Ubitemu politiku je pripadla čast, da so se od njega poslovili v rotterdamski katedrali, tako kot se je to nazadnje zgodilo leta 1962 ob smrti nizozemske kraljice Wilhelmine. Pogrebno slovesnost v katedrali je zahtevala družina pokojnega Fortuyna.
Popoldne so politika pokopali v družinski grobnici, kasneje pa naj bi njegove posmrtne ostanke prepeljali v Italijo, kjer je imel svojo počitniško hišo. Tam naj bi ga na podlagi njegove poslednje volje iz testamenta tudi pokopali.
Zaradi atentata so na Nizozemskem ustavili predvolilno kampanjo. Lista Pima Fortuyna (LPM), ki je ostala brez svoje vodilne osebe, bo kljub temu nastopila na volitvah. Prestavitev volitev so predstavniki vlade in strank odklonili. Podpresednik Els Borst je dejal, da se lahko predvolilne aktivnosti po pogrebu v nekoliko umirjeni obliki nadaljujejo.
Njegovega umora je obtožen 32-letni okoljevarstveni aktivist Volkert van der Graaf, po ocenah političnih analitikov pa bo smrt populističnega politika vplivala tudi na rezultate parlamentarnih volitev, ki bodo v sredo. Fortuynova stranka - Lista Pima Fortuyna - naj bi dobila še več kot 20 odstotkov glasov, kolikor jih sicer napovedujejo javnomnenjske ankete.
Morilec naj bi načrtoval še več atentatov
Fortuyna so zaradi njegovih stališč uvrščali med skrajne desničarje in ga pogosto primerjali s predsedniškim kandidatom na zadnjih francoskih predsedniških volitvah Jeanom-Mario Le Penom. Sociolog po izobrazbi in uspešen publicist se je odlikoval bo svoji neposrednosti, ki je bila po mnenju nekaterih predstavnikov nizozemskega strankarskega življenja na robu zakonitosti.
Osumljeni umora naj bi načrtoval še več atentatov. Pri 32-letnem ekološkemu aktivistu so namreč našli imena in naslove še treh drugih kandidatov Liste Pima Fortuyna. Za pet vidnih kandidatov LPF na parlamentarnih volitvah prihodnjo sredo in člana vodstva stranke je bila zagotovljena poostrena policijska zaščita.
Osumljenega za umor, Volkerta van der Graafa, bo zastopala odvetniška pisarna Britte Beohler, ki je postala znana kot odvetnica kurdskega voditelja Abdulaha Oecalana. Po prevzemu primera je odstopila kot vodja nizozemske podružnice Greenpeacea. To je sklenila po dogovoru z okoljevarstveno organizacijo, da slednje na noben način ne bi povezovali z umorom.
