Hitler brez potnega lista

Ko so nemške oblasti 25. februarja 1932 Avstrijcu podelile nemško državljanstvo, je uradniku, ki mu je ob tej priložnosti čestital, Adolf Hitler zabrusil: "Meni ni treba čestitati. Čestitajte Nemčiji!"

75 let po tem dogodku si lokalna političarka nemških socialdemokratov prizadeva, da bi dežela Spodnja Saška kot pravna naslednica zoper Hitlerja uvedla postopek odvzema državljanstva. "Gre za simbolično dejanje," pravi Isolde Saalmann. Že nekaj let jo namreč preganja misel na zgodovinsko povezavo med njenim domačim mestom Braunschweigom in enim največjih zločincev v človeški zgodovini.

Od napuha se je skoraj razpočil

Zgodovinska dejstva o postopku Hitlerjeve 'germanizacije' spominjajo na tragikomedijo. Ambiciozni politik si je dalj časa prizadeval, da bi postal Nemec, kar je bil pogoj za zasedbo državnih služb. Leta 1930 mu je do državljanstva skušal pomagati nek strankarski kolega, ki mu je ponujal službo komisarja žandarmerije, saj bi Hitler ob tem hkrati dobil tudi nemško državljanstvo. Vendar se vodja nacistične stranke ni ogrel za službo vaškega šerifa. Čez nekaj časa pa je spremenil taktiko: namesto, da bi vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo, je v svojem nemško-nacionalnem napuhu od uradnikov zahteval, da mu državljanstvo kar podelijo, saj naj bi si ga zaslužil.

Dobil državljanstvo in šel na dopust

Šele njegovi strankarski prijatelji v Braunschweigu so bili uspešni. V prvem naletu jim je spodletelo, da bi ga podtaknili v službo visokošolskega profesorja na Inštitutu izobraževalnih znanosti. Hitler je namreč državljanstvo nujno potreboval, da je lahko vložil kandidaturo za predsednika države. V drugem poskusu je uspel, ko je postal kandidat za svetovalca vlade pri deželnem uradu za kulturo in meroslovje, čeprav ni imel potrebnega strokovnega znanja.

Državljanstvo je dobil, službe pa ni nikoli nastopil, saj je že prvi dan izkoristil možnost daljšega dopusta. Novopečeni državljan je državljanstvo izkoristil za nadaljevanje svoje politične kariere v Nemčiji.

Nima drugega državljanstva

Okoliščine, v katerih je Hitler dobil državljanstvo so resda sumljive, vendar ovira pri postopku za odvzem državljanstva utegne biti sedanja nemška zakonodaja. Ustava namreč prepoveduje odvzem državljanstva, če bi oseba ostala brez kakršnegakoli državljanstva. Hitler je namreč že 1925 odklonil avstrijsko državljanstvo. Če bi bile nekdanje nemške oblasti dosledne, bi ga morale izgnati iz države, ko je leta 1923 sodeloval pri državnem udaru in je bil zato v preiskovalnem zaporu. Vendar ga je iz škripcev izvlekel sodnik, ki je v svoji nacionalni zanesenosti menil, da "za moža, ki razmišlja in občuti tako nemško kot Hitler", ni mogoče uporabiti predpisa o ogrožanju ustave. Tako je prihodnji diktator ostal v državi.

Kdor je mrtev, je mrtev

Druga težava je, da je Hitler že nekaj desetletij mrtev, pravniki pa dvomijo, ali je pokojniku sploh mogoče odvzeti državljanstvo. "Kdor je mrtev, je mrtev," pravijo na spodnjesaškem pravosodnem ministrstvu. "Takemu ni kaj več odvzeti." Res pa je, da so Hitlerju mestni možje leta 1946 posmrtno odvzeli odlikovanje častnega meščana. Nemec pa je vseeno ostal.

Tačas se spodnjesaška zakonodajna služba ubada z vprašanjem, kako bi odgovorila na vprašanje poslanke. Preden bodo uradniki našli primerno pravno formulacijo, bo trajalo kar nekaj tednov. Medtem pa Isolde Saalmann na očitke, češ da skuša s 'führerjem' vplivati na volilno kampanjo odgovarja, da ne namerava več kandidirati in da je odvzem državljanstva Hitlerju njena poslednja politična pobuda.