Kjer je dan dolg 20 ur, čudoviti, a brutalni naravi pa kljubuje le 250 ljudi

Njihova edinstvena lepota – nekateri celo trdijo, da fotografijam nikoli ne uspe popolnoma ujeti lepot, ki jih tukaj ponuja narava – privablja množice turistov. Od pohodnikov, ljubiteljev narave, ljubiteljev bogate mitologije, influencerjev družbenih omrežij, ki so vedno na lovu za osupljivimi posnetki in selfiji v najbolj nemogočih pozah na najbolj čudovitih stvaritvah narave in človeka, pa do filmskih ustvarjalcev. Naeroyfjord, 18 kilometrov dolg fjord, ki je ponekod širok le dobrih 500 metrov, naj bi med drugim služil kot navdih za Disneyjevo uspešnico Frozen.

Fjorde je precej enostavno doseči z ladjami za križarjenja, za katera sicer tukaj veljajo precej stroga pravila o količini emisij, ki jih lahko oddajajo, saj želijo pristojni čim bolj zaščititi tukajšnje okolje.

Mi smo se na norveške fjorde odpravili z eno najnovejših ladij, dve leti staro MSC-jevo Meraviglio. 315 metrov dolga, 65 metrov visoka, okoli 170.000 ton težka ladja, ki doseže hitrost do okoli 42km/h, lahko sprejme več kot 5.700 potnikov in članov posadke. Na krovu ladje, ki so jo gradili 26 mesecev in na koncu pobarvali s 300.000 litri barve, je več kot poskrbljeno za zabavo – na svoj račun pridejo navdušenci nad vrhunsko kulinariko, odličnimi slaščicami, nakupovanjem, bazeni, tudi športom, saj priložnosti za pretegovanje mišic ne manjka, ljubitelji virtualne hitrosti lahko uživajo na simulatorjih dirkalnih avtomobilov, tisti, ki želijo po žilah tudi na ladji pognati nekaj adrenalina, pa se lahko odpravijo na "himalajski most". Lahko pa enostavno poiščete udoben stol, si privoščite vrhunski sladoled izpod rok ekipe, nad katero bdi sam Jean-Philippe Maury, ali hladno pijačo in opazujete, kaj vse se pojavi na 480 m2 velikem LED zaslonu, ki služi kot strop nad promenado.

Proti fjordom smo odpluli iz nemškega Kiela in se naslednje jutro zbudili v danski prestolnici. Čeprav v svojo kabino tega ne slišite, ladja običajno oživi že okoli šestih zjutraj. Takrat se najbolj disciplinirani odpravijo na jutranjo vadbo, za katero mnogi izkoristijo kar tekaško stezo, ki je speljana po ladji, spet drugi poženejo katero od naprav za vadbo. Ljubitelji lenobnih juter pa poiščejo veliko skodelico kave in občudujejo razgled.

Do mesta smo se odpravili z avtobusi, ki so na nas čakali v pristanišču. Križarjenja so oblika dopusta, kjer imajo potniki le malo skrbi, edini urnik, ki se ga je zares treba držati, pa je tisti, na katerem piše, ob kateri uri bo ladja zapustila pristanišče. Zamudniki namreč ostanejo na kopnem. Za še dodatno dozo brezskrbnosti pa poskrbijo skupinska križarjenja. Tudi naš potep po fjordih je bil "skupinsko križarjenje". Neumorna vodička Zdenka iz agencije Svet križarjenj je tako poskrbela ne le za to, da smo izvedeli čim več zgodovinskih in drugih zanimivosti o krajih, ki smo jih obiskali, ampak tudi za to, da je bil naš ladijski časopis v slovenščini, prav tako jedilnik, informacije in pomoč pa so bile vedno na dosegu roke.

272 centimetrov visok, 199 kilogramov težak velikan in "prva dama mesta" z repom

København je prava zakladnica za ljubitelje zgodovine, ki bodo tukaj našli nešteto zgodovinskih stavb, muzejev, galerij … Pa tudi opominov na pomembne Dance v obliki kipov. Eden takšnih je pisatelj Hans Christian Andersen. Verjetnost, da ste kot otrok zaspali ob kateri od njegovih zgodb, je izjemno velika. V mestu najdete njegov kip, ki "gleda" Tivoli, znamenit zabaviščni park. Ampak z Andersenom je povezana še ena mestna znamenitost, zaščitni znak mesta, ob katerem svojo fotografijo želi skoraj vsak obiskovalec mesta.

