FOTO: 'S plačo se ne moremo prebiti do konca meseca'

Podobno kot njihovi egiptovski vrstniki na trgu Tahrir v Kairu so tudi mladi Izraelci v središčih Tel Aviva, Jeruzalema, Hajfe in več drugih mestih postavili šotore. Več deset tisoč protestnikov nasprotuje močnemu zvišanju življenjskih stroškov v zadnjih nekaj letih, predvsem pa pozivajo k znižanju cen nepremičnin. Slogan protestnikov se po poročanju avstrijskega ORF glasi ''S plačo se ne moremo prebiti do konca meseca''.

Danes zvečer se je po navedbah izraelske policije, ki jih povzema Reuters, demonstracij in protestnih pohodov po vsej državi udeležilo 250.000 ljudi. Sobotnih demonstracij pred tednom dni se je udeležilo okoli 150.000 ljudi, kar je največ po umoru premierja Jicaka Rabina leta 1995.

Med protestniki so tako študenti kot tudi starši z otroškimi vozički, torej tista plast družbe, ki velja za gospodarstvo in socialno hrbtenico visokotehnološke države na Bližnjem vzhodu. Mnogi politiki so doslej prav to generacijo označevali kot hedonistično in nezainteresirano za politiko, poroča ORF.

Levičarsko gibanje je z enim zamahom v središče pozornosti vrnilo temeljna vprašanja, ki izraelsko državo pretresajo vse od njene ustanovitve. Po eni strani je to dilema med socialno državo in kapitalizmom a la Margaret Thacher, po drugi strani pa gre za razpravo o moči tajkunov, noro bogatih in mogočnih, praviloma tesno prepletenih z izraelsko politiko. Na novo je vzplamtelo tudi nasprotje med sekularnimi Izraelci in njihovimi ortodoksnimi rojaki, ki od države prejemajo večjo socialno pomoč, poleg tega pa so tudi oproščeni triletnega služenja vojaškega roka.

Vroča tema je po poročanju ORF tudi državno financiranje judovskih naselbin na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu. Protestniki trdijo, da prav tam obstaja oblika socialne države, ki jo želijo tudi za preostalo ozemlje judovske države. Benjamin Netanjahu, najbolj izraziti zagovornik konkurence in svobode trga v Izraelu, namreč ne vidi nobenega problema v tem, da država v judovskih naselbinah na okupiranih ozemljih izdatno subvencionira gradnjo stanovanj in plačilo stroškov za vrtce.

Ne nazadnje pa gibanje odpira tudi vprašanje razlike med generacijami: mnogi demonstrantom očitajo, da so razvajeni in da si želijo, da bi za njihov zapravljiv način življenja (po poročanju ORF ''žuriranje'' za vikend in bivanje v središču Tel Aviva namesto v naselbinah na obrobju) plačevala država.

Protestnemu gibanju pa ni uspelo nasloviti morda najbolj pereče zagate izraelske družbe, namreč neenakosti med Aškenazi, Judi iz ZDA in zahodne ter srednje Evrope na eni in med tistimi Judi, ki so v Izrael prispeli iz nekdanje Sovjetske zveze, arabskih držav in Afrike.

Večino protestnikov namreč tvorijo Aškenazi, medtem ko Sefardi (ki so bili po katoliškem zavzetju Španije izgnani, zatočišče pa so si našli v državah otomanskega imperija in severni Afriki) in Judi iz arabskih držav začudeni gledajo na protestnike. Prav ti dve skupini v Izraelu živečih Judov namreč v svoji stari-novi domovini povečini živita v najslabših razmerah, poroča ORF. Zaradi tega je uspeh protestov po mnenju analitikov odvisen od tega, ali bo demonstrantom uspelo nagovoriti tudi Sefarde.