FOTO in VIDEO: Z molkom so se poklonili več kot 1500 žrtvam v nesreči Titanika

Titanik je iz britanskega pristanišča Southampton na krstno plovbo proti New Yorku 10. aprila 1912 krenil poln ponosa. Šlo je za ladjo velikih razsežnosti – 269 metrov dolgo, 28 metrov široko in 53 metrov visoko. Njena izgradnja je stala deset milijonov dolarjev oziroma današnjih približno 213 milijonov dolarjev. Lastnica ladje, britanska družba White Star Line, je veliko vložila v razkošje. Veliko manj pozornosti je bilo namenjene ustreznemu sistemu za opozarjanje na ladji, saj je bil White Star Line prepričan, da se parnik praktično ne more potopiti.

Salon v prvem razredu je bil oblikovan kot sobana v palači v Versaillesu. Vozovnica za prvi razred je takrat stala 4400 dolarjev ali današnjih 124.000 dolarjev (93.500 evrov), za tretji razred pa današnjih 1300 dolarjev (980 evrov). Rešili so 60 odstotkov potnikov iz prvega razreda in le 25 odstotkov iz tretjega.

Ignorirali so poročila o ledenih gorah

Prvi dnevi plovbe so minevali bolj ali manj brez posebnosti kljub opozorilom, da se na območju Nove Fundlandije pojavljajo ledene gore. Približno 2220 potnikov, med katerimi so bili tudi Slovenci, je 14. aprila 1912, po še enem dnevu na odprtem morju, čakala jasna noč. Ob okoli 23.40 sta opazovalca na ladji pred seboj zagledala temen obris ledene gore. Poveljniški most je bil hitro na nogah, a je bilo prepozno, da bi preprečili trk. Titanik je ledeno goro podrsal z bokom, nekateri menijo, da bi se zgodba končala drugače, če bi se zaletel s premcem. Sprva je kazalo, da škoda ni velika, a voda je že začela vdirati v pet med seboj ločenih varnostnih prekatov in ga premagovala enega za drugim.

Kmalu je postalo jasno, da je Titanik resno poškodovan. Uslužbenci so potnike začeli buditi in jih pozivali, naj oblečejo varnostne jopiče. Približno uro po trku so začeli v vodo spuščati rešilne čolne in sprožili tudi klice na pomoč okoliškim ladjam.

Potnike tretjega razreda so zadrževali

V prvem in drugem razredu je bilo med potniki nekaj negodovanja, ko se je začela reševalna akcija, povsem drugače pa je bilo v tretjem razredu, kjer so potnike zadrževali za posebnimi vrati, dokler niso dobili navodil, da lahko izpustijo še njih. S potniki tretjega razreda so imeli tudi veliko težav pri jezikovnem sporazumevanju.

Reševalna akcija je pokazala številne pomanjkljivosti. Častniki, ki so potnikom pomagali pri vkrcavanju na čolne, so imeli nemalo težav, ki sta jih neorganiziranost in kaos še stopnjevala. Ena večjih napak je bila, da so čolne sprva spuščali v morje napol prazne, zaradi česar so rešili veliko manj življenj, kot bi jih lahko.

Direktor družbe Star Line Bruce Ismay je sicer pomagal napolniti nekaj čolnov, a se je izkazal za strahopetca, saj se je izmuznil na enega od rešilnih čolnov. Nasprotno je glavni oblikovalec ladje Thomas Andrews smrt počakal na ladji. Potem ko se je poslovil od svoje noseče žene, je s Titanikom za vedno odšel tudi eden najbogatejših mož na krovu John Jacob Astor. Smrt v objemu ledeno mrzle vode je počakal tudi kapitan ladje Edward John Smith. Za vedno je pod morskimi valovi Atlantika izginilo 1514 ljudi, se pa podatki o tem še danes razlikujejo.

Titanik se je potopil v manj kot treh urah

Po srečanju z ledeno goro se je do 2.10 Titanikov zadnji del dvignil iz vode v navpičen položaj. Luči na ladji so še svetile, pod palubo pa se je začel "ples" vsega, kar ni bilo pritrjenega. Potem ko se je ladijski trup prelomil na dva dela, je 15. aprila 1912 ob 2.20 Titanik dokončno potonil.

V ledenem morju je končalo več sto potnikov, ki so brezupno klicali na pomoč, a jih je večina kmalu omagala zaradi podhladitve. Prva od ladij, ki so prejele prošnjo Titanika na pomoč, je na prizorišče priplula britanska potniška ladja Carpathia. Ta je bila sicer na poti v jadransko pristanišče Reka. Veliko bližje Titaniku naj bi bila ameriška ladja SS Californian, a zaradi spleta okoliščin ni priskočila na pomoč. Carpathia je na kraj tragedije prispela okoli 4. ure, kar pa je bilo za večino potnikov v ledeno mrzli vodi prepozno. Iz vode so potegnili le 13 preživelih.

Titanik živi naprej

Nihče od okoli 700 preživelih potnikov s Titanika danes ne živi več. Zadnja preživela Milvina Dean je umrla 31. maja 2009, stara 97 let. Na morski globini 3800 metrov, kjer so našli razbitine Titanika, pa ostajajo številne skrivnosti, ki jih bo pod svoje okrilje vzel Unesco.

V luči stote obletnice nesreče je Titanik znova v središču pozornosti. Zasluga gre knjigam, glasbi in ne nazadnje filmski uspešnici režiserja Jamesa Camerona, ki je v teh dneh prišla na velika platna še v 3D-tehniki. Za med gredo tudi različni dokumenti z nesrečne ladje, vključno z zadnjim jedilnim listom.

Po svetu se ob obletnici vrstijo tudi različni dogodki. Po isti poti kot Titanik je tako pred dnevi iz Southamptona zaplula ladja Balmoral, ki se je v noči na 15. april ustavila na mestu, kjer je nesrečni parnik pred sto leti končal svojo pot. Na isti točki se je ustavila tudi ladja Azamara Journey, ki je krenila iz New Yorka. Kapitan slednje je simbolično razglasil trk in oddal slovesen klic na pomoč. Potniki so se nato žrtvam poklonili z dvema minutoma molka, v vodo pa so vrgli tudi žalne vence.

Spremljajte 24ur.com na Facebooku in Twitterju!