To je bilo prvo vprašanje, ki sem ga zastavila 37-letniku, s katerim sva se sestala v eni od učilnic, kjer potekajo obravnave in šolanje zaprtih oseb v našem največjem zaporu na Dobu. Odgovor je bil sila preprost: "Na prvem mestu je gotovo denar. To je edina motivacija pri tem poslu," je povedal moški, ki s plačo v Slovenski vojski ni mogel shajati in si plačevati najemniškega stanovanja, kot je opisal. Prav tako pa, da do takšnega posla, zlasti v velikih mestih, sploh ni težko priti, češ da takoj lahko navežeš stike, dobiš povezave do pravih ljudi, da lahko potem delaš to, kar je tudi on in zaradi česar je danes v zaporu. Že drugič.
Prvič je prestal 3 leta zapora, prijeli so ga v Avstriji, ko so mu zasegli tudi večjo količino mamil. Očitno se ni najbolj zavedal, da je blago, ki ga preprodaja, lahko zelo nevarno. In zdi se, glede na pogovore, ki sem jih doslej že opravila z drugimi priporniki ali obsojenci, ki so prav tako trgovali z mamili, da se tega, da prodajajo snov, ki lahko ubija in uničuje ljudi, bodisi ne zavedajo dovolj bodisi potisnejo to misel nekam na stran ... Kaj pa, če bi šlo za njemu ljube osebe, njegova mladoletna otroka, kako bi gledal na ljudi, ki bi morda njima ponujali nevarna mamila, sem pobarala sogovornika. Odgovor na to vprašanje boste izvedeli danes v oddaji Svet na Kanalu A, kot tudi to, kaj je prvi pogoj, da človek začne popravljati svoje napake, tudi takšne, ki so nekatere pripeljale celo v zapor. To ne velja le za ljudi za zapahi, temveč za vse ljudi, tudi za vse nas, ki živimo zunaj žičnate ograje.
Psihologinja v ZPKZ Dob Katarzyna Karpljuk je povedala, da je gotovo poraz za vsakega človeka, ki se po prestani kazni spet vrne v zapor. Sama pomaga ljudem v stiski v bloku številka 4, opravlja pa tudi uvodne razgovore z novodošlimi, ki pridejo v zapor poplačat dolgove družbi za storjena kazniva dejanja, četudi se ve, da vsega, kar so naredili, ne bodo mogli nikoli poplačati, ker je narejena škoda včasih nepopravljiva ...
Nekatere obraze psihologinja sreča več kot samo enkrat. "Ja, velikokrat so razočarani sami nad sabo in tudi težko jim je priznati, ne samo sebi, ampak tudi drugim, ki jih že poznamo, recimo psihologu, da jim ni uspelo, da jim je spet spodrsnilo in so spet v isti zgodbi. Kljub temu, da je morda neka oseba imela zelo dobre namene in načrte in želje zaživeti normalno življenje, ampak jim ni uspelo," je še dodala Karpljukova.
