Za dosego dogovora s Turčijo o vprašanju uporabe njenega ozemlja za namestitev ameriških vojakov, ki bi sodelovali v napadu na Irak, ni več veliko časa, so ocenili v Beli hiši. Tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer je ob tem dodal, da je Turčija strateški partner ZDA in da je Nato že sprejel ukrepe za logistično podporo Turčiji v primerui morebitnega napada na Irak.
Turški parlament prelaga odločitev
Turški parlament je pred tem danes ponovno preložil glasovanje o namestitvi ameriških sil v Turčiji, dokler Ankara in Washington ne bosta dosegla dogovora o ameriški finančni pomoči Turčiji kot odškodnini v primeru vojne v Iraku. Vodja vladajoče turške Stranke pravice in razvoja (AKP) Recep Tayyip Erdogan pa je povedal, da novega glasovanja na to temo v turškem parlamentu ta in prihodnji teden še ne bo.
ZDA želijo v Turčiji namestiti več deset tisoč vojakov, ki bi odprli severno fronto v primeru vojne v Iraku. Turčija naj bi po navedbah diplomatov v zameno - kot odškodnino - zahtevala do 20 milijard dolarjev dolgoročnih posojil in 10 milijard dolarjev donacij.
Nato dal zeleno luč za varovanje Turčije
Odbor za obrambno načrtovanje zveze Nato se je strinjal s preventivno namestitvijo radarskih letal awacs v Turčiji, in sicer za izključno obrambne namene, kot sta nadzor in obveščanje na turškem ozemlju, z namestitvijo protijedrske obrambe v tej edini zaveznici, ki meji neposredno na Irak, sistema protiraketne obrambe patriot, ter tudi namestitvijo enot za boj proti kemičnemu in biološkemu orožju. Natačno kdaj se bo začela izvedba teh ukrepov, pa še ni znano.
Zavezniške ukrepe za zaščito Turčije v primeru vojne v Iraku so pred več kot mesecem dni zahtevale ZDA, vendar članice zveze Nato soglasja niso uspele doseči, ker so Francija, Nemčija in Belgija, ki želijo mirno rešitev krize, njihovo odobritev videle kot zeleno luč za vojaško posredovanje ZDA v Iraku.
Trojica je na zahtevo ZDA pred desetimi dnevi vložila veto, Turčija pa je takoj nato zahtevala nujna posvetovanja zaveznic skladno z ustanovno pogodbo zveze Nato in sprožena je bila ena najhujših kriz v zgodovini zavezništva.
Pot iz nje so države članice našle šele, ko se je na predlog generalnega sekretarja zavezništva Georgea Robertsona iskanje rešitve iz Severnoatlantskega sveta, kjer sedijo veleposlaniki vseh 19 članic, preselilo v odbor za vojaško načrtovanje. Francija v njem ne sodeluje, saj se je leta 1966 odločila za izstop iz vojaške strukture zavezništva.
Belgija in Nemčija sta pomisleke opustile šele ob jasni zavezi, da se vse odločitve nanašajo le na obrambo Turčije in niso vnaprejšnja napoved kakršnegakoli vojaškega ukrepanja zveze Nato ali kakšne druge zavezniške odločitve, prav tako tudi ne odločitve ZN. Osemnajsterica tudi izrekla vso podporo ZN pri iskanju mirne rešitve iraške krize.
