Lastna roka ubila več ameriških vojakov kot pa sovražnik

Lani je več aktivnih ameriških vojakov umrlo, ker so si sodili sami, kot pa jih je umrlo na bojišču. Samomor je lani storilo 177 ameriških vojakov, 176 pa jih je bilo ubitih na bojiščih po svetu. Podobni podatki veljajo za vse veje ameriške vojske, ki vključujejo tudi rezerviste. Lani si je življenje vzelo 349 pripadnikov vojske, 295 pa jih je umrlo na vojnih območjih.

Še hujša pa je statistika med vojnimi veterani. Lani je samomor storilo kar 6.500 nekdanjih ameriških vojakov, kar pomeni, da vsakih 80 minut samomor stori en veteran ameriške vojske.

Med slednjimi je bil tudi 23-letni William Busbee, ki se je ubil le dva meseca po tem, ko se je poslovil od aktivnega služenja v vojski. "Mama, ne gre dol z rok," je govoril svoji materi. "O čem pa govoriš," ga je spraševala. "Kri. Noče z rok," je po pripovedovanju njegove matere odgovarjal, ko se je vrnil s služenja v Afganistanu.

Ponoči 20. marca lani se je zaprl v avto in se vpričo matere, sester in policistov ustrelil v glavo. Njegova zgodba, ki jo je britanskemu časopisu Guardian zaupala mati, izraža ključne vidike epidemije, ki – kot kaže – razsaja v ameriški vojski. Busbee pooseblja obup, ki ga čuti vse več aktivnih in upokojenih vojakov.

Prav Busbee pa je pred leti, ko je bil star 17 let, predstavljal ideal ameriškega vojaka. Od šestega leta starosti je imel le eno ambicijo – da se prijavi v ameriško vojsko, kar je storil pri 17 letih. "Ni bil vsakdanji najstnik in ni odhajal na zabave. Želel si je postati nekdo. Njegove misli so bile usmerjene v to, kar je želel početi, in vojsko je ljubil. Nisem mogla biti bolj ponosna nanj," je dejala Libby Busbee.

Najhujše so bile noči

Potem ko so ga sprejeli v svoje vrste, je odšel na tri ločene enoletne misije v Afganistanu. To je bila izpolnitev njegovih sanj, vendar pa je bila cena zelo visoka. Večkrat je bil napaden, v enem izmed napadov pa je dobil hud udarec v glavo, zaradi katerega je utrpel poškodbo možganov. V telesu je imel tudi polno granatnih šrapnelov, zato je vsakokrat, ko so na letališču opravljali pregled z detektorjem kovin, piskalo, pojasnjuje njegova mati.

Dodaja, da so bile najhujše noči. Priznal ji je, da ima nočne more, hkrati pa se je zelo bal teme. Ker se je bolje počutil v utesnjenem prostoru, je na koncu spal v omari, saj je tako imel občutek, da je na misiji. "Mislim, da se je tako bolje počutil," pravi njegova Libby.

"Če bi vedela, kaj sem storil tam, bi me sovražila," je William pripovedoval svoji materi. "Nikoli te ne bom sovražila. Ti si ista oseba, kot si vedno bil," je odgovorila. "Ne, mati. Sin, ki si ga ljubila, je umrl tam," pa ji je odvrnil William.

Ko se podrejo vrednote

Upokojeni mornariški psihiater William Nash, ki je vodil program za nadzor stresa v mornarici, pa pravi, da je skušal razviti koncept moralne poškodbe, s katerim je pomagal razumeti sedanji val samouničevanja. Pojasnjuje, da se to zgodi, ko človek poškoduje svoje globoko prepričanje o tem, kaj je prav in kaj narobe. "To se lahko zgodi, ko nekaj storiš ali pa ti nečesa ne uspe storiti ali pa ko se ti kaj zgodi. Kakor koli, v vseh primerih gre za zlom moralne varnosti," razlaga Nash.

Pravi še, da je za vojake zelo huda tudi izguba kolegov. Takrat čutijo sramoto in nemoč. "Vedno znova sem od marincev poslušal, da je bil najbolj pogost vir duševnega trpljenja nemoč zaščititi svojega brata. Pomembnost tega je neizmerljiva. Lahko jo primerjamo z občutki, ki jih imajo starši ob izgubi otroka," pojasni Nash.

Močno na vojake vpliva tudi to, da njihovi kolegi umrejo zaradi prijateljskega ognja ali pa ko se po vojaški akciji zavedo, da so v njej umrli tudi civilisti, še posebej ženske in otroci. Po Nashevih besedah pa je zelo hud udarec za vojake tudi, ko jih vojska odpusti.

Prav slednje se je po tretji misiji v Afganistanu zgodilo Busbeeju. Leta 2011 se je po vrnitvi v oporišče Fort Carson v Koloradu skušal ustreliti, vendar mu to ni uspelo. V vojski je takrat dobil ultimat – ali se boš izpisal sam ali pa ga bodo odpustili. Ob tem so mu predpisali tudi močna psihotropna zdravila, zaradi katerih se mu je po prepričanju njegove matere stanje le še poslabšalo.

Januarja lani se je vrnil domov in materi dejal: "Zdaj nisem več nič. Vojska me je odvrgla stran." Prav njegovo trpljenje tako znotraj vojske kot tudi po tem, ko jo je zapustil, kaže najbolj alarmanten faktor v današnji samomorilski krizi: vse večjo povezavo med večkratnimi misijami in samouničenjem.

Pentagon s posebnim programom

V zadnjih štirih letih je Pentagon z ministrstvom za veterane investiral veliko sredstev v boj proti samomorom. Ministrstvo je oblikovalo program za preprečevanje samomorov. Cilj programa je, da vojake prepričajo, naj se znebijo predsodkov in si, ko to potrebujejo, poiščejo ustrezno pomoč. Hkrati vojake tudi učijo, da v svojih vrstah prepoznajo znake stiske.

Libby Busbee pa meni, da je vojska, ki jo je njen sin tako močno ljubil, pustila na cedilu. Sama meni, da so ga le hranili z zdravili in ga ob tem prikrajšali za pozornost in nego, ki jo je potreboval. Pred smrtjo je materi celo dejal, da si ne želi pogreba z vojaškimi častmi, temveč da si želi biti upepeljen. Želel je, da bi pepel posuli po morju. "Ne želim biti pokopan v uniformi. Zakaj bi si želel to, ko pa so me oni vrgli ven, ko sem bil še živ," je dejal.