Podobe njenega s krvjo oblitega telesa ga spravljajo obup, v sodni dvorani celo bruha. Številni se zato sprašujejo, ali je mogoče, da bi bil nekdo, ki tako čustveno doživlja spomine na usodno noč, pravzaprav hladnokrvni morilec.
Glede na južnoafriško zakonodajo je za primer ključno vprašanje namena. Namerni umor pomeni dosmrtni zapor.
Kaj se je tiste noči, ko Pistorius trdi, da je Reevo skozi vrata kopalnice ustrelil, ker je bil prepričan, da je v hiši vlomilec, sicer ne bomo nikoli zares vedeli – ne glede na količino dokazov, ki jih tožilstvo ali obramba predložita sodišču.
Prva etapa sojenja Pistoriusu ni šla v prid. Tožilstvo ga je prikazalo kot hitro razburljivega človeka, ki ljubi orožje. Njegova sporočila Reevi so prikazali kot sporočila iz katerih veje želja po kontroliranju partnerke, njegovo bivše dekle pa je izjavilo, da je kot partner "bedak". Nato so svoje dodali še sosedje, rekoč, da so usodne noči slišali krike.
Če resnico govori Pistorius, pa je njegova zgodba zgolj tragična. Že mogoče, da je partnerke rad kontroliral, a do njih naj ne bi bil nasilen, njegov strah pred vlomilci ima tudi precej realne podlage – raven kriminala v državi je zaskrbljujoča, vztraja tudi, da na sebi ni imel nožnih protez, torej ne bi mogel bežati.
Številni se sprašujejo, ali je mogoče igrati tako močno telesno reakcijo na podobe zločina. Zaigrane solze že. A bruhanje, potenje, mišične krče?
Na drugi pogled …
Pistoriusovo vedenje in zgodbo so pod drobnogled psihologi, specializirani za obravnavo povzročiteljev in žrtev nasilja za štirimi stenami. Opozarjajo, da je bila Steenkampova v času streljanja zaklenjena v kopalnico. Eno najpogostejših vedenj žrtev domačega nasilja je zaklepanje v majhne prostore, ko se čutijo ogrožene. Pistorius pravi, da je bil "nor" na Reevo, ona v sporočilih piše, da se ga je bala.
In čustveni izbruhi v sodni dvorani? Strokovnjaki pravijo, da so za povzročitelje domačega nasilja značilna zelo močna čustva, ki jih tudi izrabljajo za manipuliranje s svojimi žrtvami, prav tako so zelo dobri v "vklapljanju in izklapljanju čustev". "Če bi bili roboti se z njimi nihče ne bi zapletal v razmerja," pojasnjuje Cindy Southworth. "Tako pa so navzven izjemno čustveni ljudje, ki izražajo široko paleto čustev, čeprav raziskave kažejo, da gre za fasado, za katero so popolnoma hladni," dodaja.
Po mnenju Southworthove je Pistoriusovo vedenje na sodišču "gledališka predstava preračunanega obžalovanja", ki je značilno, ko povzročitelje nasilja postavijo na zatožno klop. Dodaja tudi, da veliko povzročiteljev domačega nasilja svojo žrtev ubije že prvič: "Veliko je žrtev, ki niso preživele prvega udarca," pravi. "Potem pa se okolica sprašuje, ko gre za pripadnike srednjega razreda, člane na videz ljubečih družin, policijskih poročil ni nikjer, kar naenkrat pa je nekdo mrtev," še dodaja.
Njena sodba v tem primeru je jasna. Ne glede na to, da je Pistoriusova plat zgodbe privlačna – zgodba o hudem psihičnem trpljenju športnega heroja po nesrečni zamenjavi identitete namreč spominja na grško tragedijo, je ne glede na količino solza in bruhanja, veliko bolj verjetna zgodba, ki se je na sodiščih odvila že velikokrat – tista o ljubosumnem ljubimcu z ljubeznijo do orožja, glasnem prepiru in mrtvi ženski.
KOMENTARJI (40)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.