Beseda je eufemizem za izgon vseh tistih, ki so prišli od drugod, s pravo ali nepravo barvo kože. Tudi tistih, ki imajo nemško državljanstvo. To bi bila približno četrtina prebivalstva. Načrt, ki bi ga izvedli takoj, ko bodo zasedli oblast.
Srečanje je razkrila neprofitna novinarska raziskovalna spletna organizacija Correctiv. Med govorci so bili tudi gostje, denimo iz avstrijske Generacije identitete in drugi. Poročilo o srečanju je močno razburilo javnost, na ulice v Nemčiji pa pripeljalo na stotisoče ljudi, ki so protestirali proti oživljanju nacističnih idej.
Ideja o remigraciji ni sicer nič novega. Gre za temeljni del programa gibanja identitarcev, ki se je začelo v Franciji in se potem razširilo po Evropi, pa tudi izven nje. Identitarci so prepričani, da se dogaja, kot pravijo, nadomeščanje belega človeka. Sami se borijo za bel in krščanski svet.
Prepogosta raba oznak, kot so fašizem ali nacizem, je slaba in lahko kontraproduktivna, ker zvodeni pomen, ker mu odvzame težo. Toda v tem, kar se dogaja po Evropi v zadnjih letih marsikdo upravičeno vidi podobnosti z obdobjem v 30 letih pred drugo svetovno vojno.
V Nemčiji menda skrajne skupine celo kupujejo zemljišča, na katerih naj bi nastajale skupnosti, neodvisne od države, ki je ne priznavajo. Tisti, ki spremljajo to dogajanje, pravijo, da želijo oblikovati vzporedno družbo in se infiltrirati v obstoječe družbene sisteme, šole, klube, javne urade.
V Franciji vsako poletje organizirajo na pol vojaško organizirane tabore, na katerih mlade urijo v sovraštvu. V Italiji lahko uporabljaš fašistični pozdrav, antifašizem, ki je bil dolgo pomemben temelj povojne ureditve, izginja. Po Italiji bodo zdaj vozili avtobusi, s katerih bodo razlagali o zločinih partizanov nad Italijani.
Takoimenovani politični varnostni zid je vedno tanjši in prepišen. Stranke, kot so nemška CDU, ki jo je nekoč vodila Angela Merkel, zdaj prevzemajo ideje in retoriko najbolj skrajnih gibanj. V sosednji Avstriji Svobodnjaška stranka javno sodeluje z Generacijo identitete, ki se zavzema za izgon in za belo raso.
Ukrepi zategovanja pasu so tudi v tako bogatih državah, kot je Švedska, kanalizirali sovraštvo in nezadovoljstvo, ne proti denimo tistim, ki so bogateli ampak tja, kjer je lažje, proti ranljivim skupinam, kot so migranti. Še pred nekaj leti nihče ni želel sodelovati s Švedsko demokratsko stranko, ki ima neonacistične korenine. Leta 2016 jo je voditeljica konservativne Zmerne stranke zavrnila kot rasistično. Na zadnjih volitvah je bila druga in in stranke so kar naenkrat začele z njo sodelovati.
Sicer pa, če pozorno bereš skandinavske avtorje, posebej Nesboja, pa Manklla denimo, je jasno, kako tanko pod površjem tudi v teh družbah brbotata rasizem in seksizem, nekaj kar jim ne bi pripisali.
Italija pa tudi Avstrija nikoli nista zares opravili s svojo mračno fašistično in nacistično preteklostjo. Še najbolj temeljita je bila Nemčija. Čeprav je prav presenetljivo, ko bereš avtorje, kot je denimo Marcel Reich Ranicki, znameniti literarni kritik, papež literature, kot so ga imenovali in ki je kot najstnik preživel varšavski geto, ko v svoji fantastični avtobiografiji Moje življenje piše, da denacifikacija v resnici ni šlo tako globoko, kot si predstavljamo zunanji opazovalci.
In zdaj je tukaj stranka Afd, Alternativa za Nemčijo, ki je po anketah že na drugem mestu, morda bo celo naslednja vladajoča.