Prva dama Københavna je stara več kot 100 let, namesto nog ima ribji rep, narejena je iz brona, visoka okoli 1,25 metra in težka 175 kilogramov. Mala morska deklica. Njeno izdelavo je kiparju Edvardu Eriksenu naročil sin ustanovitelja pivovarne Carlsberg, Carl Jacobsen, da bi se poklonil Andersenu in njegovi zgodbi o mali morski deklici.

A se stvari večinoma niso odvijale, kot bi se morale. Jacobsen je želel, da bi deklico izdelali po podobi balerine Ellen Price, ki pa je zavrnila golo poziranje. Kipu je "posodila" obraz, telo pa je kipar nato ustvaril po podobi svoje žene Eline. Nastal je nekakšen "umetniški hibrid", ki je danes eden najboj prepoznavnih podob mesta. Čeprav je kip na veliki obali relativno majhen, ste lahko brez skrbi – ne boste ga spregledali. Namreč – kjer je nepregledna množica s fotoaparati "oboroženih" turistov, tam je kipec.

Ta je sicer v dobrem stoletju obstoja doživel že marsikaj – morsko deklico so polili z barvo, ji odrezali roko, ki so jo nato celo vrnili, odrezali so ji glavo – ne le enkrat – in se je lotili z eksplozivom. Mala morska deklica tako počasi postaja tudi simbol "preživetja v vseh pogojih".

V Københavnu seveda obiskovalec ne bo zamudil niti ogleda znamenitega kanala Nyhavn, kaj šele vsega, kar je v mestu povezanega z dansko kraljevo družino ali pivovarno Carlsberg, marsikdo pa se bo postavil tudi ob bok kipa najvišjega človeka Roberta Wadlowa. Ta je že pri desetih v višino meril skoraj dva metra, na koncu pa je bil visok 272 centimetrov, tehtal pa je 199 kilogramov.

Danska je danes precej manjša, kot je bila v preteklosti, ko so pospešeno osvajali sosednja ozemlja. A to ni omajalo narodne zavesti. Tako boste na Danskem na navaden dan videli plapolati več zastav kot pri nas za katerega od državnih praznikov, ostala je tudi odločenost, da bodo imeli delujočo državo. Danes je Danska parlamentarna monarhija, znana po precejšnji gospodarski moči in urejenem socialnem varstvu, ki ga pokrivajo sicer precej visoki davki. Vendar pa ima Danska po drugi strani le 3,7-odstotno brezposelnost, ki jo želijo do leta 2025 oklestiti na le okoli odstotek, prav tako pa boste tukaj redko našli koga, ki meni, da je izogibanje plačilu davkov dobra ideja. Redoljubnost je ena od značilnosti, na katero so Danci precej ponosni.

Sneg, zavrnjeni snubec, troli, Vikingi in vas z 250 prebivalci, ki jo obišče 300.000 turistov

Po dnevu in noči plovbe po morju, ki je bilo z do tri metre visokimi valovi dovolj razburkano, da je bilo kljub ogromni teži velike Meraviglie mogoče čutiti zibanje ladje, smo dosegli fjorde. Podoba pristanišča na Geirangerfjordu se zlahka kosa s prizori z umetniškega dela kakšnega res dobrega umetnika. Medtem ko smo številni hiteli fotografirati podobo pred seboj, so mnogi razmišljali o nakupu zimske bunde. Namreč – kdor ni spakiral toplih oblačil, je bil v težavah. Medtem ko je bilo v Sloveniji okoli 30 stopinj Celzija, je bilo namreč tukaj le malo nad ničlo, nekoliko višji vrhovi, kamor smo bili namenjeni tudi mi, pa so bili zasneženi.

Okoli 15 kilometrov dolg Geirangerfjord velja za eno najlepših turističnih destinacij na planetu. Od leta 2005 je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Znan je po pravljični pokrajini, veličastnih slapovih in bujni vegetaciji.

