Afganistanski kamen, skala, kost so načeli Bidnov most

"Razsulo ob odhajanju, ki je vrhunec doseglo ob ugotovitvi, da od sto do dvesto Američanom ni uspelo priti na zadnji polet iz Kabula, je pokazalo na nesposobnost pri zapuščanju države, podobno na nezmožnosti, da bi jo pomirili," je v New York Timesu zapisal njihov kolumnist Ross Douthat. Po njegovih besedah je Bidnovo Belo hišo presenetilo bliskovito napredovanje talibanov, "ključni člani kabineta so izginili na dopuste, tik preden je razpadala vlada v Kabulu ... predsednik pa se je zdel izčrpan, postaran, premagan ..." Če je takšen pogled z liberalnega dela ameriškega novinarstva, je konservativen zadnje tedne Belo hišo zasipal s težkim topništvom najhujših obtožb. "Predsednik Biden je Afganistan zapustil ob novem nacionalnem ponižanju ... zapuščeni Američani so ena najnižjih točk v diplomatski in vojaški zgodovini države ... ni samo povzročil, da smo manj varni, osramotil nas je in tega nikoli ne bomo pozabili ali oprostili," so bili ogorčeni v časniku National Review. Kar je bilo eno bolj vljudnih mnenj na desnici.

Ameriška medijska krajina se je sprva razdelila v dva tabora, v večjem so menili, da bi morale ZDA vsaj odložiti umik, če že ne ostati v državi ter ščititi človekove pravice Afganistancev in krčiti vrste terorističnih skupin. Manjši del, predvsem na levici, je podprl umik in ob tem trdil, da je bila največja grožnja človekovim pravicam v Afganistanu prav mednarodna okupacija, zato je odhod najboljša med vrsto slabih izbir. Ameriška raketa, ki je razstrelila domnevno vozilo teroristov, zraven pa pobila deset ljudi – sedem otrok –, je bil kot potrditev takšnih opozoril. Leta podobnih tragedij in brezmejne korupcije so dovolj ponižala Afganistance, da so pripravljeni talibanom dati drugo priložnost, kljub strahovladi v devetdesetih. Zadnje dni predvsem liberalnejši mediji vse bolj prestopajo v drugi tabor, "ponesrečen umik je le klicaj splošne katastrofe," je zapisal Douthat in zadnjih dvajset let označil za tako hudo polomijo, da bi morala sprožiti čistke v Pentagonu in nečastne upokojitve televizijskih jastrebov. "Zato ni čudno, da je slikanje Bidna kot edino žrtveno jagnje bolj privlačna pot," je prepričan.
 

Nihče ni zadovoljen z mediji 

Anketarji so tudi po kaotičnih treh tednih namerili, da večji del javnosti še vedno podpira konec ameriškega posredovanja in umik iz Afganistana. Toda hkrati je nenehno udrihanje po predsedniku pustilo jasne posledice, avgusta je podpora Bidnu prvič zdrsnila pod petdeset odstotkov, zbirnik anket, ki ga pripravlja spletni časnik FiveThirtyEight, pa je pokazal, da se je že potopil v nezadovoljstvo. Delež tistih, ki ne odobravajo njegovega vodenja države (48,4 odstotka), je presegel delež podpornikov (45,9 odstotka). Kar je sicer še vedno bolje od predhodnika. Donald Trump je večinsko nezadovoljstvo sprožil že po dveh tednih in se nikoli več ni pobral. Toda Trump je hkrati štiri leta nenehno trdil, da so vse obtožbe na njegov račun in slabe ankete le laži, javno obračunaval ne samo z mediji, ampak tudi s posameznimi novinarji, načrtno majal njihovo verodostojnost in celo širil napačne informacije – „alternativna dejstva“ – da bi zameglil medijsko poročanje. Bidnova Bela hiša je obljubila "vrnitev k normalnosti" in ne uporablja takšnih udarcev pod pas, toda nekateri kritiki menijo, da te normalnosti ni več.

