24 let po nesreči Černobil še vedno preti Evropi

Med izvajanjem varnostnega preizkusa v ukrajinski jedrski elektrarni Černobil je 26. aprila 1986 zgodaj zjutraj eksplodiral četrti reaktor. Ta dogodek še vedno velja za najhujšo jedrsko nesrečo v zgodovini. V Evropi je nesreča vplivala na 17 držav, najbolj pa je strupeni oblak prizadel Ukrajino, Belorusijo in Rusijo.

V Ukrajini je bilo zaradi nesreče kontaminiranih 50.000 kvadratnih kilometrov, prizadetih pa je bilo več kot tri milijone Ukrajincev. In tako v Ukrajini danes na vseh državnih ustanovah zastave visijo na pol droga, ukrajinski predsednik Viktor Janukovič pa bo pred spomenik žrtvam nesreče položil venec in se udeležil spominske slovesnosti. Opozoril je, da jedrski reaktor v Černobilu še vedno predstavlja resno grožnjo Evropi, Rusiji in Belorusiji.

Ker je prepričan, da to zahtevata zavest in čast, je napovedal boljše storitve za žrtve nesreče in tiste, ki še vedno čutijo posledice bolezni, povezanih z nesrečo. Ukrajinski premier Mikola Azarov pa je hkrati žrtvam obljubil boljšo zdravstveno oskrbo, višje pokojnine in namestitev. Številni se namreč pritožujejo zaradi nezadostnih odškodnin in zdravstvenih storitev za ljudi, ki so oboleli za različnimi boleznimi med čiščenjem in odstranjevanjem škode po eksploziji jedrskega reaktorja.

Spomin na tragedijo tudi v Moskvi

Na žrtve černobilske nesreče so se s spominsko slovesnostjo spomnili tudi v Moskvi. Na moskovskem pokopališču je pokopanih 28 gasilcev iz Rusije, Ukrajine in Belorusije, ki so sodelovali pri odstranjevanju posledic nesreče.

Znano je, da je vodstvo elektrarne razkrilo dejanski obseg nevarnosti in okoliškim prebivalcem ukazalo evakuacijo šele noč po eksploziji, ko sta dve osebi že umrli, 52 pa jih je bilo v bolnišnici. Prebivalci so soboto preživeli, kot da se ni zgodilo nič, dejansko pa so bili ves dan izpostavljeni smrtonosnemu sevanju. Izselitev kakih 45.000 prebivalcev najbližjega mesta Pripjat se je začela 36 ur po nesreči, evakuacija okoliških krajev pa šele nekaj dni pozneje.

Moskva je nesrečo priznala šele po treh dneh, in sicer zaradi pritiskov Švedske, ki je zaznala prisotnost radioaktivnega prahu iz smeri Sovjetske zveze in zagrozila s sprožitvijo preplaha pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA).

In kako je po 24 letih?

Na Greenpeace Slovenija pravijo, da je prišlo do nekaterih izboljšav, a čeprav je na prvi pogled videti, da si je država opomogla, so znanstvene raziskave pokazale nadaljujoče vplive na floro in favno na najbolj onesnaženih območjih. "Ljudje so se začeli vračati v vasi in k poljem, ki so jih zapustili, kljub temu da so te še vedno nevarni kraji za bivanje,“ pravijo na Greenpeacu. Navajajo rezultate analize, ki je pokazala, da so stopnje radioaktivnega sevanja še vedno 20-krat višje od mej, določenih v Evropski uniji za določanje nevarnih radioaktivnih odpadkov.

Na Greenpeacu so spomnili, da je bil osem mesecev po nesreči, novembra 1986, okrog prizadetega reaktorja iz 7000 ton jekla in 410.000 kubičnih metrov betona zgrajen betonski “sarkofag”. Življenjska doba sarkofaga je bila ocenjena na od 20 do 30 let, a vendar bi njegovo hitro razpadanje lahko privedlo k njegovemu kolapsu v raztopljeno jedro reaktorja, kar bi povzročilo drug masovni izpust radioaktivnosti.

Greenpeace še dodaja, da so bili jedrski reaktorji v letih po Černobilu lahko deležni modernizacije, a vendar glavni vzroki ranljivosti jedrske tehnologije za nesreče ostajajo enaki: nepričakovane tehnične napake, napake vzdrževalcev in operaterjev, pomanjkanje transparentnosti v industriji kot celoti, ekonomski in politični pritiski ter mogoči teroristični napadi.