V času sezone, ki traja nekje od začetka maja do sredine septembra, tukaj število turistov, ki pogosto prispejo z velikimi ladjami za križarjenja, močno preseže število domačinov. Vas Geiranger ima namreč okoli 250 prebivalcev, tukajšnje tretje največje norveško pristanišče za ladje za križarjenja pa na sezono sprejme od 140 do 180 takšnih ladij, ki na območje pripeljejo več kot 300.000 potnikov.

Geirangerfjord doseže globino vse do 260 metrov, gorski vrhovi, ki ga obdajajo, pa sežejo tudi do 1700 metrov nad gladino vode fjorda. Prvi turisti so z ladjo sem prišli na ogled že leta 1869, med stvarmi, ki jih običajno najbolj navdušijo, pa so slapovi. Eden takšnih slapov na območju je Snubec. Legenda pravi, da je za roko neuspešno prosil sedem sester, razočaran nad zavrnitvami pa je začel popivati, o čemer naj bi pričala tudi oblika, ki jo tvorijo kamni, po katerih se zliva voda – vse skupaj namreč spominja na steklenico. Blizu je zato seveda tudi slap Sedem sester, visok je okoli 450 metrov, voda pa prosto pada okoli 250 metrov v globino.

Kombinacija divje narave, ki je izklesala edinstveno pokrajino, in redke poseljenosti je kriva, da obiskovalci teh koncev pravijo, da vse skupaj pogosto spominja na nek "drugačen svet". Zato seveda ni presenetljivo, da ima tukaj mitologija še vedno posebno mesto – tudi kot sredstvo za privabljanje turistov. Najbrž najbolj znani predstavniki mitološkega sveta? Troli. Troli so norveška nadnaravna bitja, ki menda poseljujejo mračne gozdove, globoke fjorde, slapove in snežne vrhove. Pojavili naj bi se s koncem zadnje ledene dobe.

Živijo menda tudi do sto let, visoki pa so od nekaj centimetrov do nekaj sto metrov. Na plano naj bi prišli samo ponoči, dnevna svetloba naj bi bila namreč za njih usodna – spremenila bi jih v kamne. Sicer pa naj bi imeli sposobnost, da postanejo nevidni, da vidijo prihodnost in spremenijo obliko. Za njihovo zunanjo podobo naj bi bil značilen dolg nos, imeli naj bi kosmat rep in štiri prste na okončinah. Troli menda sovražijo strele, cerkvene zvonove in imajo težave s kozami – v eni znanih norveških pravljic tri koze premagajo trola, ki jih želi pojesti. Imeli naj bi tudi zapleten odnos z ljudmi – svoj stik z naravo naj bi izkoriščali za to, da jih prevarajo, ukradli naj bi tudi kakšnega otroka. A ker menda ne slovijo po visoki inteligenci, naj bi jih ljudje vseeno pogosto uspešno ukanili.

Danes so troli najbolje prodajan spominek na območju. Sledijo jim Vikingi – "ljudje, ki so prišli iz fjordov". Ti niso mitološka bitja, ampak zgodovinski veliki osvajalci. Osmo stoletje je Norveško postavilo pred težavo prenaseljenosti, kruti vremenski pogoji so pomenili težave pri zagotavljanju hrane, prav tako je bilo v poligamni družbi preveč moških, ki so se zato odpravili po svoje, s tem pa se je sprožilo zaporedje dogodkov, ki je vodilo v precej krvavo zgodovinsko obdobje. Poganski Vikingi sicer niso prihajali le z Norveške, ampak tudi Danske in Švedske. Gradili so ogromne ladje, na ozemljih, ki so jih osvojili, so si podredili prebivalce, veljali so za strah in trepet. Prav zato je zgodovina kasneje precej pozabila, da so bili to tudi zelo delovni, iznajdljivi ljudje, ki so za seboj pustili marsikaj pomembnega, ostal je večinoma sloves o nebrzdani krvoločnosti. Vikinško obdobje se je sicer končalo po okoli 300 letih.