"(Mediji) vsak Bidnov spodrsljaj ali zastoj obravnavajo enako kot Trumpove trditve, da bo covid izginil sam od sebe, ali da vetrne elektrarne povzročajo raka, ali pa da je zmagal na lanskih volitvah," meni Philippe Reines, dolgoletni svetovalec Hillary Clinton. "Kazen za umor je precej hujša kot za prehitro vožnjo, a če gledaš kabelske novičarske programe, tega ne bi zaznal," je bil slikovit. Podobno razmišlja tudi Dan Kennedy, profesor novinarstva na univerzi Northeastern. "Čeprav je bil del kritik upravičen, pa je precej medijev občutljivih na zadnjih pet let, ko so pošteno izprašili Trumpa. Tako je prišlo do pretiranega odziva, saj so lahko rekli 'Hvala bogu, sedaj lahko to izenačimo',“ je ocenil poročanje o vojaškem umiku. "Ni elegantnega načina za vojaški poraz in vojno smo izgubili že pred petnajstimi leti, Joe nam samo pravi, koliko je ura. Histerično in neumno poročanje osrednjih medijev pa je bilo obupno,“ se je pritožil demokratski strateg James Carville.

Ko začno politični svetovalci rentačiti o osrednjih medijih, je to ponavadi znak, da ti opravljajo svojo delo. "Razburjeni so, ker novinarji opravljajo svoje delo, moteče bi bilo, če bi v tem primeru o Bidnu pisali pozitivno,“ je prepričan Robert Thompson, vodja Bleirovega središča za televizijo in popularno kulturo na univerzi Syracuse. Demokrate poleg tega vznemirja, ker ima desnica na voljo stalne propagandne kanale (kot je zelo gledana konservativna televizija Fox News), ki štiri leta niso našli slabe besede o Trumpu, liberalnejše televizije, kot sta CNN in MSNBC, pa sedaj ne opravljajo enakega dela za Bidna. "Dobro novinarstvo ni in ne bi smelo biti dobro za vlado,“ je jasen Thompson. A medijska zgodba v ZDA je zapletena, tudi zaradi propagandnega modela korporativnih medijev, še posebej ker so ti odigrali pomembno vlogo pri obeh osrednjih vojnah zadnjih dveh desetletij. Pri Iraku so celo pomagali razširjati izmišljene argumente o skritem kemičnem orožju Sadama Huseina, ki jih je napletla takratna vlada.
 

Od prenagljenosti do omahovanja

Biden ima precej več težav kot samo menda premalo razumevajoče medije. Vojna je morda uradno končana, še zdaleč pa ne afganistanski zapleti. Predvsem usoda Američanov, ki so jih pustili za sabo ob umiku, pa usoda na tisoče Afganistancev, ki so pomagali okupacijskim silam, sedaj pa so prepuščeni talibanom. Nejasna je tudi prihodnost desettisočev, ki so jih prepeljali iz države, sedaj pa po zbirnih središčih čakajo, kam jih bodo prepeljali. Ameriške organizacije, ki pomagajo pri naseljevanju beguncev, se pritožujejo, da nimajo ne dovolj denarja niti naselitvenih zmogljivosti, kamor bi nastanili družine, zato so začele pozivati lastnike hiš in stanovanj, naj jim pomagajo najti vsaj začasna bivališča. Selitev prihaja v trenutku, ko so cene nepremičnin in posledično tudi najemnin po velikem delu ZDA pregrete, kar še poglablja težave. Belo hišo čaka še kongresna preiskava, ki so jo sprožili demokrati sami in s katero želijo ugotoviti, zakaj je vojaški, obveščevalni in diplomatski aparat spregledal trhlost afganistanske vlade in vojske.

