Busheva Bela hiša postaja vse bolj podobna Clintonovi, vsaj glede odnosa do novinarskih in drugih pozivov, naj položijo karte na mizo in povedo, kar vedo o stečaju in stikih visokih predstavnikov administracije z vodilnimi Enrona. Tako kot so Clintonovi na začetku vsako afero imenovali ribarjenje v kalnem, tako tudi Bushevi zavračajo objaviti vse, kar vedo ali so vedeli, preden je šel Enron v stečaj. Tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer za zdaj sicer še uspešno odbija napade, vendar vse kaže, da bo razplet Enronove afere dolgotrajen proces, med katerim lahko pride na dan marsikaj.
Zdaj je tudi že State Department priznal, da je državni sekretar Colin Powell 6. aprila z indijskim zunanjim ministrom govoril o projektu elektrarne v Indiji, ki je v večinski lasti Enrona, ta pa od vladnega monopola ne more izterjati 64 milijonov dolarjev dolga za dobavo elektrike. Podobno naj bi lobiral tudi podpredsednik Dick Cheney. Zdaj več ni nobena skrivnost, da je predsednik Enrona Kenneth Lay skušal pri administraciji dobiti pomoč za rešitev pred stečajem, vendar naj bi od ministra za trgovino Dona Evansa in finančnega ministra Paula O'Neilla dobil košarico in to kljub temu, da je Enron republikanski stranki pomagal z milijoni dolarjev, samo Bushu pa naj bi dal neposredno več kot pol milijona.
Z vidika javnosti bi bilo za Busha pohvalno, da ni poplačal denarnih prispevkov z uslugo. Vendar se ob tem zastavlja vprašanje, ali je skupaj z drugimi člani administracije vedel za težave podjetja v času, ko so Enronovi delavci izgubljali pokojninske sklade, vodilni pa so jih zavajali s trditvami o uspešni prhodnosti podjetja in jim prepovedali prodajati delnice, medtem ko so jih sami po tekočem traku.
