Sposobne, z vezami, poslušne, delavne – kakšne mlade imajo v slovenski politiki najraje?

Žiga Ciglarič je doma s Kidričevega in študira pravo. Posebej ga zanima lokalna politika, za zgled ima župana svoje občine Antona Leskovarja in delovanje občinske uprave. Pove nam, da so na Občini Kidričevo zelo odzivni in si za občane vzamejo čas, če potrebujejo pomoč, še posebej spodbujajo udejstvovanje mladih v lokalnem okolju. 

Pri Žigi je to spodbudilo veselje in željo za politiko. Kot študent prava se je učil o delovanju države in tudi ta del politike ga zelo pritegne. "Kot bi mi sekira padla v med, ravno sem na fakulteti naredil izpit iz ustavnega prava, kjer sem se veliko naučil o delovanju politike in države. Želim se pogovarjati z ljudmi, ki odločajo o naši usodi," nam pove pred srečanjem.

Druženju z dvema mladima poslankama — od tega je ena celo najmlajša v trenutni sestavi parlamenta — se pridruži še dijak Liam Pavlin. Kako zgodaj in kako konkretno se lahko začne politična pot ter kako na njej ambiciozni mladi dobijo priložnosti, da uresničijo vse svoje potenciale in talente?

Začetki: kaj je bil njun čisto prvi korak?

Tadeja Šuštar (NSi), sicer biologinja po izobrazbi, je članica stranke že približno desetletje. Ko se je včlanila, je bila stranka zunajparlamentarna in to so bili po njenih besedah časi, ko so stranko mnogi zapuščali. Poslanka se je takrat odzvala na povabilo sestre, ki je že bila članica te stranke, naj se jim tudi ona pridruži. Razen sestre, ki je na lokalnem nivoju pisala zapisnike na strankarskih sestankih, drugih članov stranke ni poznala. 

Aktivna je bila v strankinem podmladku Mlada Slovenija, kjer so organizirali razna druženja, a kmalu so jo doletele prve naloge. Ko so jo predlagali za predsednico regijskega odbora podmladka, se je zadolžitve sprva nekoliko ustrašila, "bila sem čisto živčna, nisem vedela, kaj so moje naloge." Poudari, da je k stvari pristopila kar se da odgovorno. Po njenem mnenju si je s takimi in podobnimi aktivnostmi pridobila znanja in izkušnje ter istočasno zaupanje vodstva stranke, zaradi česar so ji pred dvema letoma zaupali kandidaturo na državnozborskih volitvah.

Žigova in Liamova druga današnja sogovornica je poslanka Jerca Korče (LMŠ). Pripoveduje, kako se je s politiko prvič srečala na lokalnem nivoju v svoji domači občini Logatec. Bila je predsednica tamkajšnjega študentskega kluba, ki si je prizadeval za spremembe v lokalnem okolju. Pravi, da je takrat skupaj z ostalimi mladimi ugotovila, da tudi najmanjših sprememb, ki si jih mladi želijo, ne more doseči, dokler ni na strani odločevalcev. Kot primer spremembe, ki so si je mladi takrat želeli, omeni postavitev pitnika na košarkarskem igrišču.

Takrat so ustanovili svojo listo in tudi dobili nekaj sedežev v občinskem svetu. Njena pot v državno politiko se je začela, ko je doma brala intervju z Marjanom Šarcem, ki je napovedal svojo kandidaturo za predsednika republike. "Poklicala sem v Kamnik in vprašala, ali bi lahko bila kakorkoli koristna pri kampanji. Odgovor je bil pritrdilen," opiše začetek sodelovanja s stranko. Najprej je sodelovala kot prostovoljka —  odnašala je smeti, lepila letake in pošiljala pošto. Razlaga, da je občasno do nadrejenih prihajala z inovativnimi predlogi in predlogi programskih stališč, in meni, da so zaradi tega v njej začeli prepoznavati, da je sposobna za zahtevnejše naloge. Več pa v videu.

