Zgodovinska romanca Bridgerton o državi Sloveniji, ki je takrat še ni bilo

Ljubitelji zgodovinskih romanc najbrž poznajo dela pisateljice Julie Quinn. Serija zgodb družine Bridgerton je precej priljubljena tudi v Sloveniji in ostro oko bralcev je v sedmi knjigi z naslovom 'Zapeljivčev poljub' zasledilo, da je v pripovedi omenjena tudi Slovenija. A najbrž se pisateljica resnično ni preveč poglabljala v zgodovino naše male podalpske države, saj so bralci hitro ugotovili, da država Slovenija v obdobju, ko se odvija pripoved, zagotovo še ni obstajala.

Glavni lik dotične zgodbe je najmlajša sestra Hyacinth Bridgerton, njen romantični partner pa je Gareth St. Clair. Prav med njima pa poteka tudi pogovor o Sloveniji, ko Hyacinth omeni potovanja svojega starejšega brata Colina. "Kot sem že omenila, je precej potoval po celini in občutek ima, da je sporočilo napisano v nekem slovanskem jeziku. Preveril je še zemljevid in zdi se mu, da je napisano v slovenščini," Garethu razkrije protagonistka, nato pa doda: "To je jezik, ki ga govorijo v Sloveniji."

Slednji jo ob njenem pojasnilu vpraša, ali takšna država sploh obstaja, Hyacinth pa nadaljuje: "Obstaja. Priznati moram, da tudi sama nisem vedela zanjo. Pravzaprav gre bolj za pokrajino, ki se razteza severno in vzhodno od Italije." Moški jo nato vpraša, če je Slovenija potemtakem del Avstro-Ogrske, kar mu sogovornica potrdi ter doda, da je bila pred tem del Svetega rimskega cesarstva.

Slovenija kot država sicer v obdobju regentstva seveda še ni obstajala. Kako močno pa se sicer navedbe v zgodovinski romanci razlikujejo od zgodovinskih dejstev?

Kakšna je zgodovina Slovenije v času regentske dobe?

Pripoved o družini Bridgerton se odvija v Angliji v regentski dobi, torej med leti 1795 in 1837. Kot nam pove zgodovinarka in profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti Irena Selišnik, je bil pri nas to čas Ilirskih provinc (prihod Francozov) in Metternichovega absolutizma, pa tudi čas Svete Alianse in sijajnega kongresa v Ljubljani.

"V 18. stoletju so bile slovenske dežele v globoki krizi (nekatera mesta pred stečajem ali v bankrotu)," pove. Ob koncu 18. stoletja so namreč slovenske dežele dosegli spopadi v francoskih revolucionarnih vojnah. Leta 1797 so francoske čete za kratek čas zasedle tudi dele današnjega slovenskega ozemlja, ob podpisu campoformijskega miru pa je celotno slovensko etnično ozemlje prešlo pod Habsburško monarhijo.

Leta 1805, po vojni tretje koalicije in podpisu bratislavskega miru, je monarhija izgubila tako Istro kot Benečijo, ki sta takrat pripadli Napoleonovi italijanski republiki. Po novem porazu Avstrijskega cesarstva leta 1809 je Napoleon s schönbrunskim mirom habsburški monarhiji iztrgal jugozahodne slovenske dežele (do Save) in na ozemlju zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od Save ustanovil Ilirske province z glavnim mestom Ljubljano, ki so obstajale od leta 1809 do 1813.

"V 19. stoletju pa se položaj začne izboljševati. Mesta rušijo svoja obzidja, poštne povezave se izboljšujejo, med leti 1839 in 1857 pa že poteka izgradnja železnic, ki avstrijske dežele odlično poveže, na slovenske pa ima tudi negativni učinek v smislu gospodarskega razvoja," Selišnikova oriše takratno obdobje.

'Slovenija seveda tedaj ni pomenila točno tega, kar pomeni danes'

Beseda Slovenija je bila sicer prvič zapisana že leta 1816 v pesmi Valentina Vodnika Ilirija zveličana, torej v času regentske dobe v Združenem kraljestvu. Pesem pa je bila, kot je v članku v zborniku 'Jeziki, identitete, pripadnost med središči in obrobji' zapisal zgodovinar Stane Granda, v Vodnikovem albumu objavljena šele leta 1859. Kot pravi Granda, je morala beseda že takrat krožiti v številnih prepisih in med ljudmi.

