s solzami v očeh spominja dne, ko ni vedela, ali bo nečakinjo našla ali ne. "Ko sem prišla na mejo, se mi zdi, da sem videla pol milijona ubogih žensk z otroki ... Bili so ubogi, v takem stanju, prestrašeni, jokali so vsi, mene je bilo strah, potem smo komaj našli Olgo, iskali smo jo dve uri na meji," je dejala Ljudmila.
Malo pred vojno se je Olga poročila s svojo srednješolsko ljubeznijo, njen mož je voznik tovornjaka, v Ukrajini sta imela lepo življenje, pripoveduje njena teta. A vojna je spremenila vse: "Vsako bombardiranje, vsaka eksplozija ... Seveda ji pišejo preko družbenih omrežij in ona spremlja stanje v državi, saj ne more preko sebe, ker želi biti na tekočem, kaj je s starši, kaj je z babico, dedkom, kaj je z možem in to njo pretresa."
V tem stresu je 28. marca v ptujski porodnišnici Olga rodila zdravega fantka Danila. Včeraj sta prišla iz porodnišnice, zdaj, ko bi morala preživljati najlepše trenutke družinskega življenja, pa je njena družina razbita. "Nemočna sem, ko ona joče, malo jo potolažim, a kako naj pomagam. Zavedam se, da jo boli, ker tudi mene boli, ker imam tam celo družino. Ne morem nadomestiti mame, ne morem nadomestiti moža, dam toliko ljubezni, kot je imam," pravi njena teta.
Pri tem pa ni sama, saj pomagajo celotna občina Radenci, Rdeči križ ter številna društva in dobri ljudje. Mlada mamica Olga pa si od vsega na svetu najbolj želi, da se vojna konča in da se skupaj s sinkom lahko vrne v svojo domovino, v svojo Ukrajino.