Kako je parirati izkušenim ‘mojstrom’ politike

Jerca Korče razloži, da je na začetku, ko je pristala v poslanskih klopeh, imela vtis, da v Državnem zboru sedijo zelo izkušeni politiki, ki imajo veliko modrosti, in da jim bo zato težko parirala. "Mislila sem, da bom med petimi odstotki najmanj izkušenih poslancev, ki se učijo od velikih mojstrov politike," pove, a doda, da je kmalu spoznala, da je svoje sposobnosti premalo cenila.

Poslanki zanima, kako Žiga in Liam gledata na dogajanje v slovenski politiki in ali se v svoji prihodnosti realno vidita na strani odločevalcev. "Jaz se v tem trenutku čez 10 let ne vidim v politiki, ampak saj se najbrž tudi vidve v mojih letih nista vedeli, da bosta dobrih deset let kasneje sedeli v parlamentu?" jima odvrne Liam Pavlin. Doda, da se sam za razliko od večine svojih vrstnikov zelo rad opredeljuje do predlogov zakonov. Žigo zanimajo vse podrobnosti delovanja države, politike in prava. "Lepo bi bilo tukaj v DZ enkrat sedeti, debatirati o zakonskih predlogih in glasovati," doda.

Tadeja Šuštar obuja spomine na svoja pozna najstniška leta. Pravi, da je tudi ona vedno želela pomagati ljudem. Ker je bila njena želja, da bi študirala medicino, neuresničljiva (imela je nekoliko premalo točk za vpis), je vpisala biologijo. Po končanem magisteriju ni dobila službe, kljub temu, da je poslala okoli sto prošenj. Takrat se je odločila: "Jaz nič ne delam, jaz grem taksi vozit!" Pravi, da zaradi te izkušnje veliko bolje razume ljudi, ki delajo v težkih delovnih pogojih brez možnosti napredovanja in z nizkimi prihodki, a za spremembo na bolje sami ne morejo storiti skoraj ničesar. Z njo se strinja tudi Korčetova, ki nadaljuje, da so v DZ tudi poslanci, ki so po njenem mnenju izgubili stik z realnostjo in "se obnašajo, kot da bi bili v resničnostnem šovu Big Brother", kjer so pomembni zgolj njihova prepoznavnost in njihovi interesi, za kar poslanci niso bili izvoljeni. Da ostane prizemljena, se sama med drugim veliko pogovarja recimo s kmeti, delavci in ljudmi na socialni podpori.

'Če nisi za vročino, ne hodi v kuhinjo'

Poslanki pripovedujeta, da so redni sestavni del njunega dela verbalni napadi in grozilna pisma, a da sta s časom pridobili trdo kožo. Jerca Korče pove, da so več diskreditacij deležni politiki, ki se bolj javno izpostavljajo, zase pravi, da je na napade že imuna. "Poslanci smo strelovod za vse družbene probleme," pravi. Obe s sogovornico se strinjata, da je treba kritike znati sprejeti, če so utemeljene. 

Tadeja Šuštar gostoma razlaga, da mora biti zaradi svoje funkcije zelo pozorna, da se obnaša po vseh pravilih, ki v družbi veljajo, sicer bi bilo to zelo hitro opaženo v javnosti. "Če bi bil kdo izmed nas sedaj tukaj brez mask in bi nekdo drug to opazil in nas fotografiral, bi bilo to najverjetneje marsikje objavljeno. Če pa midve z Jerco ne bi bili poslanki, takega odziva ne bi bilo," utemelji na primeru. V isti sapi poudari, da mora biti pri upoštevanju pravil še posebej pozorna in preprečiti nenamerne napake.

V koaliciji ali opoziciji - kdaj je delo poslanca zahtevnejše?