Narava nad ljudi: pod kamnito gmoto izginila vas

Področje si lahko ogledate na več načinov. Z avtobusom, kar smo izbrali mi, kolesom, celo električnim avtomobilom. Cesta je strma in ozka, zato tukaj za volan avtobusa posedejo le primerno usposobljene domačine. Ob ovinkasti cesti so spretno umeščene razgledne točke – od koder turisti fotografirajo naravne znamenitosti, pa tudi velike ladje, ki zaplujejo v fjord. V kratkem času smo se povzpeli na zasnežen vrh, do katerega zaradi številnih ovinkov vodi dobrih 22 kilometrov ceste, čeprav je zračna razdalja le dobre štiri kilometre. Čeprav je torej poletje, je tukaj snežilo, na vrhu je bil parkiran snežni plug, temperature pa so se gibale celo kakšno stopinjo pod ničlo. Sicer pa izraz "spremenljivo vreme" tukajšnjih razmer niti ne opiše dovolj dobro. V le nekaj urah so se na nebu izmenjali sonce, dež, veter, sneg, oblaki, pa spet sonce in različne kombinacije vsega naštetega.

Če se slučajno sprašujete, zakaj sredi lepe narave živi tako malo ljudi … Kdo je tu gospodar, ni takoj jasno le zaradi vremena. Strma kamnita pobočja, v katera svojo sled režejo slapovi, divje reke in bujna vegetacija človeka hitro opomnijo na veličino narave in majhnost obiskovalca. Še sicer gromozanska ladja je v primerjavi z okolico naenkrat videti precej majhna. Zato ni presenetljivo, da je surova moč tukajšnje narave navdušila celo filmarje, ki so leta 2015 posneli film Bolgen ali Val, ki se ukvarja z idejo, kaj bi se na območju zgodilo v primeru, da bi se v dolino sprožila večja kamnita gmota.

Scenaristu sicer ni bilo treba pretirano brskati globoko po lastnem domišljijskem svetu – to se je na norveških fjordih namreč že večkrat zgodilo, posledice pa so bile uničujoče. Eden najbolj pretresljivih je primer kraja Loen, kjer je skalna gmota, ki je leta 1905 zdrsnila z gore Ramnefjell v vodo, povzročila cunami, umrlo je več kot 60 ljudi. Ko so se potem po več letih ljudje vrnili in obnovili področje pa se je tragedija ponovila, tokrat z več kot 70 žrtvami.

Takšne izkušnje so ljudi na tem področju naučile velike previdnosti, ko se odločajo za gradnjo, izboljšalo se je tudi sodelovanje s strokovnjaki, ki zdaj redno opazujejo nekaj preperelih, potencialno nevarnih skalnih gmot.

Bolni "le ob torkih", depresija pa je pogosta

Ena bolj izstopajočih stavb na območju je lokalna cerkev, ki nazunaj deluje zelo miniaturno – a menda lahko sprejme vseh 250 prebivalcev. Nekoliko drugače je s šolo. Ta lahko sprejme mlade le do 16. leta, nato se morajo odpraviti v kakšno bolj oddaljeno mesto, kar pomeni tudi življenje v internatu.

"Tukaj lahko zbolite samo ob torkih," smo slišali. Samo napol gre za šalo. Zdravnik namreč sem pride le enkrat na teden, najbližja bolnišnica je oddaljena dobro uro in pol. Za nujne primere sicer poskrbi helikopter, ki lahko bolnišnico doseže v 15 minutah. Nosečnice se tukaj v porodnišnico odpravijo dober teden pred rokom. Oddaljena je namreč vsaj tri ure vožnje, zato stvari ni dobro prepustiti naključju.

V Stryne smo sredi mesta naleteli na prodajalca okusnega medu iz tukajšnje neokrnjene narave. Ko je bil kozarček pridelka varno spravljen v nakupovalni torbi, je pogovor nanesel na tukajšnje življenje. "Veste – ali ste ali pa niste človek za sem. Ali se tukaj rodite in umrete ali pa ste eden redkih "norcev", ki je tukaj našel nekaj res fascinantnega, zaradi česar je ostal," je dejal čebelar. On spada med slednje, med "norce", je zatrdil. Je prišlek. Tukaj se ukvarja s čebelarstvom in kmetijstvom: "Všeč mi je, ker ni nobenega kriminala. Samo mir in narava. In z njo se lahko povežeš na način, kot ni mogoče nikjer drugje. Se pa zgodi, da se človek počuti osamljeno. Ali pa depresivno, ko pozimi mesece in mesece ni sonca."

Obdobje brez sonca in večje količine dnevne svetlobe se vleče približno tri mesece. Primeri depresije niso redki. "Ampak ko je tukaj lepo, ti vzame sapo," je dodal sogovornik.

