Polonij tudi v profesorju

V telesu profesorja Maria Scaramelle, ki se je srečal z nekdanjim ruskim vohunom Aleksandrom Litvinenkom preden je zbolel, so našli sledi izotopa polonija 210, poročajo britanski mediji.

Litvinenko in Scaramella sta bila na kosilu v londonski restavraciji prav na dan, ko je nekdanji ruski vohun zbolel, vendar profesor po srečanju za razliko od Litvinenka, ki je bruhal in so mu pričeli izpadati lasje, ni imel nobenih simptomov.

Policijske in zdravniške oblasti so potrdile, da so našli polonij v "telesu moškega, ki je bil v stiku z Litvinenkom", ne pa, da je ta moški resnično italijanski profesor.

Žarki opekli notranje organe

Nekdanji ruski vohun, ki je po večdnevnem boju za življenje v noči na minuli petek umrl v londonski univerzitetni bolnišnici, je druga znana smrtna žrtev polonija 210 v zgodovini, za asistentom Marie Curie pred približno 100 leti, je v evropski izdaji časnika Wall Street Journal zapisal profesor fizike Peter D. Zimmerman s Kraljeve akademije v Londonu.

"Glede na dejstvo, da vemo le za dve osebi, ki sta umrli zaradi težke zastrupitve s polonijem, o tem nimamo veliko podatkov," je še dodal in poudaril, da radioaktivne zastrupitve niso takoj odkrili, kar "ne preseneča glede na genialno in perverzno izbiro strupa".

"Alfa žarki so šli skozi telo Litvinenka in se ustavili na koži, mišičnem tkivu in oblačilih. Od zunaj ni bilo mogoče nič zaznati", je pojasnil Zimmerman in dal razumeti, da so morilci nekdanje ruskega vohuna morilsko orožje izbrali izredno bistroumno. "Litvinenko je nedvomno prva znana žrtev radiološkega umora", je zatrdil Zimmermann.

V nadaljevanju je pojasnil, kaj se je dogajalo v njegovem telesu. Radioaktivna snov je šla v njegov prebavni trakt, kjer je hitro pomorila celice v steni črevesja, ki so se ločile in povzročile slabost, več notranjih krvavitev in hude bolečine. "To je tako, kot če bi sonce močno opeklo notranje organe, ki bi se nato luščili", je primerjal Zimmerman.

"Če je bil odmerek tako velik, je bila to smrtna obsodba. Zdravniki bi lahko Litvinenku zgolj poskušali bolj olajšati zadnje tedne oziroma dneve življenja," je poudaril britanski fizik. Profesor Zimmerman je še zapisal, da je polonij 210 "dokaj običajen industrijski izotop, ki med drugim služi ionizaciji zraka za odstranjevanje statistične elektrike z oblačil".

Britanska protiteroristična skupina Scotland Yard, ki preiskuje zastrupitev preminulega Litvinenka, pravi, da za atentatom stojijo predstavniki ruske obveščevalne službe FSB. Ruska vlada po vsej verjetnosti ni vpletena, so še sporočili iz Londona.

"Obstaja zelo velika verjetnost, da je v Litvinenkov umor vpleten FSB. Storilci so morda nekdanji člani te organizacije," je zapisal britanski dnevnik The Guardian, ki se sklicuje na neimenovane uradnike. V poročilu Scotland Yarda naj bi nadalje pisalo, da niso našli dokazov, da bi Kremelj, čigar ostri kritik je bil Litvinenko, naročil umor. Trenutno se preiskava osredotoča na skupino petih Rusov, ki so 1. novembra v Londonu obiskali tekmo lige prvakov med Arsenalom in moštvom ZSKA Moskva. Po tekmi je peterica odpotovala nazaj v rusko prestolnico. "Policija meni, da ključ Litvinenkove smrti leži pri tej skupini," še piše časnik.

Litvinenko se je 1. novembra, na dan, ko so ga zastrupili, v londonskem hotelu srečal s tremi Rusi. Nekdanji agent KGB, predhodnice FSB, Andrej Lugovoj, je za nek časnik povedal, da se je Litvinenko sestal z njim, Dmitrijem Kovtunom in Vjatšeslavom Sokolenkom. Po sestanku so se brez Litvinenka odpravili na nogometno tekmo. Vsi moški so obiskovali vojaško akademijo in delali za ruske obveščevalne službe. Lugovoj je zanikal namigovanja, da je vpleten v atentat na nekdanjega člana KGB Litvinenka.

Da je v umor nekdanjega vohuna po vsej verjetnosti vpleten FSB, so trdili tudi Litvinenkovi prijatelji. V Kremlju so te navedbe zavrnili kot "popoln nesmisel", dodatno pa primera niso hoteli komentirati. Litvinenko je delal tako za KGB kot njeno naslednico FSB. Leta 1998 je javno obsodil nadrejene, da so mu ukazali umor ruskega tajkuna Borisa Berezovskega, ki sedaj živi v izgnanstvu v Veliki Britaniji. Leto pozneje pa je zaradi zlorabe položaja v zaporu preživel devet mesecev. Potem ko so ga teh obtožb oprostili, se je odločil za odhod v London.