Ob podatku, da je Grčija prejela skupaj 240 milijard evrov mednarodne finančne pomoči, bo nedvomno marsikdo zmajal z glavo in se vprašal, kam pa je poniknil ta denar, da je država trenutno še v večjem kaosu kot leta 2010 in 2012, ko so se podpisovali dogovoru o toku svežega denarja v Atene.

Del odgovora – ob dejstvu da v Grčiji ne slovijo po uspešnem upravljanju z denarjem, so pa imeli več populističnih vlad, ki so bolj delile kot ustvarjale – se skriva v razdelitvi sredstev pomoči.

Za nujno potrebne strukturne reforme so namreč porabili le slabih 10 odstotkov denarja, kar pomeni, da je bila zares učinkovito na projektih, ki bi Grčiji dolgoročno pomagali, porabljena le peščica denarja. Pa še ta številka naj bi bila velikodušna, saj menda ne upošteva domačih izgub zaradi razširjene korupcije.

Velik del preostalih sredstev pa je navadne Grke precej zaobšel. Trojka je v državo prišla leta 2010, ko Atene niso več mogle financirati 320 milijardnega dolga, nakopičenega pri številnih posojilodajalcih. Večina prvega paketa pomoči se je tako stekla v evropske banke, predvsem nemške, francoske in italijanske in tako preprečilo njihov padec, ki bi lahko bil ogrozil tudi stabilnost določenih držav, članic EU in evroobmočja.

Leta 2012 se je paket pomoči vrtel predvsem okoli odpisa približno 100 milijard evrov dolgov. Lastniki obveznic so se morali sprijazniti z več kot polovičnim padcem njihove vrednosti, sprejeti so morali nižje obresti. Po drugi strani pa so v zameno za pristanek na te pogoje, dobili za okoli 34 milijard evrov "bombončkov". Ti pa so seveda breme Grkov.

Da se ne bi zrušile domače banke, je k njim šlo 48 milijard evrov. 140 milijard pa so porabili za plačilo in servisiranje dolga. Ob tem pa grški dolg še vedno znaša 380 milijard evrov.

Jeza Grkov do mednarodne pomoči je tako precej razumljiva. V lastnih denarnicah so je namreč videli bolj malo. Je pa morala vlada v zameno za ta denar, klestiti pokojnine, plače in socialne transferje – kar pa je bilo pri običajnih ljudeh še kako opazno.