Ljudje se tukaj preživljajo z delom v peščici hotelov, velik delodajalec je lokalna klavnica. Čeprav je to kmetijsko področje, se kmetovanje tukaj že dolgo ne izplača več toliko, da bi bilo dovolj kot samostojen vir dohodka. Nekaj denarja prinese tudi val množičnega turizma. "Ampak večinoma denar pospravi par ljudi, večina pa od tega nima prav veliko," je ocenil sogovornik, medtem ko so turisti eden za drugim pokušali njegov med. Čeprav se je lonček za pokušino hitro praznil, je dejansko prodal le nekaj lončkov, ki – odvisno od velikosti – stanejo od 10 do 20 evrov.

Da pokrajina ostaja pokošena, država kmetom daje subvencije. Tipična kmetija ima tukaj belo hišo in rdeč hlev. Kar ima korenine v času, ko je bila bela barva zelo draga, rdeča pa poceni. Značilna arhitektura ob impresivni naravni kulisi še dodatno skrbi za pravljično podobo.

Kmetje živali na travnikih pasejo vsaj šest tednov na leto – ker tako veleva zakon. Predvsem nekoč, ko je bilo kmetijstvo glavni vir prihodka, so živali pošiljali na pašo v višje, strme predele, ravninske dele pa so kosili in sušili seno. Danes tudi tukaj večinoma vidite silažne bale. "Ali kot jim tukaj rečejo – WC papir trolov," se je pošalila vodička. Troli so pač tukaj del folklore, tisti, ki izdelujejo spominke v njihovi obliki, pa kar tekmujejo v tem, čigav izdelek bo imel bolj kljukast nos ali bolj razmršeno frizuro.

Ob kopici neverjetnih slapov velja s tega področja omeniti tudi Hornindalsvatnet, s 514 metri globine najbolj globoko norveško in evropsko jezero, in pa slikovito vas Hellesylt.

"Neskončen dan", romantika na ladji, mestno življenje na fjordu in "norveške cene"

Ladijska večerja je za vse, ki imajo vsaj malo radi glamur, priložnost, da iz kovčka potegnejo večerna oblačila in uživajo v blišču. Tisti, ki jim je to odveč, pa jo lahko mahnejo v samopostrežno restavracijo in tudi večer preživijo v kratkih hlačah.

No, omenjene "slavnostne večerje" so zanimive tudi zato, ker jih precej pogosto prekinejo praznovanja – rojstni dan, obletnica poroke in drugi prelomni življenjski dogodki … vse to so priložnosti, ki jih na ladjah za križarjenje pogosto praznujejo. V naši skupini sta bila tako dva para, ki sta praznovala obletnico poroke. Zaželeli smo jima še naprej čim bolj mirno plovbo po morju življenja in uspešno izogibanje vsem mogočim čerem.

Ko smo že ravno pri morju … Tega se na takšnem potovanju resnično naužijete, saj ga lahko občudujete ne le podnevi, ampak tudi večino noči. Dnevi so namreč resnično dolgi. Če je bil sončni zahod ob 23:29, je bil sončni vzhod že ob 3:46 zjutraj.

Naša naslednja postaja je bil Molde na Moldefjordu. Mestece. Vsi na fjordih namreč ne živijo na odročnih kmetijah, kilometre stran od večjih naselij.

Tudi tukaj smo v najbližji trgovini s spominki najprej videli trole. Marsikatera zgodba, povezana z njimi, vsebuje motiv revnega človeka na lovu za boljšim življenjem. Čeprav je Norveška danes bogata država, pripovedke o hudi revščini, ki je nekoč tukaj vladala, niso ravno iz trte izvite. Preden je država začela izkoriščati bogate vire nafte in zemeljskega plina, so se namreč tukaj številni preživljali predvsem s kmetijstvom, kar je bil sredi narave, ki je v tem delu sveta še posebej nepredvidljiva, še dodaten izziv.

