Po 25 letih iz zapora: Kako živiš s človekom, ki je pokončal tvojo družino?

Prav tako v nasprotju s kakšnimi prepričanji to poglavje Ruande tudi dve desetletji in pol pozneje ni povsem zaprto, nam pripoveduje Betty Mutesi, ki se v Ruandi že leta ukvarja s programi, namenjenimi spravi in reintegraciji ruandske družbe, nazadnje pod okriljem organizacije International Alert.

"Globoko ranjena družba"

"Ne bi želela dajati v nič stvari, ki smo jih v 25 letih dosegli kot družba," pravi Betty. "A dejstvo je, da smo v svoji osnovi še vedno družba z globoko zakoreninjenimi težavami. Genocid je na družbi pustil globoke rane. Ne gre samo za ljudi, ki so umrli, gre tudi za vprašanje vseh, ki so preživeli. Govorimo o nerazrešenih konfliktih, ki se vlečejo in jim ni videti konca."

Ruanda si je v zadnjih letih na mednarodnem parketu izborila sloves države, kjer se je zgodil "ekonomski čudež", države, ki je "vstala iz pepela". Statistika je leta kazala na več kot 5-odstotno letno rast BDP ali eno najboljših rasti na celini. Prestolnica Kigali si je nadela sodobno podobo, država se je vzpenjala po lestvici tujim investitorjem prijaznih držav, povprečni prihodki gospodinjstev so se od časov genocida početverili.

Da gre za pomemben napredek, se strinja tudi sogovornica: "Država se je res spremenila, učinki gospodarske rasti so jasni, kot družba smo enotnejši, tudi ženske in moški so veliko bolj enakopravni – tudi ko gre za zastopanost na javnih funkcijah. Izvedli smo nekaj potrebnih reform, optimizma je precej. Revščine pa manj."

Ni pa izkoreninjena. In to je glavni očitek tistih, ki pravijo, da je "ekonomski čudež", bolj kot dejanski čudež – dimna zavesa, katerega naloga je bila, da se s kombinacijo relativno ugodne gospodarske klime, boljše zaposlenosti in jasne usmeritev vlade, da je izobraževanje prioriteta, vsaj navidezno ublaži družbena nasprotja.

Pa tudi, da gre za način, s katerim se na oblasti ohranja Paul Kagame, ki mu tudi zmage z več kot 90-odstotno podporo volivcev niso tuje, kar mnogi razumejo kot zatiranje opozicije in medijske svobode – na kar opozarjajo tudi organizacije, kot je Amnesty International.

A doma Kagame uživa precejšnjo podporo, pravi Betty. Je pa tudi po njenem mnenju vprašanje njegovega vladanja eno tistih, ob katerih se bo odločalo o prihodnosti Ruande. Kagame je v očeh mnogih državi prinesel stabilnost. "In mnoge skrbi, kaj bo, ko ga ne bo več na tem položaju. Ljudi skrbi, da bi se ob bolj šibki vladi razmahnila stara nasprotja."

25 let čakanja na pravice, ker so najbolj odgovorni pobegnili

Pa bi se lahko Ruanda – v skrajnem primeru – znova znašla v vrtincu vojne, genocida? "Čeprav moramo še ogromno narediti na področju ozaveščanja o pomenu miru in sožitja, mislim, da konkretne nevarnosti ni. Vmes so se zamenjale generacije, mladi so se v šoli učili strpnosti in drugačnih vrednot," pravi sogovornica.

25 let po genocidu je bilo večinoma namenjenih iskanju sožitja. Ko gre za programe, ki promovirajo dialog, sta denar primaknili tako država kot mednarodna skupnost. "Država načelno spodbuja ljudi, da govorijo o tem, kaj se je zgodilo. Lokalne in tuje organizacije skušamo v lokalnih skupnostih ustvariti ozračje, kjer je mogoč dialog. Skušamo združiti preživele, graditi nove odnose. Ampak to ni vedno enostavno, ko imate družbo, v kateri je prisotna takšna travma. Zavedati se je treba tudi, da se takšna travma prenaša na naslednje rodove. Tega ni kar konec. Ko odpiramo debato, skušamo ljudem dati možnost, da govorijo o svoji izkušnji, o tem, kaj so doživeli, kakšni so njihovi trenutni izzivi, kaj pričakujejo, kaj potrebujejo."

