'Triglavski ledenik bi lahko izginil v nekaj letih oziroma desetletjih'

Nekoč obsežen Triglavski ledenik danes pokriva le še majhen del Triglavskih podov, zato lahko rečemo, da gre le še za njegov preostanek, saj pravega ledenika, ki bi se premikal in imel ledeniške razpoke, že dolgo ni več.

Med velikim čiščenjem Triglavskega ledenika lani so odkrili celo ostanke letala, ki je v osemdesetih letih strmoglavilo na tem območju. Kot pojasnjuje Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika (GIAM) ZRC SAZU, s katerim smo se pogovarjali o stanju naših ledenikov danes, lahko po svetlejši barvi na okoliškem skalnem površju opazujemo, do kod se je razprostiral nekdaj. Na inštitutu že več kot 70 let nepretrgoma spremljajo spremembe na njem. Gre za najdlje trajajoč in stalno potekajoč raziskovalni projekt v Sloveniji.

Na GIAM že več kot 70 let nepretrgoma spremljate stanje Triglavskega ledenika. Je taljenje ledenika letos hitrejše kot doslej?

Da, taljenje ledenika je letos nekoliko hitrejše oziroma bolj intenzivno kot v zadnjem desetletju. Predvsem na račun zadnje snežne sezone oziroma redilne dobe, to je od novembra do aprila 2018/19, ki je bila z višino snežne odeje zelo skromna, to je podpovprečna. Že res, da je bila največja sezonska višina snežne odeje dosežena šele konec letošnjega maja, vendarle je bila za pol metra nižja od dolgoletnega povprečja, je pa nato najtoplejši junij na Kredarici in marsikje po Sloveniji v slabih treh tednih pobral več kot tri metre snega, saj to ni bil zbit sneg, ki se nalaga preko cele redilne dobe, temveč je večina padla spomladi.

Kakšna je preostala površina ledenika?

Letošnja površina bo podobna tisti izpred poldrugega desetletja, natančneje iz leta 2007, ko je meril 0,6 hektarja, nikjer pa ni debel več kot nekaj metrov.

Kdaj lahko pričakujemo, da bo povsem izginila sled, da je nekoč bil na tem območju ledenik?

Že zdaj lahko po svetlejši barvi na okoliškem skalnem površju opazujemo, do kod se je razprostiral nekdaj, o tem imamo tudi tako terenske kot tudi fotografske in filmske dokaze (ledeniška kadra sta tudi v filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine) vse od konca 19. stoletja. Lahko se zgodi, da ga ne bo več v nekaj letih ali pa desetletjih, kot je bilo nekdaj potrebno za nastanek meter debele plasti ledeniškega ledu. A tega procesa ni več že nekaj desetletij z vmesnimi nihanji navzgor, le še krčenje in tanjšanje. Vse je odvisno od tega, ali se bo v kratkem času ponovil scenarij iz letošnjega oziroma zadnjega ledeniškega leta, to je sosledje podpovprečno snežne zime in nadpovprečno toplega poletja. Spomnimo, lanska talilna sezona je bila najtoplejša po letu 1955, od kar imamo na voljo podatke za Kredarico, letošnja bo tudi med najtoplejšimi.                            

Kakšno vlogo imajo pri tem podnebne spremembe in z njimi povezano naraščanje temperatur?

Letošnje temperature vseh dosedanjih mesecev talilne dobe, ta sicer traja od maja do oktobra, so bile, vključno s septembrom, precej nadpovprečne. Razen maja so bili torej vsi dosedanji meseci talilne dobe pretopli. Seveda je to povezano s podnebnimi spremembami, predvsem z odsotnostjo oziroma manjšo količino padavin v hladnejši polovici leta in še bolj z dvigom temperatur. Velik del ledeniškega površja prekriva grušč. Tudi več padajočega kamenja in skal je ena od neposrednih posledic dviga temperature, zaradi česar je v osrednjem delu nastalo nekaj ledeniških grbin, ki so visoke do enega metra in seveda skrite pod gruščem. Opazni so meandrasti ledeniški žlebiči, ki se vijejo po ledeniku in po katerih se pretaka voda ter odteka skozi ledeniške luknje v podzemlje. Ponekod na spodnjem robu so luže ali manjša jezerca, večinoma občasne in se selijo, odvisno pač od tega, kako hitro je taljenje na določenem delu ledenika in kje je kamninska podlaga vododržna. Da je za dvig temperatur vse več dokazov o naši krivdi, pa menda ne dvomi nihče več, vsaj ne tisti, ki razmišlja s svojo glavo in zdravo pametjo.

Kakšne so torej oziroma bodo posledice taljenja ledenika?

Ledenik je pomemben za neposredno okolico, saj gre za dragocen vodni vir. Že v 60. letih 20. stoletja so s sledenjem potrdili povezavo voda med bližnjim Triglavskim breznom in izvirom Triglavske Bistrice v Vratih. V spodnjem delu te doline je na primer tudi eno od zajetij za jeseniški vodovod. To pomeni manj vode v dolinskih izvirih na začetku in sredi poletja, ko je ta vir zelo pomemben. Brez vode lahko ostane bližnji Triglavski dom, kjer si včasih pomagajo s prečrpavanjem vode izpod ledenika, da napolnijo svoje rezervoarje, ki jih sicer napajata deževnica in snežnica s streh doma in posebna lovilna površina tik pod vrhom Kredarice. Zdaj imamo zaradi intenzivnega taljenja poleti občasno na račun ledenika in okoliških ter drugih visokogorskih snežišč več vode, ko pa bo ta izginil oziroma snežišča prej skopnela, pa te vode ne bo več na razpolago, zato nas bo poletna suša v primeru izostanka dežnih padavin doletela še prej. Ledenik in snežišča so naravni zadrževalniki vode, brez njih bi ta odtekla bolj silovito in prej kot sicer in zdaj jo imamo ravno, ko ni na voljo drugih vodnih virov. Hladnejše podnebje je tudi poseben habitat za rastline in živali, posebne oblike površja na skalni podlagi - npr. korozijski žlebiči, škavnice idr.

