Telesne modifikacije - umetnost ali samopoškodovanje?

Ali ste kdaj, sploh v poletnih mesecih na obali, kjer smo bolj razgaljeni, spremljali ljudi in se zamislili, da so tetovaže postale že povsem običajne, da začenjajo izstopati tisti, ki nimajo permanentne telesne poslikave?

No, jaz sem in sem ena tistih, ki ji je – kar zadeva okraševanja telesa s piercingi in tetovažami – ena tistih, ki ji je marsikaj všeč, a se je pripravljena tudi marsičemu odreči, zaradi bolečega postopka, ki prinese končni rezultat. Me pa zato še toliko bolj zanimajo ekstremi, pri katerih se pojavi tisti impulzivni 'zakaj'??

''Nisem mogla gledati prispevka, ampak slišati je bil zanimiv.'' To je bila izjava moje mame, ko je gledala prispevk o telesni suspenziji, to je tisto, ko se ljudje obešajo na kline – skozi svojo prebodeno kožo visijo v zraku. Razumela sem jo in še vsakega naslednjega, ki mi je povedal, da ni mogel gledati prispevka. Spet drugi so ga, ampak večina je tudi po prispevku rekla ''Zakaj to počnejo?'' ''Kaj jim je teba treba?'' in tudi ''Ali so bili kdaj zlorabljeni?'' 
Tukaj ne gre govoriti posplošeno, ampak pri skupini, ki sem jo uspela spoznati, gre za občutke, ki jih bomo res težko razumeli, če tega sami ne preizkusimo ... in to ni bilo povabilo.

''Če te to zanima, moraš kontaktirati Bruna.''

Ženska, ki je s tem začela v Sloveniji in glavna akterka prispevka je bila Lea Žagar, ženska, ki mi je v nekaj minutah na tistem terenu na svojemu telesu predstavila, kaj vse obstaja še poleg klasičnih piercingov in tattoojev.
Na čelu ima dve brazgotini, spomin na vsadke, sedem let je imela rogove. Magnet v prstu, s katerim lahko dvigne kakšen ključ, ali pa samo naheca ljudi, da lahko premika stvari, ne da bi jih prijela.

Pokazala mi je levo stegno, na katerem ima štiriperesno deteljico, a ta ni vtetovirana ''povabili so me na žar, pa sem rekla, da sem veganka, ko sem prišla tja, sem ugotovila, da bodo nas ''žarili''. Gre za žigosanje, praksa, ki pusti vzorec brez barve tetovaž. Opeklina, če poenostavim.

Telesne modifikacije so me začele vedno bolj zanimati. A v Sloveniji gre zelo malo ljudi v ekstreme, zato se tudi Lea, ki se s prebadanjem profesionalno ukvarja že četrt stoletja, ne loteva težkih projektov, kot je na primer rezanje jezika (kot pri kači), saj preposto ne more pri nas pridobiti dovolj izkušenj, da bi zaupala v svojo suverenost ''Če te to zanima, moraš kontaktirati Bruna.''

Na obisku pri najbolj priznanem telesnem modifikatorju

Ko sem na spletu pregledovala delo Bruna BMA, enega najboljših, najbolj priznanih telesnih modifikatorjev, sem morala dati na stran svoj strah pred krvjo, še vseeno so se mi kocine kdaj postavile pokonci, a postavljala sem si vprašanje, če to, kar gledam, ne bi bila koža in njegovi izdelki ne bi drezali pod kožo in izzvali kri, ali bi lahko na njegovo delo gledala kot umetnost?
Strinjal se je namreč, da posnamemo kako izdeluje 'scaring', če si prevedete besedo v brazgotinjenje, si lahko mislite, za kaj gre ...

Pričakovala sem moškega, ki se mu tetovaže razvlečejo tudi čez obraz ...

Šli smo v majhno italijansko mestece Oggiono, blizu Milana, kje ima Bruno svoj studio. Pričakovala sem moškega, ki se mu tetovaže razvlečejo tudi čez obraz, da bodo namesto očesnega ontakta več pozornosti dobili pirsingi na nosu, ustih, obrveh, licih, povsod. A tam nas je čakal uglajen moški v poznih štiridesetih, z zlatimi okroglimi uhani, in prav zapovedno italijansko urejen.
Poljubil me je na lica in rekel v pojasnilo: 'I'm sory, I'm Italian.' Ko sva začela najin pogovor, se je pošalil, da govori 'tortelinsko italijanščino', a za to sproščenostjo in humorjem, sem videla, da je zelo previden pri svojih odgovorih, kako mi je pojasnjeval telesne modifkacije, saj je imel že slabe izkušnje z novinarji, predvsem zato, ker svojih predsodkov niso dali ob stran.
 

Kako globoko zarežete?' 'Pol milimetra, nič več, odvisno tudi od dela telesa in kože'

Ko smo se premaknili v njegovo sobo, kjer bo izvedel poseg skarifikacije, je motiv najprej preslikal na čelo stranke, kot pri tetovaži. Preden je vzel v roke skalpel, nas je prosil, naj stopimo ven in da nas bo kmalu poklical nazaj. Gre za njegovo profesionalnost in prepričanja 'stranka je na prvem mestu', kot nam je večkrat ponovil. Samo en napačen poteg s skalpelom, bi za vedno uničil izgled zaceljenega izdelka.
Čez kakih 20 minut nas je poklical nazaj, zdaj je šel skozi obliko motiva že drugič. 'Kako globoko zarežete?' 'Pol milimetra, nič več, odvisno tudi od dela telesa in kože'. Med pogovorom, pred katerim je zahteval, naj si nadenem zaščitno masko, nisem mogla verjeti, da stojim zraven takšnega posega, ampak nekaj je bilo v tej vpletenosti v sam postopek, da me ni prestrašilo.

Kasneje mi je Bruno tudi pokazal slike skarifikacij – olupljene kože, pri katerih bi me sicer zvilo ... in me je, ko sem kasneje doma pregledovala te iste slike in posneti material. 
Svojega strahu pred krvjo nisem premagala, sem pa spoznala kako lahko nekateri premagujejo bolečino in spoznavajo meje svojega telesa, a ne zaradi mazohističnih vzgibov, ampak zaradi svojega pogleda na okraševanje telesa.

Kako je nastajala skarifikacija pa v ponedeljkovi rubriki Na robu v oddaji Svet na Kanalu A.