Karizmatični voditelj Bjorn Hocke glede Evropske unije pravi, najprej mora ta umreti, da bo zrasla nova, boljša. Sovoditeljica stranke Alice Weidel se je javno zavzela za morebiten izstop Nemčije iz Evropske unije, za dexit, nekaj, kar je sicer imela Afd vseskozi v programu, le da to do nedavna, ko je imela nekaj odstotkov podpore, ni bilo tako pomembno.
Tudi v 30. letih prejšnjega stoletja so zelo podobno pozivali k uničenju starega in gradnji bleščečega novega.
Živeli smo trenutek upanja
Po drugi svetovni vojni je v Evropi zaplal trenutek upanja. Nikoli več, to je bilo temeljno geslo in zaveza. Bilo je obdobje, ko je zelo veliko ljudi desetletja živelo v miru in relativno dobro v takoimenovanih državah blaginje. Sem bi lahko šteli tudi Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Nikoli ni bilo idiličnega obdobja, seveda, bili so turbulentni časi, vzhodna Evropa je ječala pod sovjetskim škornjem. Veliko je bilo levega in desnega terorizma, ugrabitev in usmrtitev politikov, bogatašev. Bilo je hipi gibanje, ki je lomilo stare vrednote in vzpostavljalo nove.
V 60., 70. je tabuje, kot je nekje dejal filozof Mladen Dolar, kršila levica. Zdaj je obratno, levica je branik spodobnosti, postavlja meje, kaj se sme in česa ne.
Desnica pa gre v povsem drugo smer. Ni čudno, da je eden izmed identitarcev dejal, da so zdaj oni nova kontrakultura.
Normalizacija nesprejemljivega
Kar je še pred leti bilo nedopustno, zdaj dobiva domovinsko pravico v javni razpravi. Gre za normalizacijo, proces, ko nekaj, kar je bilo še včeraj nenavadno in skrajno, postane del vsakdanjega besednjaka. Nekaj, kar je nekoč izzvalo grozo in silovit odpor, zdaj komaj še opazimo, zaznamo. Najbolj očiten primer je Donald Trump, toda normalizacija skrajne desnice se dogaja povsod po demokratičnem svetu.
Nam bližji primer, ki kaže to evolucijo, je pokojni avstrijski politik Jorg Haider. Znan po svojih večkrat izraženih simpatijah in navdušenju nad nacističnim režimom. Ko je njegova Svobodnjaška stranka vstopila vlado, so sledile ostre mednarodne diplomatske sankcije.
Danes ni več samoumevno, kaj je spodobno javno izrekati in česa ne. Velja za vse, tudi za levico.
Problem je le, da, ko gre za levi politični pol, socialdemokratske ideje, ki so vplivale na blaginjo ljudi in ki so jih nekoč zagovarjali pomembni državniki, kot so bili Olof Palme, Bruno Kreisky, Willy Brandt, ali pa kar govori ameriški senator Bernie Sanders, danes veljajo že za ekstremno levico.
Negotovost, krize, to je cvetoče polje za skrajne stranke.
Občutek (ne)varnosti je pomemben, desnica, kot je opozarjal že Theodor Adorno, gradi na, kot je zapisal, manipulativni astrologiji. Ni čudno, da smo bili v zadnjem času priče direktnim opozorilom politikov in predstavnikov Nata, ki so napovedali vojno, ne nekje v daljni prihodnosti, in nam svetovali, naj kupimo baterije in zaloge vode. In seveda potem tudi ne bi bilo nič čudno, če bi Evropska unija dejansko vrgla 100 milijard evrov v sklad za obrambo. K temu lahko dodamo, da vlade na splošno tudi slabo pojasnjujejo, zakaj je potreben zeleni prehod, kapital, ki se vse bolj združuje, pa to zna izrabiti.
Tudi pri nas
Največja opozicijska stranka pri nas SDS je blizu skrajno desnim gibanjem identitarcev. Pred časom se je denimo vodja avstrijskega gibanja javno zahvalil Janezu Janši, ker je z retvitom delil njihove ideje. SDS tudi, tako je napovedal Janša, načrtuje sodelovanje s skrajno desnim polom identitenih skupin v Evropskem parlamentu.
Na nek način je pri nas retorika še bolj groba in varovalke še precej nižje postavljene kot drugje, vsaj v zahodnoevropskih državah.
