Le Monde: Kmalu bi ob vsem tem barantanju - izraz je uporabilo več udeležencev vrha - pozabili na tisto najbolj bistveno: vnovično srečanje Vzhoda in Zahoda, ki sta se, ločena z železno zaveso, dolgo časa razvijala neodvisno drug od drugega, v času hladne vojne pa celo drug proti drugemu. Bratje na Vzhodu so si o tem na jasnem. V sprejemu osmih držav iz nekdanje sovjetske interesne sfere vidijo popravo krivice: ne širitve, ampak vnovično združitev Evrope. V resničnost hočejo priklicati stavek, ki ga je nekdanji nemški zvezni kancler in predsednik socialdemokratov Nemčije Willy Brandt izrekel tistega novembrskega večera leta 1989, ko je padel berlinski zid: "Sedaj raste skupaj tisto, kar spada skupaj."
Corriere della Serra: Zadnji zidak berlinskega zidu je padel: pri tem le malo šteje, da so na koncu računovodje pisali več zgodovine kot politiki. Finančni spor med Poljsko in petnajsterico ni mogel več dolgo trajati in preprečiti epohalne osvoboditve nekdanjih sovjetskih satelitov ter Slovenije, Malte in Cipra. Vendar širitveno slavje kljub temu odkriva globoko zaskrbljenost: nobena država petnajsterice namreč ne more z gotovostjo reči, kako bo delovala EU s 25 članicami.
Le Soir: 13. december 2002 bo ostal v analih evropskega združevanja zapisan kot datum sprave med združeno, demokratično in bogato Zahodno Evropo ter njeno vzhodno sestro, ki si želi prevzeti njene vrednote. Ostaja še veliko dela. Informirati, pomiriti, prepričati, brez zaganjanja ali tabujev, brez bojazni pred težavnimi temami - konkurenco, priseljevanjem, finančnimi pomočmi, kriminalom - in brez skušnjav, da bi v tako pomembno razpravo vpletali notranjepolitične spore ali posamične interese.
Gazeta Wyborcza: Patosu se običajno izogibamo, vendar lahko sedaj polni ganjenosti in ponosa rečemo: na Poljskem, v naši domovini, se je zgodilo nekaj dobrega. Smo v demokratični Evropi. Sanje večih generacij, ki so si razbijale glave na zidovih totalitarnih diktatur, so se izpolnile. Kar je bilo pred dvajsetimi leti nepredstavljivo, je danes resničnost. 13. december bo postal simbol veselja in uspeha.
Der Standard: Odložitev notranjih reform, oster spor glede članstva Turčije v povezavi, ki razkriva predvsem pomanjkanje strateškega razmisleka, nakazujejo, da se delo šele začenja. Načelo "več, večja, močnejša", ki mu je unija sledila v vseh petih dosedanjih širitvah, je doseglo tako meje možnega kot tudi legitimnega.
Die Presse: Gnili kompromisi smrdijo tudi takrat, ko je gnitje predvideno šele za kasneje. Ta izkustvena trditev ima v Evropski uniji celo status vrhovnega zakona: če ne prej, pa zagotovo po koebenhavenskem vrhu. Sklep petnajsterice namreč kljub tožbam iz Ankare ne pomeni nič drugega kot to, da vstopa Turčije v Unijo ne more skoraj nič več preprečiti - če pa že, pa z veliko več politične energije, kot bi jo zahteval jasen "ne" že takoj na začetku. Petnajsterica očitno misli, da zgodovinska napaka ni več zgodovinska napaka, če se bo pokazala komaj čez dve leti. Državniki so se pustili izsiljevati: s strani Turčije in ZDA, ki sicer ni članica povezave, vendar nujno potrebuje Turčijo kot vojaško oporišče.
La Libre Belgique: Turki so hoteli datum. Govorilo se je o datumu za datum, na koncu pa Turkom sploh niso določili roka. Petnajsterica je v Koebenhavnu zgolj dejala, da se lahko pristopna pogajanja začno takrat, ko bodo izpolnjeni kriteriji za članstvo v "klubu". To je v prvi vrsti posledica notranjepolitičnih premislekov: predvsem strahu, da bi si francoski skrajni desničarji prisvojili temo pred naslednjimi evropskimi volitvami leta 2004. Vendar imajo Turki kljub temu pravico do jasne izjave o njihovem članstvu v povezavi.
De Telegraaf: Velik skok naprej, ampak skok v temo. Tako bi lahko opisali širitev in odprtje vrat Turčiji. Železna zavesa bo kmalu dokončno stvar preteklosti, Evropa pa največji skupni trg pod varstvom EU in Nata. Nekatere države ustanoviteljice - kot na primer Francija in Nemčija - menijo, da bi lahko nove članice povzročale težave, tako kot nekdaj Velika Britanija. Lahko bi zavirale napredek na veliko področjih, še posebej, če bi zasledovale predvsem lastne interese.
Frakfurter Allgemeine Zeitung: Že tako dogmatično kot tudi z dejstvi skregano vztrajanje Ankare pri tem, da je Turčija del Evrope, ima na sebi nekaj nevrotičnega. Lahko si je predstavljati, kako bi ponosna, vendar z mnogimi kompleksi obremenjena država, ki bi bila čez deset let največja članica Unije, reagirala, če v Uniji ne bi uspela uveljaviti svojih interesov ali pa bi na glasovanju doživela poraz. Žolčna turška reakcija na "signal iz Koebenhavna" je tukaj simptomatična.
Financial Times: Za EU bi bilo morda bolje, če bi vztrajala pri juliju 2005 kot datumu za začetek pogajanj, pod pogojem, da bi Turčija izpolnjevala kriterije varstva človekovih pravic. Nekatere države, predvsem Francija, so zaskrbljene zaradi javnega mnenja. Ampak s tem, ko niso določile datuma, ostaja vprašanje, ali je Turčija sploh sprejemljiva kot članica Unije, neodgovorjeno.
El Pais: Tlakovana je pot za prvo svobodno in mirno združitev starega kontinenta. Nova Evropa postavlja Španijo pred nove izzive: pridobiti si ugoden položaj v Evropi večih hitrosti, doseči, da Evropa ne bo pozabila Juga in Latinske Amerike in izboljšati svojo konkurenčnost v primerjavi z novimi ekonomijami.