Mouhanad Khorchide, sociolog, islamski teolog in univerzitetni profesor na nemški univerzi Münster, velja za enega največjih poznavalcev islama v Evropi, v svojem delu se posveča tudi preučevanju poučevanja islama v Evropi in verski tradiciji druge generacije potomcev priseljencev islamskih korenin.
Številne težave islamskih priseljencev pozna iz lastnih izkušenj. Njegovi stari starši so iz Palestine pobegnili v Libanon, njegovi starši so zavetje našli v Saudski Arabiji, kjer pa Khorchide ni smel v šolo, ker so bili priseljenci. Namesto tega se je učil nemščino, saj so se starši želeli preseliti tja. A kot družina brez državljanstva, jim tja niso pustili, zato so končali v Avstriji. Namesto, da bi se izgubil v novi državi, se je Khorchide lotil šolanja, med študijem pa je nekaj let še vsako leto redno potoval v Bejrut, kjer je študiral islamsko teologijo.
V intervjuju za nemški Fokus se je razgovoril o svojih pogledih na islamski ekstremizem v Evropi in o ustreznosti odzivov Evrope na naraščajočo grožnjo.
V prvi vrsti se Khorchide ne strinja s stavkom, ki smo ga te dni slišali velikokrat – da teroristični napadi v Franciji nimajo prav nobene zveze z islamom. "To enostavno ne drži. Dejstvo je namreč, da se ekstremisti sklicujejo zgolj na eno knjigo – Koran. Tudi znotraj islamske teologije obstaja širok spekter pozicij – od miroljubnih, ljudem prijaznih, do nasilnih. Pravo vprašanje je torej, zakaj se del ljudi opira na humane aspekte 1400 let stare religije, del pa na najbolj krute. Vprašanje je tudi, kako bi okrepili moč humanih idej islama," pravi in poudarja, da je pozicija, da islam z napadi nima ničesar opraviti, škodljiva, saj ustavlja nujnost kritične preučitve delov islamske tradicije, ki je že zdavnaj zastarela. "S tem se bo islamska teologija morala spoprijeti," pravi.
Na vprašanje, odkod privlačnost brutalnih idej islama, pravi, da za to obstajajo psihološki, družbeni, socialni in politični razlogi, še posebej pri mladih Evropejcih. "Če ne končajo šole, ne najdejo dela, jih družba zavrže, sami pa ne vidijo upanja na izhod iz tega položaja. In potem se pojavi ideologija, ki pravi, da ni treba, da so "zgube". Sporočilo je jasno in enostavno – samo vera je dovolj, da si zmagovalec, ker bo Bog vse druge poslal v pekel," razlaga. Pravi, da opaža, da najbolj krute teze islama širijo predvsem v salafističnih mošejah po Evropi.
"Težava seveda ni le v teologiji. Naloga celotne družbe je, da te ljudi ujame preden to storijo skrajneži – skozi izobraževanje, razmere na trgu dela … Pomembna je tudi politična dimenzija. Če natančno poslušate argumente tistih, ki mlade rekrutirajo v ekstremizem, je sporočilo naslednje – Zahod ne izvaža demokracije, ampak orožje in vojno. Kot primer nato naštejejo vlogo ZDA na Bližnjem vzhodu, pa da je napad ZDA na Irak temeljil na laži … S tem opravičijo svoje nasilje nad ameriškimi in evropskimi institucijami," pravi.
A zakaj bi neka religija sploh izkoriščala takšne situacije ali argumente za radikalizacijo ljudi, namesto, da bi jim zgolj pokazala drugo perspektivo? "Nima smisla lagati. V Koranu so odstavki, ki se jih zlorablja. Islamski teologi bi se morali sporazumeti o temeljnem vprašanju – kako so soočamo z odstavki, ki v Koranu govorijo o nasilju. Treba jih je namreč postaviti v zgodovinski kontekst – gre za zapise iz sedmega stoletja, ki komentirajo oborožene spopade," razlaga.
"Prerok Mohamed in njegovi privrženci so bili v Meki med leti 610 in 622 preganjani in mučeni. Tamkajšnjim ljudem na primer ni bilo všeč sporočilo, da je treba odpraviti suženjstvo. Po drugi stani pa je Bog, da bi preprečili državljansko vojno, preroku in privržencem prepovedal, da se branijo. To jim je bilo dovoljeno šele z odhodom v Medino. Ker se jim je, kot pravi Koran, godila krivica. Gre pa za obrambo po napadu, ne za legitimiranje nasilja, še posebej ne zaradi vere. V Koranu ni nobenega brezčasnega gesla v smislu "ubijajte ljudi, ki niso muslimani". Ta zgodovinska raziskava je že bila narejena, vendar moramo biti veliko glasnejši v komuniciranju teh sporočil in zmanjšati moč tistih, ki propagirajo dobesedno razlago Korana. Prav tako mora islamska teologija nujno ponovno ovrednotiti odnos muslimanov do nemuslimanov skozi teološki vidik. V mojih očeh je problematično še naprej predvidevati, da bo Bog po smrti nad nemuslimani izvajal večno nasilje. Gre za misel, ki jo ekstremisti s pridom izkoriščajo, pa je v velikem nasprotju s pravičnim Bogom," pravi.
Vprašanje pa seveda je, kako med muslimani vzpodbuditi debati, in kako pravzaprav na primeren način širiti pozitivna sporočila, saj gre za vero, ki ni organizirana kot denimo katoliška cerkev, ki ima jasno strukturo. "Razprava se bo morala začeti od spodaj. Ljudje morajo biti dovolj zreli, da so sami odgovorni za svojo vero in razlikujejo med pozitivnimi in sovražnimi sporočili. Na srečo v nekaterih državah, na primer v Nemčiji, na fakultetah obstaja islamska teologija. Tisti, ki jo poslušajo, so multiplikatorji sporočil, bodoči učitelji islama. Če v sebi nosijo sliko odprtega islama in Koran postavljajo v pravi zgodovinski kontekst, imamo možnost, da se bo v Evropi pokazal drugačen obraz islama," meni.
Čeprav Khorchide priznava, da dogodki, kot je napad v Parizu, zaostrujejo tudi razmere za evropske muslimane, pa meni, da bi morali to izkoristiti kot priložnost: "V Franciji smo videli, kako so ljudje stopili skupaj. Ekstremizem ovira tako nemuslimane kot muslimane. To me navdaja z optimizmom, da bo nastal humanistični islam. Zmerni muslimani morajo stopiti iz sence in se spopasti z deli Korana, iz katerih se napaja sovraštvo. Govoriti, da to ni povezano z nami, ne deluje več. Z izzivom se je treba spopasti!"