Mnogi še kar čakajo – pravico. Na vprašanje, ali ljudje 25 let po genocidu čutijo, da je bilo zadoščeno pravici, namreč Betty pravi: da in ne. "Zaradi genocida je bilo obsojenih veliko ljudi, ampak med njimi ni večine najbolj odgovornih, saj so pobegnili v tujino. In to pri ljudeh povzroča nezadovoljstvo. Ljudi tudi moti, da je več zahodnih držav, na primer Belgija in Nizozemska, tem ljudem ponudilo zavetje in mnoge tudi zaščitilo pred sojenjem. Za mnoge eno ključnih nerešenih vprašanj ostaja tudi vprašanje reparacije."

Izdani od mednarodne skupnosti: "Posredujejo samo tam, kjer morajo zaščititi svoje interese"

Če je za Ruando genocid dokaz, kam lahko pripeljejo sovraštvo in nerešeni konflikti, je za mednarodno skupnost ruandski genocid dokaz, da si je zmožna zatisniti oči in ušesa pred kriki preganjanih, trpinčenih in pomorjenih. Mimo vprašanja, kako v Ruandi danes gledajo na takratno (ne)dejavnost mednarodne skupnosti, tako ne gre: "Ne bi rekla, da ljudje sovražijo države, ki so gledale stran. Imajo pa s tem v zvezi še vedno ogromno vprašanj, na katera bi želeli odgovore. Prav tako bi si od nekaterih držav, ki so s svojim delovanjem vplivale na razplet dogodkov, želeli bolj jasno opravičilo. Tako se pa zdi, kot da nekatere od teh držav skoraj zanikajo genocid. Je pa v tem času seveda bilo tudi kar nekaj korakov v pravo smer."

V Ruandi so prepričani, da razumejo, kaj in zakaj se v ključnih trenutkih na mednarodni ravni ni zgodilo: "Ljudje se še vedno čutijo izdane, ker mednarodna skupnost takrat ni posredovala. Mislim pa, da se v tem času, ko gre za odločnost mednarodne skupnosti, ni veliko spremenilo. Delovanje mednarodne skupnosti je odvisno od tega, ali mora zaščititi svoje interese ali ne. Če bi se genocid zgodil zdaj, najbrž ne bi bilo nič drugače. Kjer nimajo interesa posredovati, jim je vseeno, kaj se dogaja. In to je žalostno."

Krvniki se vračajo

Medtem pa so v Ruandi pred novim izzivom, ki bo jasno pokazal, kako uspešna je bila četrt stoletja dolga učna ura o miru in sožitju. "Dejstvo je, da se bomo morali dokončno spoprijeti z zapuščino genocida. Smo namreč v obdobju, ko nekateri, ki so bili obsojeni zaradi genocida, že zapuščajo zapor in se vračajo v družbo," razlaga sogovornica.

Stare rane se tako marsikje odpirajo. "To je velik izziv, ko gre za integracijo naše družbe. Izpuščeni se namreč vračajo v svoje skupnosti in s tem se znova večajo tveganja. V družbi se pogrevajo stare zamere, narašča nezaupanje. Nekateri pa se iz strahu ne upajo vrniti v stare skupnosti, imajo težave, kako si ustvariti življenje. Situacija je zapletena in razlog za skrbi," pravi Betty.

Pripravili so sicer programe, ki naj bi spodbujal sožitje. A vprašanje, kako zares živiš v sožitju s človekom, ki je pokončal tvojo družino, je še kako na mestu: "Programi so na eni strani namenjeni tistim, ki se vračajo iz zapora, po drugi pa žrtvam genocida in njihovim svojcem, ki bodo morali zdaj skupnost deliti s krvniki svojih družin. Pri teh projektih dela veliko ljudi. Je pa to zapleteno in dolgoročno delo." Od katerega je v veliki meri odvisna prihodnost države.

100 dni pekla

Kaj se je torej zgodilo leta 1994? Letalo, na krovu katerega sta bila predsednik Ruande Juvenal Habyarimana in njegov burundijski kolega Cyprien Ntaryamira, bi moralo zvečer, 6. aprila 1994, pristati v ruandski prestolnici Kigali. Politika sta se vračala s podpisa mirovnega sporazuma z etnično skupino Tutsijev v Tanzaniji. A letalo ni nikoli pristalo. Bilo je sestreljeno. S tem pa je izbruhnil "pekel na Zemlji" – dokončno je eksplodiralo sovraštvo med dvema skupinama, ki se je kuhalo dolga leta.