Danes največjega delodajalca predstavlja storitveni sektor, manjše pa industrija, gozdarstvo, kmetijstvo in ribolov. Država je znana po visoko razvitem sistemu socialnega varstva, med opazovalci po dokaj visokih plačah, med obiskovalci pa predvsem po visokih cenah. Namreč, že mogoče, da se minimalna plača giblje okoli 1800 evrov, povprečna okoli 3400 evrov, delo pa je relativno enostavno najti, a obstaja tudi druga stran kovanca, ki se imenuje – davki. Ti v nebo poganjajo cene hrane, goriva, storitev in torej življenja na splošno. V primeru nekaterih dobrin – na primer avtomobilov, se lahko zgodi, da bo treba prav toliko, kot je stalo vozilo, plačati še za davke in ostale dajatve. Škatlica cigaret stane okoli 15 evrov, pločevinka najcenejšega piva 2,5 evra, pri čemer alkohol prodajajo specializirane trgovine – tudi te z omejitvami.

Molde sicer pomeni "rodovitna zemlja". In ta očitno tukaj še posebej ustreza vrtnicam. Teh je polno na vsakem vogalu, največ pa je posajenih na strehi mestne hiše, kar ponuja izjemno zanimiv prizor, še posebej, ko mestno podobo nekoliko spremeni v pristanišču zasidrana ladja velikosti, kot je MSC Meraviglia, ki je višja od večine stavb v mestu. Vrtnce naj bi se v mestnih opisih pojavile okoli leta 1913, ko naj bi Molde kot "mesto vrtnic" opisali v angleški brošuri za križarjenja. In v mestu temu ostajajo zvesti tudi danes. Z vrtnicami je povezan tudi kip na mestnem trgu – deklica z vrtnicami ali Rosepiken.

Mesto, za katerega podnebje so značilna ne preveč vroča poletja in ne preveč mrzle zime, ima slabih 27.000 prebivalcev, ki stanujejo v točno takšnih hišah, kot si jih večinoma predstavljamo, ko kdo omeni Norveško. Funkcionalni domovi, brez "okraskov", ki se med seboj še najbolj razlikujejo po barvi, na njihovih vrtovih pa praviloma cvetijo – vrtnice. Molde sicer na obiskovalca naredi vtis urejenega norveškega mesta, kjer vladajo skrbno urejene trate, čistoča, skoraj vse pa je na dosegu roke – avtobusna postaja, stadion, mestna hiša, cerkev in nekaj hotelov.

Pomembno mesto ima tukaj nogomet. Molde Fotballklubb je namreč izjemno uspešno moštvo, ki deluje že vse od leta 1911, v zadnjih letih pa so bili leta 2011, 2012 in 2014 ligaški prvaki, leta 1994, 2005, 2013 in 2014 pa so osvojili norveški pokal.

Po eni najlepših železnic na planetu, ki so jo gradili 20 let

Naša zadnja fjordska postaja je bil Flam. Še en majhen kraj, ki pa v turistični sezoni dobi veliko "začasnih prebivalcev". Domačinov je namreč okoli 450, turistov pa na leto skoraj pol milijona. Tukaj smo ladjo zamenjali za vlak. Železnica, imenovana Famsbana, potnika odpelje na čudovito potovanje med strma pobočja, zelene gozdove, dih jemajoče slapove in do nekaj samotnih domačij, ob pogledu na katere za katere se najprej vprašate – kako je mogoče, da ljudje v svetu, kjer vsi cenimo udobje in stvari na dosegu roke, vztrajajo v tako odročnih krajih.

Lokalni kmet je kasneje v polomljeni angleščini povedal, da prav zaradi odročnosti. Ker tukaj ura teče drugače in ker se raje podreja burni naravi, ki vseeno več da kot vzame, kot mestnemu vrvežu. In ker nikjer drugje ne bi mogel proti večeru sesti pred hišo in videti, kar vidi tukaj. Podobnega mnenja so tudi njegovi otroci, ki menda o tem, da bi zapustili fjorde, ne razmišljajo.

No, železnico, po kateri smo se peljali, so začeli graditi leta 1924, odprli so jo dvajset let kasneje. Zakaj je trajalo tako dolgo, je več kot jasno. To pač ni gradnji naklonjen teren. Železnica je dolga dvajset kilometrov, po njej pa vozi zelen vlak, ki vas že sam po sebi odpelje v preteklost. Železnica ima sicer en sam tir, zato so tukaj stalnica čakalne dobe na postaji, kjer je treba počakati na vlak, ki pelje v nasprotno smer. Da so takšna srečanja varna, že leta skrbi isti mož.

