Ob spominu na tisto noč, 24. februarja 2022, Olgo Shtompel iz harkovske regije zalijejo solze. "Bila sem doma, spala sem, ko me je poklicala prijateljica in rekla: Vojna je! Bilo je zelo strašno. In še vedno je enako strašno." Na sosednje območje je priletela bomba, fant je umrl, bil je nepopisen šok, pripoveduje. "Bilo je hrupno, veliko ljudi je jokalo, bili so prestrašeni, nihče ni vedel, kako bodo preživeli."
"Tako smo se skrivali s sosedi," pokaže fotografije. "To je razdejanje blizu nas. In tako so Rusi vdirali v vasi," pokaže posnetke. "Moje mesto je bilo obkoljeno, bila je ena pot, koridor, po katerem so dostavljali hrano. Po tej poti sem šla ven iz Ukrajine." Iz Harkova z vlakom v Lvov, od tam pa na Poljsko in naprej v Slovenijo, kjer že leta živi in dela njena hčerka.
Slovenija je roko pomoči med drugim ponudila ukrajinskim sirotam. V Slavini pri Postojni so sicer trenutno le še štirje otroci. "Izraziti hočem veliko hvaležnost. Ko smo se vozili, smo vedeli, da se vozimo k prijateljem, da gremo k ljudem z odkrito dušo, ki nam bodo pomagali," se je zahvalila direktorica sirotišnice Lugansk Katerina Doncova. Zavetje so našli tudi glasbeniki iz ukrajinskega simfoničnega orkestra. "Sem sem prišla, da bom na varnem. In da lahko igram z drugimi glasbeniki," je povedala violinistka Kristina Kmit.
Olgi je pri nas zelo všeč. Slovenski jezik sicer še pili, pravi, trenutno je prostovoljka Rdečega križa in Slovenske karitas. "Čakam na ovrednotenje moje izobrazbe, to dolgo traja. Potem bom šla na računovodski tečaj."
Mož je ostal v Ukrajini in zelo težko je, ko je družina ločena, pravi. "Zelo veliko je strahu, živčnosti." Ko spremlja dogajanje doma, jo je sicer strah tudi za Ukrajino. "Da ne bo dežele, krajev, tega se zelo bojim. Bojim se smrti."
In čeprav je njena domovina uničena, se ji ob misli na vrnitev zasvetijo oči. "Zelo si želim nazaj. Rada bi tam delala. Rada bi tam živela." Zato si želi in verjame v čim prejšnji konec vojne, zmago in mir.
