Večni bojevnik za judovsko državo je kariero začel kot vojak. Izkazal se je v vseh vojnah Izraela z arabskimi sosedami. Že pri dvajsetih je leta 1948 v izraelski vojni za neodvisnost poveljeval pehoti. Pet let kasneje je vodil posebno enoto "101", v šestdnevni arabsko-izraelski vojni pa je leta 1967 osvojil Sinajsko planoto.
Po več kot dvajsetih letih služenja domovini je leta 1973, po podpisu premirja z Egiptom, zapustil vojsko. Leta 1982 pa je dokazal, da se v civilni obleki še vedno počuti kot vojak, ko je kot obrambni minister predvidoma kratko protiteroristično akcijo v južnem Libanonu razširil v vojno.
Izraelska vojska je Libanon po 18 letih okupacije zapustila šele maja 2000. Zaradi grozovitega pokola 2000 civilistov v palestinskih begunskih taboriščih Šabra in Šatila, ki ju je na okupiranem ozemlju v Libanonu varovala izraelska vojska, pa je moral Šaron odstopiti z mesta obrambnega ministra. Kljub temu ga je izraelska vlada v posebnem poročilu za mednarodno javnost oprala vsakršne krivde. Od takrat Njegova je šlo z njegovo politično kariero samo na bolje. Pri 73. letih je letos februarja postal predsednik vlade, pred tem je bil kar šestkrat minister.
Zaradi zločinov v Šabri in Šatili ter v Gazi, ko je leta 1953 njegova posebna enota z zemljo zravnala vas s 40 civilisti, pa je v Bruslju proti njemu vložena obtožnica za vojne zločine. Gre za prvi primer v zgodovini, da je neka država izkoristila možnost, da obtoži domnevnega vojnega zločinca, ko stopi na njeno ozemlje.
Na palestinskih ozemljih, ki jih je osvojil kot vojak, je kot politik gradil judovska naselja, ki še dodatno onemogočajo razglasitev palestinske države. Le nekaj mesecev pred volitvami je septembra lani obiskal Tempeljski grič, tretji sveti kraj za muslimane, kar je za Palestince pomenilo kapljo čez rob. Začeli so zdaj že 14 mesecev trajajočo vstajo. Svojo moč pa je Šaron že dolgo pred tem razkazoval s hišo, okrašeno s simboli izraelske države, v arabskem delu Jeruzalema, v kateri sicer ne živi.
Palestinska vstaja je zgolj pripomogla k njegovi izvolitvi za predsednika vlade. Izraelce, ki so vajeni vojn, terorizma in žrtvovanja, je Šaronova, s krvjo umazana preteklost, motila manj, kot neodločnost njegovega predhodnika Baraka. Za razliko od Baraka, ki je skušal rešiti mirovni sporazum iz Osla, Šaron nikoli ni skrival, da mu nasprotuje. Razglasitev palestinske države je namreč zanj nesprejemljiva. Na pritiske mednarodne javnosti, naj s Palestinci sede za pogajalsko mizo, pa odgovarja, da se ne bo pogajal, dokler ne bo premirja.
