Judovska skupnost na Dunaju je preživela številne grozote

Judje so na Dunaj prišli še v času rimskega imperija, a jim je bilo – kot večini Judom po Evropi – politično ali drugačno družbeno sodelovanje pogosto prepovedano. Vse to je izhajalo iz zakoreninjenih diskriminatornih politik, ki so jih katoliške države vodile proti Judom. Zadeve se se začele spreminjati šele v 18. stoletju, ko je bila skupnost že številčna in je postajala vse pomembnejša. Do največjega premika k priznavanju statusa judovske skupnosti je prišlo v času pomladi narodov leta 1848, ko so številni narodi po Habsburški monarhiji zahtevali narodne pravice, razglašali svoje politične programe in ustvarjali politične strukture. Judovska skupnost ni bila izjema in že leta 1849 so Judje dobili prve uradne reprezentativne organe, s pomočjo katerih so ustanavljali organizacije, ki so omogočale razcvet skupnosti na Dunaju, predvsem v okolici ulice Seitenstettengasse oziroma četrti Leopoldstadt.

Rast Hitlerjeve Nemčije je skrbela številne po Evropi, Judje pa so bili tudi načrtna tarča nacističnega programa, zato so bili mnogi zaskrbljeni za svojo prihodnost. Tudi stoletno zaničevanje in slabšalni odnos, vse večje število nacistov ter vseobsegajoča diskriminacija niso pripomogli k upanju za boljšo prihodnost v 30. letih prejšnjega stoletja. Leta 1938 se je zgodilo najhujše, ko so v Avstrijo brez boja vkorakale nacistične divizije in podjarmile južno sosedo Nemčije. V tem trenutku je judovska skupnost na Dunaju, kjer je živela velika večina Judov v Avstriji, pristala pod diskriminatornimi in uničevalnimi zakoni nacistične Nemčije.

V času pripojitve Avstrije k Nemčiji (Anschluss) je na Dunaju živelo približno 185.000 Judov. Večina se jih je morala izseliti ali pa so bili umorjeni v okviru nacistične "končne rešitve", s katero so želeli uničiti vse, kar je v Evropi judovskega, vključno z ljudmi. Do konca leta 1941 je več kot 130.000 Judov že zapustilo Dunaj, 20.000 jih je emigriralo v ZDA, od 60.000, kolikor jih je ostalo v mestu, pa jih je bila večina umorjenih v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Konec vojne jih je dočakalo manj kot 2.000 in s tem je bila skoraj uničena ena največjih judovskih skupnosti v Evropi. 

Dunajska skupnost si ni nikoli opomogla. Od 185.000 ljudi, ki jih je bilo leta 1938, je leta 1945 v glavnem mestu Avstrije ostala le še peščica. V naslednjih letih so se tako trudili vzpostaviti močno skupnost, a kot pravijo na organizaciji za Jude v Avstriji, danes populacija šteje le približno 12.000 ljudi. Številni Judje, ki danes živijo na Dunaju, so prišli iz nekdanjih držav Sovjetske zveze, preselili pa so se v želji po boljših življenjskih razmerah in zaradi močnega antisemitizma, ki je v teh državah postajal vse večji problem.

Teroristični napadi na judovske skupnosti

Z nastankom Izraela po drugi svetovni vojni so Judje postali ena najpomembnejših tarč arabskih držav in fundamentalistov, ki so poleg same države napadali tudi posameznike po Evropi in izvedli več terorističnih napadov. Tudi dunajska skupnost ni bila izjema. Do zadnjega takšnega napada je prišlo 29. avgusta leta 1981, ko sta v napadu na sinagogo v ulici Seitenstettengasse umrli dve osebi, 21 pa je bilo ranjenih. Varnostne organizacije so za napad krivile palestinsko ekstremistično skupino Abu Nidal, bolj znano kot Fatah, ki je bila zelo aktivna v Evropi in znana po napadih na dunajsko letališče leta 1985, njena najbolj znana operacija pa je bila zrušitev letala Pan Am 73. Financiranje in podporo je organizacija najpogosteje dobila od libijskega predsednika Moamerja Gadafija.

Številni napadi, ki so pretresali Evropo v prejšnjem stoletju, predvsem pa olimpijske igre leta 1972 v Münchnu, so spremenili zunanjepolitično delovanje Izraela, ki se je začel aktivneje vključevati v varovanje in zaščito judovskih skupnosti po svetu. Tudi Dunaj ni bil izjema in po napadih leta 1981 so uvedli strožje varnostne ukrepe v bližini sinagoge, ulico Seitenstettengasse pa varuje dunajska policija. Danes je življenje na tej ulici polno dogodkov, Judje pa živijo po celotnem mestu, a sinagoga predstavlja točko, kjer uspešno gradijo in varujejo kulturno življenje.