Čeprav približno 85 odstotkov prebivalstva Ruande predstavljajo Hutujci, so bili manjšinski Tutsiji tisti, ki so dolga leta obvladovali državo. Če sta bili v preteklosti skupini znani po tem, da so bili prvi večinoma poljedelci, drugi pa živinorejci, sta se v številnih letih sobivanja pomešali, razlike so se zameglile. Devetnajsto stoletje je nato območju prineslo kolonialno oblast, s tem pa so se v družbi začele pojavljati nove delitve. Belgijska kolonialna oblast je namreč podpirala Tutsije, medtem ko so Hutujci postajali vse bolj zatirani.

Sovraštvo je eskaliralo leta 1959, ko so Hutujci z revolucijo strmoglavili monarhijo Tutsijev, kar je povzročilo, da je okoli 300.000 Tutsijev pobegnilo v sosednje države, s čimer so doma postali še manjša etnična skupina. Potem ko so izgnali vladarja, so Hutujci razglasili zmago, monarhijo je zamenjala republika, Ruanda pa se je izpod belgijske oblasti osamosvojila julija 1962. A nova država ni rešila starih problemov. Etnično motivirano nasilje se je nadaljevalo še skozi naslednja desetletja.

Tutsiji, ki so ob prelomu z monarhijo pobegnili v tujino, predvsem v Ugando, so medtem krepili svoje sile in razmišljali o vrnitvi v domovino. Nastala je uporniška skupina Ruandska patriotska fronta (RFP), ki je leta 1990 napadla Ruando, boji pa so potekali vse do leta 1993, ko je bil dosežen mirovni sporazum. Ta je med drugim govoril o prehodni vladi, ki bi vključevala tudi RFP, kar je izjemno razjezilo predvsem skrajnejši del Hutujcev in postavilo temelje grozljivim dogodkom, ki so se zgodili le nekaj mesecev pozneje.

Kdo je zares sestrelil letalo, na katerem sta bila Habyarimana in Ntaryamira, še danes ni jasno. A to milic Hutujcev in ruandskih oboroženih sil (FAR) ni ustavilo, da za dejanje ne bi okrivile Tutsijev. Tako se je začelo krvavo maščevanje nad njimi in zmernimi Hutujci.

Pokol je bil izveden izjemno organizirano. Pripadniki milic so dobili kar sezname "nasprotnikov", ki so jih nato pobili z njihovimi družinami vred. Priskrbeli so jim tudi orožje. Zlovešče "delo" jim je še olajšalo dejstvo, da so imeli ljudje na osebnih izkaznicah navedeno, kateri etnični skupini pripadajo. Marsikje so pred vasi postavili barikade, da žrtve ne bi mogle pobegniti, potem pa so se jih lotili – večinoma z mačetami – pred temi dogodki naj bi jih iz Kitajske uvozili skoraj milijon.

H grozljivim razsežnostim pokola pa je prispeval način, kako je bila ustrojena takratna ruandska družba. Pritisk na pripadnike Hutujcev, da morijo "nasprotnike", je bil tako velik, da so številni možje pokončali svoje soproge iz vrst Tutsijev, njihove družine in celo otroke. Ob vsem tem pa je iz zvočnikov bobnela ekstremistična propaganda, da "se je treba znebiti ščurkov", ko je bil ubit kakšen vidnejši predstavnik Tutsijev, je bilo to javno povedano.

Pokol je še danes za marsikoga nepredstavljiv – ubijalo se je namreč na najbolj grozljive načine, tudi z rezanjem delov teles, predvsem spolovil in dojk. Napol razkosane, a še vedno žive ljudi so pustili na prostem in čakali, da so v mukah umrli.

Varnih krajev ni bilo – morili so v bolnišnicah, cerkvah, nekaj žensk, ki niso bile ubite, so odpeljali v spolno suženjstvo. To so bili dnevi, ko ni bilo mogoče zaupati nikomur – morili so namreč celo duhovniki. Redki preživeli so pozneje povedali, kako so se zatekli v cerkve – a tudi tam našli grozo. "Okoli mene je bilo toliko trupel, da nisi mogel nikjer stati," se glasi eno od pričevanj.

Morilska sla je bila tako velika, da so ubijali s trikrat večjo hitrostjo kot nacisti, ki so si za to omislili plinske celice. Za pokol politične elite Tutsijev so na primer potrebovali le 12 ur. Po 100 dneh je večinoma pod ostrimi rezili umrlo okoli 800.000 ljudi.

