Ženo je osvojil s slaščičarsko kremo z bučnim oljem

Kuharski mojster Bine Volčič pravi, da mora biti pri kuhanju prisotno veliko strasti, sicer je zelo težko nekaj dobrega ustvariti. Je pa kuhanje zanj tudi neke vrste rock'n'roll in tudi zato ima kulinariko tako zelo rad.

Še vedno obstajajo ljudje, ki enačijo kvantiteto s kakovostjo, spet drugi pa hrano dojemajo kot nekaj posebnega. "Za mene je hrana nek prevodnik čustev," je pojasnil. Volčič je tudi dodal, da v restavracijo priznanih mojstrov ne greš po kvantiteto, ampak po izkušnjo, da poskusiš nekaj, kar v življenju sploh ne bi pomislil, da gre skupaj. Ne greš se najest, poudarja. Smo pa v Sloveniji na poti gurmanstva, pravi, saj se veliko ljudi že zaveda, da je treba za dobro, kakovostno hrano tudi plačati.

Leta 2012 je začel sodelovati v šovu Gostilna išče šefa. Najprej je mislil, da bo šov trajal le eno, največ dve leti, ni si pa predstavljal, da bo na televiziji ostal deset let. Na ta način je tudi populariziral poklic kuharja, Slovencem je odprl vrata kuhinje, s čimer je tudi želel predstaviti poklic kuharja, kuharjevo delo in trud. Zdi se mu, da gosti vedno bolj razumejo, kaj je kuhinja in da je treba na hrano kdaj tudi počakati.

V šovu Masterchef ga poznamo kot strogega sodnika, a Volčič pravi, da se sam sebi ne zdi strog, ampak zahteven. Ko gre za hrano, ima slednja prednost pred simpatičnostjo tekmovalca, je pojasnil in dodal, da tekmovalce gleda z drugačnimi očmi, kdor ima največji potencial po samem šovu, da gre v profesionalno kuhinjo in želi v tej stroki nadaljevati, ta si po njegovem mnenju zasluži največ podpore in tudi graje. Sicer pa Volčič meni, da med kuharji ni rivalstva, saj razumejo drug drugega, ker gredo sami skozi enako trnovo pot, se podpirajo, pokličejo in pomagajo med seboj.

V Francijo na šolanje

Leta 2007 se je odločil, da gre v Francijo na študij, na najbolj znano kuharsko šolo na svetu. Ko je to povedal staršem, ga je oče samo gledal, saj ni znal francoščine, prav tako pa je šlo za privatno šolo, za katero je moral plačati 30.000 evrov. A to ga ni ustavilo, prodal je avto, uredil si je kredit, stanovanje dal v najem. V Franciji je na dan za preživetje imel štiri evre, a se je znašel. Jedel je krompir iz trgovine, ki si ga je pripravljal na tisoč in en način, kuhali pa so tudi v šoli in če je kaj ostalo, je hrano nosil domov. "Vedno je izhod, samo videti ga moraš," je pojasnil.

Študij, bil je tretji najboljši v generaciji, mu je dal veliko. Postal je bolj samozavesten, čvrst, znanje pa je znal dobro izkoristiti, je dejal. V Parizu pa je spoznal tudi svojo ženo, čeprav je govoril, da gre v Francijo v šolo, ne po ljubezen. "Bineta Volčiča ne bi bilo, če ne bi imel ob sebi take žene," je pojasnil in dodal, da zdaj z ženo Katarino in otroki odhajajo v Prekmurje. Tam je imel prvo službo, tam se jima je rodil prvi sin in takrat je vedel, da tam želi biti v prihodnosti. Glavni razlog pa so ljudje, saj tam denar ni valuta, tam so valuta odnosi, je pojasnil. Dokončno pa so se o selitvi odločili v prvem valu korone.

Bine Volčič sicer meni, da je v kuhinji treba ohraniti tradicijo, in čeprav se sam od tradicionalne hrane nekoliko oddaljuje, pa se vedno bolj poslužuje slovenskih tradicionalnih sestavin. Sicer pa so domači gosti po njegovem mnenju bolj zahtevni, ker so v domačem okolju bolj pogumni in si več dovolijo, tuji gosti pa so bolj umirjeni in hvaležni, ter ne komplicirajo, pravi.