80-letni kirurg se po 56 letih v medicini še vedno veseli dela

Še preden so se prvi sončni žarki pretipali do sveže steptanih smučarskih strmin, je proti spodnji postaji žičnice za Višarje koračil mož, ki mu gibanje predstavlja način življenja, reševanje življenj pa poslanstvo in strast. Franci Koglot je kirurg, travmatolog, športni zdravnik in sodni izvedenec, ki pri svojih rosnih 80 letih, kot bi se sam pošalil, še vedno zajema življenje s polno žlico.  

Ker je imel popoldne v ambulanti naročene paciente, je dopoldne izkoristil za skok na bele strmine. V njegovem srcu že od otroštva rasteta dve ljubezni, in sicer ljubezen do športa in do medicine. "Spomnim se, da že ko sem gledal nadaljevanke, je v njih nastopal kirurg doktor Kildare. Ja, čudno ime, še posebej za kirurga," o svojih začetkih pove Franci.

Čeprav je vedel, da bo nekoč tudi on doktor, tega, kot pove Franci sam, niso hoteli vedeti drugi: "Moj razrednik se je zgrozil, češ da imam trojke in dvojke, da ljudje s takšnimi ocenami ne hodijo na medicino. In takrat sem si rekel, mu bom že dokazal, da bom opravil medicinski faks."

Prepreke so in še vedno Franciju predstavljajo izzive, ti pa le še dodatno motivacijo."Moji prijatelji iz Ljubljane so se norčevali iz mene, saj sem bil iz Primorske in po njihovem mnenju nisem znal smučati. Posledično sem se odločil, da se bom naučil smučati, in to sem tudi storil," komentira enega izmed izzivov. Tako pa dandanes brez težav smuča tudi po strminah in po terenu, ki ni idealen.

Z aktivnostmi pa pridejo tudi poškodbe in do teh ni imun niti kirurg: "Leta 1980 sem skočil čez eno jamo na Kaninu in sem si zlomil nogo, nato pa sem kar iz gondole poklical v šempetrsko bolnišnico in prijateljem rekel, počakajte me, da me boste operirali." Na vprašanje, ali se lahko slovenskim kirurgom zaupa, Koglot odločno odgovori: "Seveda, absolutno!" Gibanje je zanj kakor umivanje zob, nujno. Telovadi vsak dan, trikrat na teden igra tenis in tudi smuča čim več. 

Franci je bil nekoč tudi uradni zdravnik Jugoslovanske smučarske reprezentance, iz tistih časov pa ima tudi zanimivo anekdoto o Juretu Franku: "Spomnim se, pred enim super-Gjem na startu, ko sva bila prijatelja in nisem bil zgolj njegov zdravnik, sem ga prosil za eno sliko in je odgovoril, da ne bo šlo, ker se pripravlja na start. To je prava disciplina."

Talente je bilo nekoč zaradi množičnosti lažje odkrivati, se spominja, šole so dobile zastonj opremo, klubi so bili vaške kalilnice. Doda, da so bili trenerji očetje, ki so vozili otroke po smučiščih, in zabijali kole, da je sin lahko treniral. Poudarja, da pa moraš danes plačati, a da imajo otroci dandanes vse in da se jim malo morda tudi ne ljubi: "Gre za problem družbe, problem razpada vrednot in ko ni več vrednot začnemo vsi protestirati, tako zdravniki kakor tudi sodniki, zdaj pa so se pridružili še kmetje."

Koglot dela v medicini že 56 let, v vsej njegovi karieri pravi, pa ni bilo dneva, ko ne bi šel z veseljem v službo. "Priporočam medicino, ampak le tistim, ki si to želijo," je dejal Koglot, ki pa si ne želi študentov, ki se na študij vpišejo zgolj zaradi staršev, ki so zdravniki.

Po treh urah zavojev je nekdanjega predstojnika travmatologije šempetrske bolnišnice, ki jo je vodil kar 20 let, čakalo delo v ženini ambulanti, v katero vse od upokojitve zahaja dva do trikrat na teden. Pa ne zaradi denarja, pravi, ampak zaradi veselja.

V svoji karieri je Koglot opravil več kot 10 tisoč težkih operacij in poskrbel za več kot 40 tisoč pacientov. Nekoč je še kot čisto svež specializant zašil rano na srcu mladeniču, ki se je zlagal, da se je po nesreči zbodel pri rezanju jabolka. Te operacije se dobro spominja: "Šele ko sem že postavil dva šiva, so na pomoč prišli moji kolegi, a je bilo takrat že vse rešeno." Pravi, da kirurgijo pogreša, a je vesel, da lahko z znanjem vseeno še pomaga ljudem.

Šport je vedno tkal v svojo profesijo in bil je tudi eden od pobudnikov smučarskega tekmovanja zdravnikov in zobozdravnikov, kjer šport združi vse angele v belem, ne glede na naziv. Tudi na letošnjem 46. "Iatroskiju", ki bo že čez dober teden, sam ne bo manjkal in verjetno bo odnesel tudi kakšno medaljo. Pove, da bo sodeloval v disciplinah slalom, veleslalom in super-G.

Za Koglota je vsak pacient enakovreden. Če se je kdaj znašel v dvomih, tudi strokovnih, ga je vedno vodila ena misel: "Zmeraj sem se zamislil, kaj bi naredil z družinskim članom, če bi bila to moja mati ali pa sin, in potem ni bilo nobene dileme."

Problem je, ker danes veliko ljudi, mlade, stare, ne glede na profesijo, vodi pohlep, pravi Koglot. "Tudi razlike v plačah so večje kot nekoč, takrat smo bili podobno plačani, razmaki med recimo snažilkami in zdravniki so bili ena proti dve," še komentira.

Zato zdravnik z veliko začetnico in veliko mero empatije, ki je poleg svojega dela ponosen še na dve svoji družini, mlajšim kolegom svetuje, naj se ne borijo le za svoje pravice, ampak naj nekaj tudi sami naredijo za njih, predvsem pa naj se medicine lotijo z dušo in telesom. Navsezadnje v življenju, pa ne govorimo zdaj le o medicini, resnično veliko šteje  poklicanost oziroma da človek s svojo notranjo močjo in znanjem naredi nekaj dobrega sebi in drugemu.