Po šestih letih pekla napisal knjigo

Avstralec David Hicks, ki je bil šest let zaprt v zloglasnem zaporu Guantanamo na Kubi, je prekinil tišino glede pekla, ki ga je preživel tam. Napisal je namreč knjigo Guantanamo: My Journey (Guantanamo: Moje potovanje).

“Prva dva tedna sta bila še posebej grozljiva: nič spanja, nič pogovarjanja, nič govorjenja, nič premikanja, nič gledanja naokrog, nič informacij,”  je zapisal Hicks. V Guantanamo je prišel v začetku leta 2002, kjer so ga kot vse ostale zaprli v kletko, tri korake dolgo in tri široko.

Nekdanjega osumljenega terorista, ki so mu pravili tudi 'avstralski taliban', so zajeli konec leta 2001 v Afganistanu in ga obtožili, da se je boril na strani talibanov. V Guantanamu je tako preživel skoraj šest let, nato pa so ga aprila 2007 poslali v Avstralijo, da bi zaradi obtožbe, da je teroristom zagotavljal materialno podporo, preostanek svoje kazni preživel v tamkajšnjem zaporu. Konec leta 2007 so ga izpustili na svobodo.

Hotel je odpotovati v Kašmir

Guantanama ne bo pozabil nikoli. Predvsem zato, ker je tja, kot piše, prišel zgolj zaradi svoje neustavljive želje po avanturah in potovanjih. V regiji se je namreč v tistem času znašel povsem po naključju, ko je hotel odpotovati v Kašmir in tam pomagati pri njihovem boju za neodvisnost. A ostal je ujet v Afganistanu, kjer so ZDA ravno začele z operacijami, ki naj bi zlomile talibanski režim. Medtem ko je iskal taksi, ki bi ga iz severnega mesta Kunduz pripeljal v prestolnico Kabul, ga je prijel vojak Severnega zavezništva.

“Potem ko mi je na ves glas kričal v uho, me je prijel za roko in začel vleči za sabo. Sprva sem se upiral, vendar pa je nakazal, da bo, če bo treba, uporabil orožje. Zgrožen sem se vdal v usodo. To je bil začetek šestih let pekla,”  je zapisal Hicks, ki je bil eden od prvih zapornikov v Guantanamu.

“Moja kletka je bila kot vse druge, tri korake dolga in tri široka. V njej sem imel dve majhni vedri; iz enega sem pil, drugo pa je služilo za stranišče,”  opisuje grozljive razmere in dodaja, da si je življenjski prostor delil s številnimi škorpijoni, kačami in tarantelami.

Pazniki so vse zapornike zbujali enkrat na uro, ves dan in vso noč, s čimer so jim želeli odtegovati spanje. Niso pa smeli niti govoriti niti gledati naokrog. “Edina dva dovoljena položaja sta bila sedenje in ležanje na sredini kletke. Vstati nismo smeli, razen če so nam to ukazali, največji greh pa je bil dotikati se ograje.”

“Če smo prekršili katerega koli od teh pravil, četudi smo zgolj nedolžno pogledali, kamor ne bi smeli, je v akcijo stopila tako imenovana IRF-skupina (kar je bila kratica za Instant Reaction Force, v prevodu skupina za takojšnje ukrepanje),”  še piše Hicks in dodaja, da je bila njena glavna naloga pretepanje in mučenje.

Prvemu pretepanju je bil priča dan ali dva po prihodu. Eden od članov omenjene skupine je Afganistanca s prostetičnim udom zbil na tla, medtem pa ga je pet drugih pretepalo in nadenj spuščalo psa. Kot razlaga nekdanji zapornik, naj bi bil vzrok brutalnega pretepa napis Osama nas bo rešil na tleh kletke omenjenega Afganistanca. A se je pozneje izkazalo, da je sporočilo napisal prav eden od teh, ki so ga nato pretepali.

Hicks zdaj živi v Sydneyju s svojo ženo, s katero se je poročil po prihodu iz zapora. Ironično, s svojo knjigo v Avstraliji ne bo zaslužil nič, saj tamkajšnji zakoni prepovedujejo dobičke na podlagi kriminalnih dejanj. Članek, ki ga je objavila tiskovna agencija AFP, je nastal na podlagi treh odstavkov, ki jih je Hicks poslal medijem brezplačno.