Bernard Brščič, nekoč državni sekretar v Janševi vladi odkrito širi rasizem in antisemitizem, govori zavržne stvari, ki jih ne bom ponavljala. Kljub temu sodišče obsodi ministra Mesca, ker ga je označil za fašista. V skrajno desnih medijih se pojavljajo teksti o iztrebljanju celih narodov, nekateri se sami predstavljajo kot uredniki fašističnega medija. Zavzemajo se za deportacije tujcev in za etnično čistost. Varovalke, kot rečeno, so zelo nizko. Ljudje, ki pomembno krojijo že nekaj zadnjih vlad, so bili med občudovalci in podporniki tistih, ki širijo rasistične ideje. Eden izmed medijev sproža debate, kjer se pojavljajo takšne teme, v njih pa sodelujejo in jim dajejo legitimnost tudi univerzitetni profesorji, ki so še včeraj veljali za levico.
"Pred nami je spopad za vrednote, ki bo bolj obsežen, bolj globalen, zaradi globalne tehnologije. Stopate v kruto in zanimivo življenje." To je bil nagovor Janeza Janše na 20. kongresu podmladka stranke SDS. Trditev, s katero se lahko strinjamo, vprašanje je le, kdo in za kakšne vrednote se bomo borili.
Na koncu je vedno pomembno naše blagostanje
Če bi leva gibanja in levo sredinske stranke bile bolj uspešne, oziroma sploh imele željo, da usmerijo jezo ljudi k pravim tarčam, k politiki, ki krči socialne pravice, k delodajalcem, ki bi stalno nižali in ponujali slabo plačana dela in k finančnemu sistemu, ki na splošno potiska svet v krizo – potem bi morda imela skrajna desnica manj teže. Na koncu je namreč vedno pomembna ekonomija. In tukaj skrajna desnica nima programa, njena substanca, vsebina je propaganda. Toda, namesto, da bi zmerne sredinske stranke ostro zavrnile skrajno desnico in ponudile alternativo prihodnosti, raje oponašajo njihovo retoriko in politiko. Tako jim povečujejo legitimnost in dovolijo, da določajo pogoje javne razprave.
Prispevamo tudi mediji, z izmikanjem, medlim poročanjem, in predvsem s tem, ko vse dobi enako težo. Prispevajo včasih tudi sodišča, ki sovražnega govora ne preganjajo, vsaj dovolj ne. Ob tem se odpira pomembno vprašanje, ki prav zdaj poteka v Nemčiji, kdaj je zadosti argumentov, da se neka stranka prepove. Francija je leta 2021 prepovedala Generacijo identitete. Nemško sodišče je pred nekaj dnevi odločilo, da država ne bo več financirala skrajno desne stranke Heimat (Domovina).
Beli suprematisti pa znajo zelo spretno širiti ideje, vedo, kako vplivati na politične stranke. So spretni na spletu, vedo, kako popačiti in prilagoditi javno razumevanje stvari, kako voditi politično agendo. Predvsem pa znajo priti do vseh nas, v naše glave. In kot je nekdo opozoril, niso samo troli v nekih kleteh, ki pljuvajo sovraštvo. Troli so lahko v vsakem izmed nas. Vedno znova se moramo spomniti ugotovitev Hannah Arendt o banalnosti zla. Ni zlo stvar zlobnih posameznikov, ampak vseh nas.
Se pa, vsaj v Nemčiji zbujajo tisti, ki so bili doslej tiho. Pretekle dni je proti obujanju nacizma protestiralo skoraj milijon in pol ljudi
Še za konec, rahlo komično, še bolj pa tragično je, da redki pomislijo, da na tej grozljivi lestvici ras tudi sami nismo prav visoko. Izkušnje ljudi, ki so študirali v denimo takšnih bastionih demokracije in strpnosti, kot so skandinavske države, pa govorimo o belih, mladih, pametnih, so zelo slabe, saj so pogosto naleteli na prezir, nezaupanje, sovraštvo. Zato, ker so iz, za zahod zaostale in sumljive Vzhodne Evrope. Gledali so jih, kot pri nas marsikdo denimo gleda priseljence s Kosova in Albanije.
In še to, danes so na vrsti migranti, jutri pa, kdo ve kdo. In nihče ne bo mogel tarnati, da ni vedel.