Nekoliko je načeta tudi podoba predsednika kot razumevajočega in občutljivega za težave drugih, "za nekoga, ki si je ustvaril sloves rahločutnega voditelja, se je pokazal ... kot zelo racionalen, celo trdosrčen, pri uresničevanju svojega cilja (o končanju vojne)," meni Jason Lyall, politolog z univerze Dartmouth. Ponavljajo se trditve, da je lahko zelo prepričan v svoj prav in celo trmast. "Če hočejo predsednika Bidna pregovoriti, da spremeni mnenje, je potrebno veliko naporov. Po več kot 40 letih politične kariere, od senatorja podpredsednika in sedaj predsednika, ima globoko zakoreninjena prepričanja, zato je po pripovedovanju ljudi iz njegovega kroga lahko trdovraten ali celo vzkipljiv,“ v časniku The Hill poročata Amie Parnes in Hanna Trudo. Tako ga menda od začrtanega umika niso odvrnila niti opozorila na težave z urnikom, logistiko ali videzom.

Odločno prizadevanje, da resetira ameriške prioritete, je omajalo tudi eno od osrednjih postavk njegove predvolilne kampanje, obljubo o bolj vključevalni zunanji politiki ZDA in znova tesnejšem sodelovanju z zavezniki po štirih letih razmišljanja Najprej Amerika oziroma samo Amerika. Zaveznike je razburilo ameriško vztrajanje pri umiku do konca avgusta, ko so se soočali s težavami pri evakuiranju svojih državljanov. Armin Laschet, morebitni nemški konservativni naslednik kanclerke Angele Merkel, je nejevoljo prelil v pikro opazko o "največjem polomu Nata od njegove ustanovitve.“ V ZDA pa so znova vzniknile kritike o prepočasni krepitvi diplomatskega aparata, ki so ga izvotlila Trumpova leta. Njegov prvi zunanji minister Rex Tilllerson naj bi s korporacijsko logiko uvedel drakonske proračunske reze in zamrznil zaposlovanje ter povzročil praznine na ključnih položajih. Naslednik Mike Pompeo pa naj bi prinesel zadirčen odnos do zaposlenih in usmerjenost na strankarsko politiko, ki je zasenčila dnevno delo diplomacije. Bidnov zunanji minister Antony Blinken menda ne želi prenagljenosti iz Trumpovega obdobja, a to naj bi prinašalo omahljivost, so se za časnik New Yorker pritoževali neimenovani uradniki State Departmenta.

Govorjenje ni dovolj

Bela hiša stavi na staro politično modrost, da zunanja politika zelo redko vpliva na razpoloženje volivcev, ko izpolnjujejo glasovnice. Reportaža New York Timesa iz kalifornijskega volilnega okrožja Hacienda Heights, v katerem vedno poteka tesna tekma za zmago med demokrati in republikanci, kaže, da imajo vladni strategi morda prav. Večina vprašanih se je strinjala, da je bil skrajni čas za umik, tega ni spremenil niti bombni napad na letališče in smrt 13 ameriških vojakov. "Osredotočiti se moramo na svojo državo, imamo svoje težave, vrniti otroke v šole, ozdraviti skupnost. To ni več naša vojna,“ je dejala Brenda Ortiz, ki se prišteva v politično sredino in je volila za Bidna. Tudi nekateri podporniki Trumpa niso bili ostri do sedanjega predsednika, "morda so se nekoliko prehitro umaknili, a mislim, da je prav, da smo odšli. Gre za napačne odločitve več predsednikov in tam nismo mogli ostati za vedno,“ je bil razumevajoč Andrew Chang. Večina volivcev je veliko bolj zaskrbljena zaradi stvari, ki jih občutijo na svoji koži, pandemije, vprašanja številnih brezdomcev, podnebnih sprememb ...

Afganistanski umik ni edina kriza, s katero se sooča še vedno razmeroma mlada ameriška vlada. Biden mora hkrati uravnavati sunkovito speljevanje gospodarstva, kipi nov val okužb, povrh je dobil še vihar, ki je ta teden razdejal državo od New Orleansa na jugu do New Yorka na severovzhodu. Ob razrahljani podpori volivcev skoraj nima več prostora za napake. "Imajo povsem poln krožnik težav, ki jih ne bo mogoče odpraviti samo z usmerjanjem poročanja. Z govorjenjem se ni mogoče otresti stvari, ki so ves čas na televiziji. Lahko jih poskusiš bolje pojasniti, kar pa je zares potrebno, so ukrepi, ki jih popravijo,“ je jasna Elaine Kamarck iz mnenjske organizacije Ustanova Brookings, avtorica knjige Zakaj predsednikom spodleti (Why presidents fail). "Živimo v svetu podob in podobe so precej neprijetne," je prejšnji teden potožil eden od (neimenovanih) predsednikovih svetovalcev.
 

