Sramota ali zgodovinski korak?

Na zgodovinskem tridnevnem obisku v Italiji se na povabilo premierja Silvia Berlusconija mudi libijski voditelj Moamer Gadafi. Tako politiki kot ljudstvo so razdeljeni – na eni strani opozarjajo, da Gadafi že tri desetletja sistematično krši človekove pravice, na drugi menijo, da je obisk potreben korak naprej v odnosih med nekdanjima kolonialistko in kolonijo.

Na uniformo pripel sliko upornika proti Italijanom

Prav slednje je libijski voditelj posebej izpostavil. Pojavil se je v majici s sliko narodnega junaka Omarja Al Muktarja, pripeto na svoji znameniti uniformi, njegov zadnji potomec, danes star 80 let, pa je iz vladnega letala izstopil takoj za njim. Al Muktar se je boril proti italijanski nadvladi v Libiji, leta 1931 pa so ga fašisti zverinsko umorili. O tem delu italijanske zgodovine se pri naših zahodnih sosedih ni govorilo, šele danes so tudi prvič predvajali film o njegovem življenju Puščavski lev iz leta 1981. Doslej je bil prepovedan.

Gadafi je sicer pohvalil svojega "dragega prijatelja" Berlusconija, ki je sprejel "zgodovinsko odločitev" in se opravičil za italijansko okupacijo ter avgusta lani podpisal dogovor, da bo Italija Libiji v prihodnjih 25 letih plačala odškodnino. V obliki gradbenih projektov, štipendij za študente in pokojnin za libijske vojake, ki so se v drugi svetovni vojni borili na strani Italije, bo plačala 3,5 milijarde evrov. Ta dogovor po besedah Gadafija "ni stvar računov in dolarjev, ampak načel" in je znak, "da Italija obsoja kolonializem". "Upajmo, da bodo tudi druge kolonialne države sledile zgledu Italije," je dejal. “Italija danes ni ista kot Italija včeraj,” je še poudaril in dodal, da se kolonialne rane celijo.

Za večkrat ponovljenimi besedami o prijateljstvu med državama se sicer skrivajo obojestranski gospodarski interesi. Med drugim Italija iz Libije dobiva večino zemeljskega plina. Na to je spomnil tudi Gadafi, njegove besede, da “če bi takrat to vedeli, zagotovo ne bi zakrivili grozodejstev, o katerih nove generacije Italijanov ne vedo nič”, pa so zvenele skoraj posmehljivo.

Svoj del dogovora sicer zvesto izpolnjuje tudi Libija, kamor Italija vrača nezakonite priseljence. Za opozorila o kršenju njihovih najbolj osnovnih človekovih pravic sta gluha tako Rim kot tudi Tripoli. Human Rights Watch je zato Gadafijev obisk označil kot praznovanje "umazanega dogovora" o priseljevanju, nekdanji Berlusconijev zaveznik Pier Ferdinando Casini je menil, da so sredine fanfare in rdeča preproga ob Gadafijevem prihodu v Italijo "presegle meje spodobnosti in dobrega okusa", v središču Rima pa je nekaj sto ljudi protestiralo z napisi, kot sta V Italiji ne potrebujemo še enega diktatorja in Človekove pravice niso na prodaj. Opozicijski politiki so se uprli načrtom, po katerih naj bi imel Gadafi danes govor v glavni dvorani italijanskega senata, in dosegli, da je bil prestavljen v manjšo dvorano.

Brez incidentov ni minil tudi njegov nagovor na univerzi La Sapienza. Študenti so ga sprejeli z vzkliki Sramota! Sramota! in na policiste, ki so skrbeli za red, zlivali rdečo barvo. Izbruhnili so spopadi. V avli univerze so ga sicer sprejeli z aplavzom, še večjega pa je bil deležen študent, ki ga je vprašal, kdaj bo v Libiji dovolil svobodne volitve.