Tujina

Pokopali še zadnjo žrtev

Philadelphia, 07. 10. 2006 11.12 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min
Avtor
STA/Reuters
Komentarji
8

Skupnost amišev se je poslovila od zadnje žrtve napada na šolo. Vse več je pozivov k večjemu nadzoru orožja.

Pogrebni sprevod se je vil v hladnem in deževnem vremenu
Pogrebni sprevod se je vil v hladnem in deževnem vremenu FOTO: Reuters

V hladnem in deževnem vremenu je skupnost amišev pokopala Anno Mae Stoltzfus, zadnjo od petih žrtev ponedeljkovega napada na šolo v kraju Nickel Mines v Pensilvaniji.

32-letni morilec Charles Roberts je v ponedeljek vdrl v majhno osnovno šolo amišev v kraju Nickel Mines, iz nje spodil učitelje in dečke, zadržal pa je enajst deklic, starih med šest in trinajst let, ki jih je zvezal in razvrstil pred šolsko tablo. Nato je začel streljati nanje, zatem pa je sodil še sebi. Dve učenki in 16-letna pomočnica učiteljice so bile mrtve na mestu, dve deklici pa sta poškodbam podlegli kasneje v bolnišnici.

Pogumno dekle

V črnem vozu so na zadnjo pot peljali umorjeno deklico
V črnem vozu so na zadnjo pot peljali umorjeno deklico FOTO: Reuters

Trinajstletna Marian Fisher, ena od žrtev napada, naj bi morilca prosila, naj najprej ustreli njo, so pripovedovale preživele deklice. S tem naj bi poskusila rešiti življenja mlajšim učenkam.

Podobno je ravnala tudi njena dve leti mlajša sestra Barbie, ki pa je napad preživela.

Še šesta žrtev?

V bolnišnici, kjer zdravijo ranjena dekleta, naj bi nameravali eno od njih odpustiti, da bi lahko umrla doma, je povedala pomočnica pri porodu v skupnosti amišev Rita Rhoads.

Amiši, ki zavračajo moderne dobrine, spoštujejo krščanski nauk o nenasilju in odpuščanju. Vdove morilca in njenih treh otrok ne sovražijo, ampak so voditelji skupnosti zanje celo ustanovili sklad za zbiranje finančne pomoči. Pomoč pa priteka tudi za družine žrtev.

Amiši, ki zavračajo moderne dobrine, so napadalcu odpustili, njegovi ženi in otrokom pa želijo pomagati
Amiši, ki zavračajo moderne dobrine, so napadalcu odpustili, njegovi ženi in otrokom pa želijo pomagati FOTO: Reuters

Župani proti orožju

Več kot sto županov ameriških mest se je pridružilo pozivu newyorškega in bostonskega kolega, Michaela Bloomberga in Thomasa Menina, naj se odločneje borijo proti nelegalnemu orožju na ameriških ulicah. Med drugim zahtevajo večji nadzor in višje kazni za preprodajalce orožja.

V zadnjem času so namreč zabeležili porast kriminala, največjo skrb pa povzročajo kar trije napadi na šolah v samo šestih dneh. Poleg masakra v skupnosti amišev še streljanje v Wisconsinu in Coloradu. Na prvi je bil ustreljen ravnatelj, na drugi pa je psihopat spolno nadlegoval dijakinje, preden je eno ubil.

SORODNI ČLANKI

  • MERCATOR zivalice
  • ŽAN
  • ŽIGA
  • ROK
  • VESNA
  • SAŠA
  • BRUNO
  • LIZA

KOMENTARJI (8)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

anakos@email.si
08. 10. 2006 00.17
Kako že pravi rek o vrtnarjih: Čez čas začne vrtnar dišati po rožicah. Pač dišimo ali smrdimo po tistem, s čimer se največ ukvarjamo. Amiši so vzgajani v ljubezni in zanjo.(Tako vsaj razumem, kar sem prebrala.) Pretrese tudi trinajstletnica, ki ponudi svoje življenje, da bi rešila druge. In kot kaže, zmore ta skupnost kljub temu, da se je odrekla pridobitvam sodobnih časov, čisto dobro živeti in celo pomagati družini morilca.
Uporabnik113189
07. 10. 2006 21.25
Res je, nekateri imajo dovolj moči, drugi pa tega preprosto ne vzdržijo in znorijo, ker nimajo izhoda. Me zanima kako bi govorili, če bi pri nas v šestih dneh nastali trije taki izpadi? Že Plut je prestrašil celo državo. A je tam kdo govoril o ljubezni?
Rijad Proši?
07. 10. 2006 21.04
klasik- vendar mislim, da so ravno Amiši dokaz, da se človek sam odloča kam se bo usmeril v utesnjeni družbi. Za njihov ( amiši )način življenja ne moreš biti strahopetec, potrebna sta ljubezen in pogum, zato je vprašanje koliko tega je ostalo v nas potrošnikih, ki smo bolj ali manj že pregoreli.
Uporabnik113189
07. 10. 2006 17.26
Res zgledna družba, kar trije napadi na otroke v šestih dneh in to kar v šolo, kjer je večja izbira. Trop hipokritov, ki jih po tekočem traku proizvaja zadrta in utesnjena družba je osnovni razlog za tako tragične zgodbe.
Miramare
07. 10. 2006 15.04
Tu se vsi strinjamo. Lep epilog strašne zgodbe. Res je največ, kar lahko storimo, da odpustimo. Žalostno je samo to, da jih je tako malo na tem svetu, ki to resnično zmorejo. Dober zgled za vse, tudi za nas Slovence.
vatre
07. 10. 2006 14.54
Da, krščansko. Samo vprašamo se lahko kako to zmorejo. Njihovo odpuščanje jih je za vedno osvobodilo notranjega bremena, ki jim ga je povzročil morilec. V svoji bolečini čutijo tudi bolečino žene in otrok morilca. Nasprotje temu je sovraštvo, sovraštvo do groba. Oni so izbrali boljšo pot, pot in to bogati njihovo življenje, ki je nam tuje in ga tako težko razumemo. Čudovita zgodba, kot bi jo prebral iz Svetega pisma NZ.
anakos@email.si
07. 10. 2006 14.20
rijo27, tako je: krščansko! Veličastno! V tako hudi stvari tudi toliko dobrega. Bolečina bo sicer gotovo vedno ostala. A bolečina ni nujno samo hudo breme.
Rijad Proši?
07. 10. 2006 11.52
To pa je pravo krščanstvo.