National Geographic Traveller Magazine trdi, da je to ena od desetih najlepših železnic v Evropi, Lonely Planet pa, da je to "najboljša vožnja z vlakom na svetu". V zimskem času je ta železnica ključnega pomena za preživetje ljudi na območju, kjer cesta ne pelje do prav vseh hiš, zimske zaloge pa je treba zaradi obilnih količin snega zelo natančno načrtovati, a tokrat so bili potniki večinoma turisti. Tudi zato je imel vlak še eno "vmesno postajo". Ustavil se je pri slapu Kjosfossen.

Tukaj so potniki zapustili vlak in začelo se je množično fotografiranje slapa. Tudi v upanju, da se bo pojavila skrivnostna, dolgolasa lepotica. Gre za še eno mitološko bitje v teh koncih. To naj bi bila namreč Huldra, te pa naj bi bile znane po tem, da v gozd zvabijo mlade moške, jih zapeljejo, potem pa se jim zgodijo strašne reči. No, odvisno od tega, katero pripoved berete. Tako kot o trolih, namreč tudi o teh bitjih obstaja nešteto pripovedi. Ena tistih z bolj srečnim koncem pravi, da se je mladi mož odpravil na ribolov. A ni imel sreče. Je pa opazil dekle tako lepo, da mu je vzelo sapo. Potem pa je opazil, da ji izpod krila visi rep. In takoj je vedel, da gre za Huldro. Namreč, te lepotice naj bi imele rep, zaradi česar naj bi se jih moški izogibali, vse nesreče, ki so se jim zato zgodile, pa naj bi bile maščevanje za zavrnitev. Junak te zgodbe je bil nekoliko bolj takten in je dekletu dejal, da se izpod njenega oblačila vidi spodnje krilo. Huldra se mu je zahvalila in mu dejala, naj raje lovi na drugi strani reke. In res je nalovil goro rib. Huldra mu je namreč na ta način povrnila za njegovo prijaznost. Nauk zgodbe naj bi tako bil – ravnaj z drugimi, kot želiš, da oni ravnajo s teboj.

Po dobri uri vožnje smo prispeli v Voss. Mesto z okoli 14.000 prebivalci, izjemno zanimivo kamnito cerkvijo, gondolo in izjemno izstopajočim starim hotelom, s katerega podobo se novejša konkurenca ne more kosati. Fleischer’s hotel ima več kot 150-letno tradicijo, danes ga vodi pra-pra-pra-pravnuk originalnega lastnika posestva in je že od nekdaj priljubljen med kronanimi glavami – ne le domačimi, ampak tudi tujimi.

Voss je upravno središče področja, pa tudi šolski center. Šolanje je tukaj obvezno od šestega do šestnajstega leta, potem pa se lahko mladi odločijo za poklicno izobraževanje ali študij. Ena najbolj priljubljenih šol tukaj je kmetijska. Mestece namreč leži na območju rodovitne zemlje, med mladimi pa opažajo ponovno vračanje k naravi, vpis na kmetijsko šolo se povečuje, številni mladi z veseljem prevzemajo družinske kmetije. Kmetij, ki bi se zaraščale, pravzaprav ne vidite, travniki so pokošeni ali pa se na njih pasejo živali. Zaradi nepredvidljivega vremena je tudi tukaj priljubljeno baliranje, bale, ki jih vidite na travnikih pa niso le bele, ampak tudi rumene, modre ali roza. Kmetje lahko namreč z nakupom folije prispevajo za raziskave, ki bi omogočile učinkovitejši boj proti raku. Denar od rumene folije gre tako za raziskave raka pri otrocih, roza za raka na prsih in od modre za raka na prostati.

Dolina Neroyfjorda, skozi katero smo se peljali proti pristanišču, je na seznamu Unescove dediščine. Ker je narava tukaj še zelo aktivna pri oblikovanju svoje podobe, območje velja za "aktivno pokrajino". Do poseljenih področij tukaj vodijo vratolomne ceste, ki so zarezale v strma pobočja, po katerih marsikje drsi kamenje ali pa padajo čudoviti slapovi. Vsaj eden med njimi "zna" menda napovedovati vreme. Glede na način, kako pada voda, menda domačini razberejo, ali bo lepo ali slabo vreme. Tukaj se je naše potovanje po fjordih zaključilo. Z Meraviglio smo sicer prepluli 3.072 kilometrov.