To je začetek, ne konec

Bela hiša od vsega začetka stavi na dve prednostni notranjepolitični nalogi, omejiti pandemijo in okrepljeno gospodarsko rast. Začetek predsedovanja je bil uspešen, skozi kongres so hitro spravili dodaten sveženj pomoči za odpravljanje posledic pandemije in zagnali kampanjo za cepljenje Američanov. Biden je tako prve mesece, kljub ideološko razklani državi in rovarjenju predhodnika, ki noče priznati poraza, užival več kot 50-odstotno podporo. Toda zagon je ustavilo širjenje okužb z izjemno nalezljivo različico delta. Predvsem na konservativnem jugu in srednjem zahodu države, kjer je močno razširjeno proticepilsko telebanstvo, republikanski guvernerji pa se otepajo ukrepov, kot je obvezno nošenje mask v prostorih. Nato je predsednik včeraj moral pojasniti, zakaj je ameriško gospodarstvo v avgustu odprlo le 235.000 novih delovnih mest, skoraj trikrat manj, kot so pričakovali ekonomisti. Krivdo je pripisal delti, kar naj bi potrdili podatki, saj je iskanje novih delavcev zastalo v panogah, kjer je veliko neposrednih stikov med zaposlenimi in strankami.

Upehano zaposlovanje prihaja v tednu, ko bo okoli 7,5 milijona ljudi ostalo brez 300 dolarjev (dobrih 250 evrov) tedenske pomoči zvezne vlade, saj večina zveznih držav ni zaprosili za podaljšanje programa. Še pred petkovim razočaranjem so prihajala svarila, da je letošnja pričakovana 7-odstotna gospodarska rast, ena najvišjih v zadnjega četrt stoletja, skriva zelo neenakomerno okrevanje. Namesto poletja, ki naj bi prineslo vrnitev predpandemijske živahnosti, je prišla vrsta razočaranj, kazalec razpoloženja potrošnikov (ki sega od nič do skrajno optimističnih 100) je strmoglavil na 70,3 (z julijskih 81,2), kar je eden najvišjih zdrsov v zadnjega pol stoletja. Po mnenju avtorjev meritve na Univerzi Michigana to še ni nujno znak ohlajanja gospodarstva, podoben padec iz 2005 sta povzročila orkan Katrina in rast cen goriva. A se ob sedanjem naraščanju cen in strahovih pred inflacijo vlada ter centralna banka soočata s težavno nalogo, kako (si) razložiti in se odzvati na nasprotujoče si kazalce o hkratnem pregrevanju (inflacija) in ohlajanju gospodarstva (malo novih zaposlitev). Diane Swonk, glavna ekonomistka računovodskega podjetja Grant Thornton iz Chicaga, ob tem meni, da avgustovsko poročilo o novih delovnih mestih ne bo izjema, "najhujše posledice različice delta šele prihajajo, to je začetek, ne konec".
 

Ovira znotraj stranke

Biden je računal na trdno gospodarsko podlago kot izhodišče za svoje obsežne pakete reform, ki naj bi posegli globoko v družbo. A novi udarci prihajajo, ko pešanje javne podpore predsednika že tako krni njegovo politično moč. V četrtek je konservativni demokratski senator iz Zahodne Virginije Joe Manchin prek časnika Wall Street Journal oznanil, da ne bo podprl kar 3.500 milijard dolarjev vrednega paketa socialnih reform, saj naj bi takšno zadolževanje "ustvarilo katastrofalno prihodnost za naslednjo generacijo Američanov". To je bil argument republikancev, s katerim so po veliki finančni krizi iz 2008 zavirali obsežnejše gospodarske programe, nato pa se pritoževali zaradi počasnega okrevanja. Ker imajo demokrati samo petdeset senatorjev, ne smejo izgubiti podpore niti enega, zato ima Manchinovo nasprotovanje toliko večjo težo. Senator morda skuša samo čim dražje prodati svoj glas, saj je zaradi premogovniške Zahodne Virginije glavni lobist fosilne energetike v kongresu in rad spodnaša podnebna prizadevanja Bidnove vlade za čistejše pridobivanje energije.