Obe poslanki imata izkušnje tako z delom v opoziciji kot v koaliciji. Z gostoma se pogovarjata o tem, katera vloga je zahtevnejša, in strinjata se, da je težje koalicijskim poslancem. Imajo več dela z usklajevanjem zakonov, morajo jih spraviti skozi parlamentarno proceduro. "Opozicijsko delo, na drugi strani, je odvisno od tvojega angažmaja," pojasni Korčetova in doda, v tem primeru ni treba zagotavljati sklepčnosti in svojih glasov v podporo zakonom na odborih. Šuštarjeva to potrdi in podkrepi s primerom glasovanja na enem od odborov, ko je želela skočiti na stranišče, a ravno takrat je bilo na sporedu glasovanje. "Počakati sem morala na daljšo razpravo ali odmor. Bala sem se, da kakšen amandma zaradi tega ne bi bil sprejet, čeprav sem se morda za njegovo vsebino prej dolgo časa trudila," pove. Obe se strinjata, da delo poslanca zahteva celega človeka. "Včeraj sva bili s Tadejo v DZ na odboru do polnoči, danes sem že ob 8. uri zjutraj imela sestanke," pripoveduje Jerca Korče.

Poslanki o mladih v slovenski politiki

Strinjata se, da mladi politiki pogosteje enostavneje stopijo skupaj, čeprav morda zastopajo diametralno nasprotne politične barve. Kot primer izvemo, da so trije mladi poslanci iz vrst Levice, LMŠ in SDS brez posebnih težav sedli za skupno mizo in uskladili zakonski predlog v zvezi z nadzorom nad financiranjem poslovanja študentskih organizacij. "Mlajši poslanci se ob kakšni pijači lažje dogovorimo, saj nimamo zamer iz preteklosti," razložita poslanki. "Zelo mi je všeč, recimo pri NSi, da dajo priložnosti mladim. Imate mlade ministre in poslance," Korčetova pove Šuštarjevi.

Liama zanima, kaj se zgodi, ko poslanci iz medijev izvejo za nek družbeni problem, recimo za nepravilnosti ali neko krivico, ki se dogaja določeni skupini ljudi v Sloveniji. Ali poslanci v takem primeru (lahko) kaj naredijo ali enostavno zamahnejo z roko, da je takih reči enostavno preveč? Ali imata poslanki moč pomagati? Pomoč ljudem je namreč eden ključnih razlogov, zakaj Žigo in Liama sploh zanima politika. 

Poslanki pojasnita, da se nanju v takih primerih tudi direktno obračajo posamezniki in predstavniki organizacij, ki prosijo za pomoč. Njuna moč je v tem, da na primer pristojnega ministra ali državnega sekretarja opozorita na nepravilnosti in sproti spodbujata reševanje problema. Lahko organizirata sestanek s predstavniki oblasti in postavljata poslanska vprašanja. "Marsikaj se da. Če svojo funkcijo 'izkoriščaš' za pozitivne stvari, na primer opozoriš in pomagaš pri reševanju težav, ki jih določena zakonodaja povzroča v praksi, je v redu," doda Korčetova.

Daniel Fazlić: kako politik pridobi zaupanje novinarja

Pomembno vprašanje, ki si ga postavljajo številni mladi, ki bi se radi udejstvovali v politiki, je, kako naj si pridobijo in nato ne izgubijo zaupanja javnosti ter četrte veje oblasti, novinarjev. "V očeh novinarja politik pridobi zaupanje na enak način, kot ga pridobi pri javnosti," nam pove Daniel Fazlić, soustvarjalec na portalu 24ur.com. Po njegovem si ugled politik pridobi z iskrenostjo in s tem, da pri svoji komunikaciji ne zavaja. Doda, da je zadnje čase velik problem, da nekateri politiki za svoje politično orožje uporabljajo lažne novice, "a to je vedno tek na kratke proge."  Pomembno se mu zdi, da se politik zna na civiliziran način pogovarjati z vsemi - z novinarji, s policisti, z vsemi državljani, ne pa da pri komunikaciji prihaja do napadov in zaničevanja. Pravi, da so to stvari, ki so se jih politiki včasih veliko bolj držali, "danes pa so nekateri na to malo pozabili".

Poudari še, da je iskrenost do javnosti pomembna tudi takrat, ko pride do sumov nepravilnosti, še posebej, če gre za sume kaznivih dejanj. "Če je politika strah vprašanj javnosti, je verjetno, da je kakšna nepravilna dejanja počel v preteklosti," razloži in doda, da politik ne bi smel biti nekdo, ki je moralno ali kazensko sporen, saj tak funkcionar nikoli ne bo imel zaupanja javnosti ali novinarjev.