Gospod Krivic, eno temeljnih vprašanj, kar zadeva vatikanski sporazum, je vprašanje verouka. S čim utemeljujete strah, da sporazum avtomatično pomeni uvajanje verskega pouka v šole?
To bi morali utemeljiti tisti, ki postavljajo takšno popolnoma neutemeljeno vprašanje. Že dve leti, med drugim tudi v vaši oddaji, jasno govorim, da je to podtaknjeno vprašanje ali pa napačno razumljeno vprašanje.
Torej, takšna "nevarnost" iz sporazuma neposredno ne izhaja. Ocenjujem le, da želi Cerkev - povedano s prispodobo – vtakniti nogo med vrata, da bi čez deset ali dvajset let, ko bi bile politične razmere drugačne, lahko to realizirala.
Ker je ustavno sodišče decembra lani izdalo odločbo, v kateri je jasno povedalo, da je konfesionalni verski pouk v javnem šolstvu nezdružljiv z ustavnim načelom ločitve cerkve od države, je s tem ta zgodba končana. Želel bi poudariti, da nezdružljivost ni mišljena zlonamerno oziroma kot nekateri menijo, da je vera s tem proglašena za nekaj slabega. Daleč od tega. Po mojem mnenju je vera v človeški družbi nekaj absolutno pozitivnega, vendar imamo ljudje o njej različno mnenje, in iz tega tudi izhaja takšna ustavna ureditev.
Dr. Štuhec, tudi Cerkev ni zadovoljna s sedanjo ureditvijo vprašanja verskega pouka. Zapisali ste celo, da je kristjanom v tej državi vsiljena. Zakaj in kaj konkretno predlagate glede verske vzgoje?
Cerkveni predlog za rešitev je, da bi se v okviru nacionalnega vzgojno-izobraževalnega programa veri, kot eni od pomembnih razsežnosti človekovega življenja, priznalo ustrezno mesto. Izhajajoč iz tega, bi sedanji verouk, kakršnega imamo v župnijah, lahko postal neke vrste alternativa nekemu drugemu predmetu v šoli, in sicer tako, da bi dobil status obveznega izbirnega predmeta. Takšna rešitev bi ustrezala tudi razpravam o vprašanju ločitve cerkve od države, ki povzroča največje razhajanje pri pojmovanju vloge države oziroma vseh vzgojno-izobraževalnih institucij.
Osebno menim, da je naloga države vsem državljanom omogočiti čim bolj svoboden in ustvarjalen prostor in da jih omejuje le v tistih stvareh, kjer bi bila ogrožena svoboda drugih ljudi. Ne pa tako, kot se dogaja pri nas, ko skuša država z vso svojo zakonodajo že vnaprej omejevati tudi določeno konfesionalno in versko dejavnost.
Menimo tudi, da bi na ta način otroke razbremenili ter da bi prihajalo do večjega sodelovanja med šolskimi avtoritetami in cerkveno oziroma drugimi verskimi skupnostmi. To bi navsezadnje lahko vplivalo tudi na boljšo urejenost odnosov med njimi in na večji red, ko gre za vprašanje verouka v župnijah.
Gospod Krivic, kaj pravite na te utemeljitve? Bi se bilo mogoče strinjati s predlogi?
Nikakor ne. Če bi cerkveni predstavniki angažirali svoje lastne pravne strokovnjake, bi jim ti hitro in jasno povedali, da koncept ločitve cerkve ni samo naša ureditev. To velja tudi v ZDA, v Franciji in tudi v številnih drugih državah.
Gospod Štuhec, morda kratka replika?
Mislim, da se z gospodom Krivicem danes o tem ne bova sporazumela. On se sklicuje na ZDA in Francijo, vemo pa, da so te stvari tam tudi bistveno drugače urejene kot pri nas.
Vemo tudi, da ustavna sodišča in pravni red obstajajo zato, da varujejo človekove pravice in rešujejo probleme in konflikte, ki nastajajo v družbah. Nobeno ustavno sodišče in noben pravni red na tem svetu nista večna. To ni neka dogma, ki se ne bi dala spreminjati. Tu ne gre za paralelo med dogmo. Recimo vera v Jezusa Kristusa kot boga in človeka in da ima to enako težo kot neka razsodba ustavnega sodišča... S tem nočem reči, da ne spoštujemo pravnega reda v tej državi, vendar hkrati mislimo, da v tem pravnem redu nekatere utemeljitve za nas niso sprejemljive z vidika človekovih pravic.