Toda hkrati ogroža tudi v senatu že potrjen 1.200 milijard dolarjev vreden paket o obnovi ameriške infrastrukture, saj naprednjaško krilo demokratov v poslanskem domu kongresa grozi, da tega ne bodi podprli, če ne bo hkrati potekalo tudi glasovanje o socialnih reformah. Beli hiši se tako maje program dela prvega leta, v katerem predsedniki unovčijo politični kredit, ki ga prinaša volilna zmaga na volitvah. Časa ni več veliko, saj drugo leto prihajajo vmesne kongresne volitve, na katerih se stranka s predsednikom ponavadi odreže slabše od opozicije. Demokrati branijo izjemno tesno večino petih poslancev, izgubiti ne bi smeli niti enega senatorja. Delo jim bodo še otežili republikanci, ki imajo v večjem delu ZDA v rokah škarje in platno pri odmerjanju, kakšni bodo volilni okraji in kdo v njih voli. Ob vseh modricah Afganistana, pandemije in gospodarskega speljevanja iz nje, je za Bidna toliko bolj nujno, da kongres čim prej potrdi oba paketa in bosta začela sadove dajati še pred novembrom 2022.
 

Politično darilo iz Teksasa

Vsem slabim novicam je lonček pristavila še izjemno konservativna republikanska večina v Teksasu z močno nazadnjaškim trisom zakonov. Po dolgem boju z demokrati v lokalnem kongresu – slednji so za nekaj časa celo zapustili zvezno državo – so sprejeli volilno reformo, ki po mnenju njenih nasprotnikov močno otežuje volitve. Začel je veljati zakon, ki Teksašanom dovoljuje javno nošenje orožja, ne da bi potrebovali kakršno koli dodatno dovoljenje ali vsaj urjenje. Ameriško vrhovno sodišče pa je potrdilo sporne omejitve, ki praktično prepovedujejo opravljanje splava v tej zvezni državi. Zakon daje vsakemu državljanu pravico, da toži vsakogar, ki je po njegovem mnenju kateri koli ženski pomagal pri prekinitvi nosečnosti, tudi če samo z nasvetom. Kar pomeni, da lahko vigilantska vojska verskih skrajnežev pravno nadleguje ne samo zdravnike, socialne delavce in druge svetovalce, pač pa celo starše najstnice, ki še ne želi postati mati in ji stojijo ob strani. Pri čemer zakon nima nikakršnih omejitev, velja tudi za žrtve posilstva, celo incesta.

Ameriška desnica že dolgo stavi na kulturni boj in napihovanje strahov, s katerima motivira desne volivce in se upira vse bolj raznolikemu volilnemu telesu ZDA. Tudi tokrat, le da bo teksaška zmaga morda imela nasprotni učinek. Demokrati so jo nemudoma razglasili za napad na v ustavi zapisano pravico žensk, da same odločajo o svojem telesu in prekinitvi nosečnosti. Začela naj bi se uresničevati dolgo napovedovana nočna mora o Trumpovem skrajno konservativen vrhovnem sodišču, ki bo odpravilo pravico do splava. Tudi republikanci sami ugotavljajo, da so stopili na spolzka tla, "to bo k odhodu na volišča spodbudilo mnoge ženske," trdi republikanska merilka javnega mnenja Christine Matthews. Kar pomeni tudi predmestne in sredinske volivke, ki prej niso verjele, da je pravica resno ogrožena, sedaj pa so dobile potrditev. Do novembra 2022 je še zelo dolgo in v resnici nihče ne ve, kakšno bo takrat razpoloženje volivcev. Se pa zdi precej dobra stava, da bodo čez dobro leto podobe iz Kabula le še oddaljen spomin, jezne Američanke pa si bodo znova nadele rožnate čepice in odšle na ulice.