"Beseda Slovenija je bila zagotovo že v uporabi leta 1807, ko jo v svojem pismu uporabi Janez Nepomuk Primic. Kot trdijo nekateri drugi, jo nekoliko kasneje uporabi Vodnik, izraz Slovenci pa seveda uporabi Primož Trubar," pa pove Selišnikova, ki ob tem dodaja, da Slovenija seveda tedaj ni pomenila točno tega, kar pomeni danes.

Pisateljica pa sicer v knjigi omenja tudi Avstro-Ogrsko in Sveto rimsko cesarstvo. Avstro-Ogrska je nastala po ustavni reformi Avstrijskega cesarstva leta 1867, obstajala pa je do razpada leta 1918. Nastala je torej 30 let po koncu obdobja regentstva, v katerem poteka zgodba o družini Bridgerton. 

Sveto rimsko cesarstvo je sicer dejansko obstajalo v dotičnem času, a je bilo ob koncu svojega obstoja tudi precej skrčeno. Nekoč je bila to politična entiteta v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in trajala vse do njene ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806. Do leta 1805 je bilo območje Slovenije, kot rečeno, pod Habsburško monarhijo.

'Ločiti moramo med stvarnimi knjigami in leposlovjem. Pri slednjem imajo avtorji veliko več svobode'

Kako natančno pa avtorji in založbe preverjajo podatke v posameznih delih? "Najprej je treba ločiti leposlovje in stvarne knjige. Pri slednjih vedno dosledno preverimo vse podatke in tovrstna odstopanja se načeloma ne bi smela zgoditi. Seveda pa lahko vedno pride do kakšnega lapsusa," odgovarjajo v založbi Učila, ki izdaja tudi serijo knjig Bridgerton.

Nekoliko drugače pa je pri leposlovnih knjigah, priznavajo. Avtorji imajo namreč tam več svobode. "Pogosto tudi pisatelji sami v knjigi opozorijo bralca, da so za osnovo zgodbe vzeli stvarne dogodke, da pa se posamezni podatki ali osebe lahko razlikujejo od resničnih dejstev," pravijo. Pri pisateljici Julii Quinn sicer tovrstnega opozorila ni.

A navsezadnje imajo avtorji v leposlovju veliko večjo diskrecijsko pravico, da kakšno stvar priredijo, še dodajajo pri Učilih ter ob tem omenijo, da so si ustvarjalci televizijske serije Bridgerton dopustili še veliko več odstopanj od resničnih dogodkov takratnega časa.

"Avtorica, ki sicer veliko komunicira tudi s svojimi bralci, letos spomladi pa je gostovala tudi pri naših južnih sosedih, se najbrž skuša z omembami drugih krajev na nek način povezati in se približati tudi občinstvu, ki ni nujno angleško govoreče. Ve, da se na tem območju nahaja Slovenija, najbrž pa ni naredila tako podrobne zgodovinske analize o naši državi. Nam se je pa zdelo zanimivo, da je v zgodbi imenovana prav Slovenija," dodajajo.

Kljub temu pa so v založniški hiši avtorje in tuje založbe že večkrat opozorili tudi na nepravilnosti v posameznih leposlovnih delih. Kot povedo, se te v kasnejših ponatisih včasih popravijo, včasih pač ne. "Včasih pa kakšno napako popravimo tudi sami v prevodu," povedo ter za primer navedejo koruzo, ki jo avtorji večkrat omenjajo v časovnih obdobjih, ko Amerika, od koder ta poljščina prihaja, še ni bila odkrita. "Tu si na primer včasih dopustimo pravico, da koruzo iz tujega jezika prevedemo v poljščino."

Ravnokar na primer sodelujejo pri ustvarjanju romana, katerega zgodba se odvija na slovenski obali. Naslovnica romana, ki bo izšel prihodnje leto, pa ima trenutno podobo obale, ki pa sicer ni slovenska. "Na to smo opozorili avtorja in založbo, ne vemo pa, ali nas bodo upoštevali. Na našem slovenskem izvodu bomo seveda zagotovo spremenili fotografijo in uporabili slovensko obalo."