Novico o nesreči podmornice so 14. avgusta 2000 prvi objavili norveški mediji, ruske oblasti pa so nesrečo sprva v slogu sovjetskih časov odločno zanikale. Drugi dan je ruska neodvisna televizija NTV razburila rusko javnost z novico o potopitvi podmornice Kursk, poveljstvo ruske mornarice pa je nesrečo znova zanikalo in trdilo, da ima Kursk le manjše tehnične težave. Ko so zahodne obveščevalne službe sporočile, da so zaznale eksplozijo na jedrski podmornici, v Moskvi niso mogli več skrivati tragedije. Ruska javnost je bila zaradi laži ogorčena, predsednik Putin pa zaradi nesreče ni nameraval prekiniti dopusta in je izjavil, da obstaja malo možnosti, da bi mornarji preživeli.

Podmornica Kursk je v Barentsovem morju izvajala bojno streljanje s torpedi. Ruska mornarica za delovanje torpednih motorjev uporablja tekoči peroksid, ki lahko ob pregretju povzroči požar. Strokovnjaki domnevajo, da so mornarji po pomoti predčasno zagnali enega izmed motorjev torpeda, še preden je bil ta v vodi. Zaradi pregretja je motor eksplodiral, sobo je zajel požar. Ruski mornarji so se dobri dve minuti borili s požarom v prostoru za torpede dokler ni požar zajel tudi ostala torpeda. Sledila je silovita eksplozija, ki je raztrgala prednji del podmornice. Slabo opremljene in izurjene reševalne ekipe ruske vojske več kot teden dni niso uspele odpreti izhodno loputo podmornice. Kljub temu, da so Britanci in Američani takoj ponudili pomoč, je Rusija zaradi ponosa sprva ni hotela sprejeti. Teden dni kasneje je norveško-britanska ekipa odprla vhode v podmornico, kjer je našla le še trupla. Ruska javnost je bila zgrožena ko je izvedela, da je eksplozijo preživelo 23 mornarjev, eden od njih je svoji ženi celo napisal poslovilno pismo. Zaradi prepozne pomoči so se 108 metrov pod vodo zadušili.

Ruske oblasti so vse do zdaj dokazovale, da je bilo za nesrečo krivo trčenje britanske ali ameriške podmornice s Kurskom. Dve leti kasneje pa so le priznali, da je Kursk potopila eksplozija torpeda, kar so pripisali nesrečnemu naključju.