'Glasovati za Clegga je zmenek na slepo'

Napočil je veliki dan za Veliko Britanijo. Volivci namreč na voliščih odločajo o svoji usodi za nadaljnjih nekaj let, še bolj pa o usodi treh glavnih strank, ki v zadnjem času bolj malo spijo. Možni so namreč praktično vsi scenariji in kakšen bo dejanski izid tokratnih parlamentarnih volitev, je skorajda nemogoče napovedati.

Sprva je kazalo, da konservativci mirno plujejo do zmage, a je sčasoma njihova več kot očitna prednost skopnela. Postalo je tudi jasno, da se zna prvič po letu 1974 zgoditi, da nobena stranka ne bo zbrala več kot polovico oziroma najmanj 326 poslancev v spodnjem domu parlamenta. V tem primeru tako imenovanega 'obešenega' oziroma 'visečega' parlamenta se bo začelo obdobje besnega kalkuliranja in pogajanj za sestavo koalicije.

To pa pomeni, da političnega zemljevida v Veliki Britaniji ne bodo krojili samo konservativci ali laburisti, ampak tudi tretji igralec, presenečenje tokratne predvolilne kampanje – liberalni demokrati z Nickom Cleggom na čelu.

Brownov spodrsljaj in slabi obeti

Vodja laburistov in dosedanji britanski premier Gordon Brown v predvolilnem maratonu ni uspel prepričati državljanov. Britanski politični komentatorji zanj nimajo pozitivnih besed. Komentator BBC-ja je tako zapisal, da je Brown po malce bolj pogumnem začetku pristal pri prepričevanju volivcev, da so konservativci slabša izbira od laburistov. Konservativci tako računajo bolj kot na kaj drugega na to, da bodo neodločeni volivci na volilnem lističu raje obkrožili laburiste kot pa liberalne demokrate.

Po drugi strani pa ne gre spregledati dejstva, da imajo laburisti svoje volivce, ki jim stojijo zvesto ob strani. Temu v prid govorijo javnomnenjske ankete, ki jim podpore niso drastično znižale niti po incidentu z "zadrto žensko“.

Brown je namreč po enem od intervjujev, v katerem ga je 65-letna volivka Gillian Duffy kritizirala zaradi njegovih potez na področju gospodarstva in priseljevanja, upokojenko označil za "zadrto“. Ni pa vedel, da ima na sebi še vedno mikrofon televizijske postaje Sky News. Ko se je tako poslavljal od nje, je dejal: "Zelo me veseli, da sem vas spoznal,“ nato pa je v avtomobilu, ko okrog ni bilo več kamer, nadaljeval bolj ogorčeno: "To je bila katastrofa, te ženske mi ne bi smeli pripeljati. Čigava ideja je bila to? Saj ne more biti res …“ Ko so ga vprašali, kaj je bilo narobe, je odgovoril: "Vse! To je neka zadrta ženska, ki je dejala, da je bila nekoč volivka laburistov. Ne vem, zakaj so mi jo pripeljali ...“

Če bo stranka izgubila, bo Brown najverjetneje odstopil s položaja vodje laburistov.

Cameron noče razmišljati o koaliciji

Ankete so medtem bolj naklonjene vodji konservativcev Davidu Cameronu. Napovedujejo mu celo največ glasov. Cameron o morebitni koaliciji zato zaenkrat ne želi govoriti, še več, takšno možnost ostro zavrača. Vztraja namreč pri tem, da si prizadeva za "čisto zmago“, ki mu bo omogočila, da bo zavihal rokave in začel delati na obljubljenih spremembah. Kampanjo je vzel zares, po pisanju britanskih časnikov je delal trdo, zagreto in prizadevno od začetka do konca. Ali je to dovolj, bodo pokazali rezultati volitev. Zaenkrat kaže, da bo dobil okrog 34 odstotkov, kar je manj, kot so mu napovedovali pred mesecem dni.

Clegga med zvezde izstrelila televizija

Nesporna zgodba o uspehu in prava zvezda tokratne kampanje pa je (bil) vodja liberalnih demokratov Nick Clegg, prvak stranke, ki že 90 let ni dosegla 20 odstotkov glasov.

Clegg je politik z zelo zanimivo zgodovino. Njegova mama, po rodu Nizozemka, se je rodila v Indoneziji in bila zaprta v japonskem taborišču za internirance, preden se je pri 12 letih preselila v Veliko Britanijo. Oče, premožen bankir, pa ima ruske aristokratske korenine. Poročen je s Španko Miriam, sicer odvetnico za gospodarsko pravo. Skupaj imata tri otroke, Antonia, Alberta in Miguela, ki jih vzgajata dvojezično.

Kot piše BBC-jev komentator, je bil pred začetkom kampanje edini novinar na enem od Cleggovih govorov, zdaj pa je tam na desetine reporterjev in fotografov, ki se drenjajo, da bi ga bolje videli in slišali.

Clegg je politik, ki so ga v nebo izstrelili televizijski nastopi in mnogi so ga in ga še vedno primerjajo z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Kot piše Guardian, Cleggu ljudje verjamejo, in prav to je tisto, kar spominja na Obamo. Ena od javnomnenjskih raziskav je pokazala, da mu verjamejo celo bolj kot Cameronu. Poleg tega Clegg na svoje govore pritegne mlade volivce, ki doslej niso prisostvovali na političnih zborovanjih.

Edina težava je v tem, pišejo nekateri komentatorji, da volitve zanj prihajajo malce pozno. Pred tednom dni ali prej, bi, glede na raziskave, s svojo stranko dosegel tudi več kot 30 odstotkov, zdaj pa je navdušenje malce uplahnilo.

Mogoče tudi zaradi včerajšnjih pozivov konservativcev in laburistov, naj volivci ne glasujejo za liberalne demokrate, saj se s tem odločajo za "zmenek na slepo“. Pozivi so igrali na struno strahu pred 'obešenim parlamentom', saj več podpore za liberalne demokrate pomeni (še) manj možnosti za to, da bi bila vlada lahko oblikovana brez sestavljanja zavezništev in koalicij.

V vsakem primeru rekord

V vsakem primeru pa je izid negotov. Še toliko bolj zato, ker ankete vsem trem vodilnim strankam pripisujejo od 28 do 34 odstotkov glasov, s tem da konservativce uvrščajo v vodstvo. Da bi se zadeve še bolj zapletle, pa kažejo tudi, da bi si lahko glede na volilni sistem največje število poslancev lahko zagotovili laburisti, četudi bi bili po osvojenem odstotku glasov na drugem ali celo na tretjem mestu.

V Veliki Britaniji je namreč v veljavi večinski volilni sistem, zato ni nujno, da bo stranka, ki bo na nacionalni ravni dobila največ glasov, imela tudi največ poslancev v parlamentu. Poslanski sedež zasede tisti, ki v svojem volilnem okrožju dobi največ glasov, zato ni pomembno, ali je tam prejel 90, 50 ali le 20 odstotkov glasov, vsi ostali pa ostanejo praznih rok.

Ne glede na rezultat četrtkova noč prinaša rekorde. V primeru zmagoslavja torijcev bi bil Cameron najmlajši premier po 19. stoletju. Če liberalni demokrati zberejo več kot 20 odstotkov glasov, bi jim to prineslo najboljši rezultat zadnjih 90 let. Četrta zaporedna zmaga laburistov, četudi malo verjetna, pa bi prav tako bila brez primere.