Katere so največje spremembe, ki jih je ledenik doživel, odkar potekajo meritve?

Največje spremembe ledenika so, da se ta manjša in tanjša, ne premika se več, na njem ni več ledeniških razpok, krajne zevi na zgornjem robu so vse bolj plitve, led pa čedalje bolj sivkast, podoben vodnemu ledu. Včasih je bil bolj modrikast (ledeniški led), še prej pa zelenkast oziroma firnov led. Od tod tudi staro ime na nekaterih zemljevidih, in sicer ''Zeleni sneg''. Nekdaj so na njem smučali še v poznem poletju, zdaj pa le v začetku poletja. Kranjsko kočo na Ledinah so postavili prav z namenom, da bi lahko naši smučarji tudi poleti trenirali na domačem snegu. Ob začetku meritev 1946 je trajala redilna doba osem mesecev, zdaj pa le šest, včasih še manj (zaporedni meseci s povprečno temperaturo pod lediščem), zato tudi tako krhko ravnovesje oziroma stalna možnost, da bo res popolnoma izginil. Zanimivo pa je, da je vedno več ledu v breznih na območju Triglavskih podov, lahko bi celo rekli, da se led seli s površja v podzemlje. Zato bomo v prihodnje vzeli pod drobnogled tudi ta, še posebej Triglavsko brezno, v katerega je očitno tisočletja dolgo odtekala tudi voda iz Triglavskega ledenika; vhod vanj je neposredno v vpadnici nekdanjega ledenika pod Glavo (2426 m). Ni še povsem potrjeno, ali je ledenik na tem mestu že od pleistocenske poledenitve ali pa je nastal šele v času male ledene dobe med sredino 15. in koncem 19. stoletja, ko je bilo podnebje hladnejše od današnjega. Tudi glede tega nas torej še čaka nekaj dela …

Obstaja način, da bi Triglavski ledenik rešili oziroma upočasnili njegovo taljenje?

Teoretično bi lahko celotnega prekrili z ustrezno prekrivno ponjavo velikosti nogometnega igrišča. Pred leti smo denimo na sosednjem snežišču dve, nekaj kvadratnih metrov veliki testni polji, prekrili s tkanino iz filca za ugotovitev intenzivnosti taljenja. V le dveh avgustovskih tednih je bil pokriti del snežišča za 25 do 30 centimetrov višji od okolice. A naloga GIAM ni, da ledenik rešujemo, temveč da spremljamo spremembe na in ob njem, kar počnemo že od leta 1946. Zdaj opazujemo in merimo le še ostanek nekdaj pravega ledenika, saj se ledeniška krpa, ki je ostala, ne premika več in nima ledeniških razpok, dveh temeljnih značilnosti pravih ledenikov. Mi torej ne ugotavljamo vzrokov, ki jih je povzročil človek, ampak spremljamo in analiziramo podnebne kazalce ter beležimo posledice, ki v tem primeru ne bodo neznatne.

V kakšnem stanju pa je ledenik pod Skuto? V čem se naša ledenika najbolj razlikujeta?

Ta ledenik se predvsem tanjša, manj pa krči. Ledenik pod Skuto je enkrat večji in tudi debelejši od Triglavskega in bo verjetno vztrajal dlje, ker je še na izrazito bolj senčni legi. Sonce nanj ne posije med začetkom septembra in koncem marca oziroma okrog sedem mesecev, pa čeprav leži 400 metrov nižje od svojega 50 km oddaljenega zahodnega soseda. Razmere na ledeniškem površju pa so zelo podobne tistim pod Triglavom - glavna sta grušč (ledeniških grbin je še več), posledica padajočega kamenja in voda ter posledice njenega pretakanja (meandrasti ledeniški žlebiči, ledeniške luknje idr.); krajne zevi na zgornjem robu so tam precej globlje, saj je ledenik debelejši. Tamkajšnja opazovanja so precej bolj zahtevna in nevarna, saj neprestano pada kamenje iz vseh treh ostenij med Kranjsko Rinko in Skuto, ki ga obdajajo. Tudi ta ledeniška krpa se ne premika več, prav tako na njenem površju ni več ledeniških razpok. Sploh ne takih, v kakršno je pred več kot stoletjem (konec julija 1913) padel dijak Janko Petrič, na ta račun imamo tudi prvo fotografsko dokumentacijo tega ledenika.

Vendarle pa je treba poudariti, da ledeniška preostanka nekdaj pravega ledenika še nista povsem izginila in dokler bo tako, bosta deležna našega obiska proti koncu vsakoletne redilne sezone. Ne nazadnje prihajajo s postopnim krčenjem obeh ledenikov na plan nove in zanimive oblike površja in procesi, ki so privedli do teh. Na italijanski strani Kanina se je na ta način pred leti 'odprl' nov vhod v brezno z eno najdaljših navpičnic in morda se zgodi kaj podobnega tudi pri nas še pred njunim izginotjem. Lahko pa nas narava spet preseneti in podaljša njun obstoj (ne povečanje, za to so potrebna desetletja …), česar pa si glede na vse, kar ji ljudje počnemo v zadnjih desetletjih, niti ne zaslužimo.