Generacije, ki se genocida v Ruandi ne spomnijo iz časopisnih zapisov in televizijskih zaslonov, se bodo danes zagotovo najprej vprašale – kaj je pri vsem skupaj počela mednarodna skupnost. Odgovor je zapleten. Nekje med "nič" in "prilivanjem olja na ogenj". Kolonialna oblast je bila namreč tista, ki je večinoma kuhala sovraštvo med skupinama in dopuščala razraščanje razkola na podlagi stereotipov, ki so bili absurdni do te mere, da so skupini delili po zunanjih značilnostih – tako naj bi bili Hutuji nižji, temnejši, s širšimi nosovi, Tutsiji pa višji, vitkejši. Pod črto so nekako "zaključili", da so Tutsiji bolj "razvita skupina", in jim tudi namenjali temu prepričanju primerno vlogo. Ko je kolonialna oblast odšla, se država s temi težavami ni znala spoprijeti, zunanje pomoči pa ni bilo.

V času genocida so imeli svoje pripadnike v Ruandi tako Združeni narodi kot Belgija, vendar sicer zelo šibka enota ZN ni nikoli dobila dovoljenja, da ustavi pokol. Pri čemer so Združeni narodi vedeli, kaj se pripravlja. Kanadski general Romeo Dalliare, ki je bil na čelu misije ZN, je opazoval dogajanje in sumil, kaj se pripravlja. Že nekaj mesecev pred dokončnim izbruhom nasilja je namreč prejemal poročila o tem, da se kopiči orožje, mori otroke in posiljuje ženske. V New York je poslal opozorilo in prosil za pomoč. Njegove sile namreč tam niso smele uporabljati orožja niti v primeru, ko bi preprečili umor. A je takratni generalni sekretar ZN Butros Butros Gali poziv preslišal.

Nekaj pripadnikov – z Dalliarom vred – se je odločilo upreti ukazom in ostati. Tega, da ni mogel posredovati in zaščititi ljudi, ni nikoli prebolel. "25 let pozneje je moja duša še vedno v Ruandi," je ob letošnji obletnici povedal v pogovoru z Michaelom Enrightom. Na izgovore ZN, zakaj niso ukrepali, danes pravi, da so vsi po vrsti "navadno sranje".

Pokol se je končal 4. julija 1994, ko je dobro organizirana RPF s podporo ugandske vojske vkorakala v prestolnico Kigali. Dva milijona Hutujcev – tako civilistov kot tistih, ki so bili vpleteni v pokol, je pobegnilo iz države – v strahu pred povračilnimi ukrepi.

Številne človekoljubne organizacije trdijo, da so se povračilni ukrepi dejansko zgodili, borci RPF naj bi pobili na tisoče ljudi, ko so se povzpeli na oblast.

Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je zaradi genocida obsodilo več deset odgovornih, pred domačimi sodišči so sodili okoli dvema milijonoma navadnih državljanov. Brez sojenja naj bi v zaporih umrlo na tisoče ljudi.

Uradno se danes državljani Ruande ne delijo več na Tutsije in Hutujce, ampak naj bi bila njihova identiteta "ruandska". Tako na papirju. V praksi ljudje drug drugega še naprej pogosto presojajo na podlagi oblike nosu, ki naj bi marsikaj povedala o njegovem izvoru.

Razkol v družbi ostaja, obe strani ostajata sumničavi druga do druge. Še vedno ostaja vprašanje, kdo bi se moral komu za kaj opravičiti, kdo bi moral komu kaj odpustiti, predvsem pa – ali je tistim, ki so kogar koli zatirali ali morili, res žal.

Državo danes, kot rečeno, vodi Paul Kagame, ki je vzniknil iz uporniškega gibanja. Medtem ko si je nabral precej pohval za nekatere ekonomske ukrepe, poskuse, da bi Ruando spremenil v tehnološko središče in poskuse, da jo odpre svetu, kar med drugim počne tako, da je precej aktiven na Twitterju, kritike skrbijo "nepojasnjene smrti" njegovih nasprotnikov.

Potem pa so tukaj še mladi, ki so odrasli v obdobju indoktrinacije v izobraževalnih taborih, kjer so jih učili, da ni pomembna etnična pripadnost, ampak dejstvo, da so državljani Ruande. Ti pa danes želijo več svobode, več demokracije, kot jo zagotavlja Kagame. Zanjo tudi že protestirajo in ni malo tistih, ki jih skrbi, da bi nezadovoljstvo dobilo etnično noto.